Gre za avtorja s popolnoma izdelanim slogom, začinjenim s hitro montažo, humorjem in popglasbo, ki pa se s svojim novim filmom – sicer še vedno pod oznako psihološke grozljivke – premakne v smer drame z izrazitejšim družbenim sporočilom.

Edgar Wright v filmu o mladi modni oblikovalki načenja nekaj zelo aktualnih tematik sodobnega časa, kot so ženska emancipacija, toksična moškost ter prikrivanje duševne bolezni, a tudi to zgodbo predstavlja v svojem značilnem bravuroznem slogu. Prva polovica filma postreže s sijajnimi vizualnimi prijemi, ki jih lahko izpelje samo mojster Wrightovega kova. K osupljivemu učinku pripomore tudi mlada igralska zasedba z Thomasin Mckenzie, Anyo Taylor-Joy in Mattom Smithom na čelu, ki prav zdaj doživljajo karierne preboje in imajo svoje igralske vrhunce najbrž še pred sabo.

Vseeno Edgar Wright s filmom Sinoči v Sohu igra nevarno igro. Žanrski prijemi in družbena problematika gredo na videz lahko skupaj, a prej ali slej se je treba odločiti, ali bo dal prednost resni obravnavi spolnega izkoriščanja in duševne nestabilnosti ali pa zgolj njuni estetizaciji. Podobnosti s filmi, kakršen je Gnus Romana Polanskega, dajejo slutiti, da je Wright tudi tokrat predvsem cinefil, da je zgodba zanj predvsem napeta pripoved, ki se stopnjuje do vrha in končnega razpleta. Da je zgodba filma zanj le poligon za žanrsko poigravanje, potrdi še posebno zadnji del filma, ki s svojo neodločnostjo deluje vse prej kot pozitivno sporočilo za dekleta v resničnem svetu, ki se znajdejo v podobnih težavah kot protagonistka v filmu.

Sinoči v Sohu tako pusti mešane občutke. Čeprav lahko občudujemo njegove žanrske prijeme, je njegovo poseganje v stvarnost vse prej kot posrečeno. Kdo ve, ali bo Wrighta izkušnja spodbudila k nadaljnjemu razvijanju tega vidika svojega ustvarjanja in avtorskemu dozorevanju ali se bo vrnil k lahkotnejšim pristopom akcije in komedije. Slednje je namreč tisto, kar mu gre bistveno bolje od rok.

Iz oddaje Gremo v kino.