Skupinska spiritualna seansa v stari, zakleti palači naj bi ga prepričala, da vendarle obstaja tisto nekaj več od snovno dokazljivega. Skupino povezuje tragičen samomor mladega dekleta, gostiteljičine hčerke. Ta se je pred leti zgodil prav v tej hiši, ki naj bi jo naseljevali še drugi duhovi preteklosti. A pojavijo se namigi, da naj bi šlo v resnici za umor, in Hercule Poirot se mora znova spraviti v akcijo.

Celovečerec Smrt v Benetkah je tretja avtorska priredba Kennetha Branagha kakšnega od del Agathe Christie. Po kanonskih kriminalkah Umor na Orient Ekspresu in Smrt na Nilu je tokrat segel po njenem manj znanem romanu Zabava za noč čarovnic, kar mu je šteti v prid, kot tudi dejstvo, da je dogajalni prostor prestavil v Benetke. Mesto na vodi zaznamujejo tako duh veličine in razvrata kot razpada in slutnje smrti, če vizualne privlačnosti niti posebej ne omenjamo.

Čeprav je vse te elemente sijajno zajel Luchino Visconti v filmu, katerega naslov so brezsramno skopirali slovenski prevajalci za Branaghovo kriminalko, gre kot pomembno referenco vendarle izpostaviti pretresljivo dramo Nicolasa Roega Ne oziraj se iz leta 1973, posneto po srhljivi kratki zgodbi Daphne du Maurier, kjer se v obdobju žalovanja po nesrečni smrti hčerke par odpravi na potovanje prav v Benetke.

No, Kenneth Branagh se veličini teh del ne približa. Kar ustvarja s svojim likom Poirota ter nizom filmskih priredb Agathe Christie, je tisto, kar bi francoski novovalovci prezirljivo označili za "tradicijo kakovosti". Torej, obrtniško spodobna celovečerna dela, naseljena z zvezdniškimi imeni in z dobro tehnično izvedbo, a obenem z dosledno uporabo izrazito konservativnega filmskega jezika obtiči v povprečnosti. S pridihom neizkoriščenega potenciala.

Čeprav prinaša Smrt v Benetkah med tremi dosedanjimi priredbami še največ svežine zaradi uvedbe nekaterih elementov grozljivke in poudarjenega ustvarjanja nelagodja, se zdi še vedno vse skupaj narejeno pretežno po znanih obrazcih. Kar je najbrž deloma tudi krivda, če lahko tako rečemo, same Agathe Christie; spet imamo v osnovi pripovedi skupino ljudi v zaprtem prostoru, v katerem mora Hercule Poirot kot predstavnik razumsko-analitičnega sveta z veščino dedukcije razkriti agendo vsakega od posameznikov in najti morilca ali več njih.

Seveda pa to vztrajanje pri istem kalupu ne odvrača ne bralcev kriminalk ne gledalcev Branaghovih priredb.

Iz oddaje Gremo v kino.