"Čikaška sedmerica" – Abbie Hoffman, Jerry Rubin, David Dellinger, Tom Hayden, Rennie Davis, John Froines in Lee Weiner – so bili aktivisti, ki so se posluževali različnih metod, a so imeli skupen cilj: končati vojno v Vietnamu. Leta 1968 so – ne da bi se o tem med seboj dogovorili – na čelu svojih različnih organizacij odpotovali v Chicago, da bi s protesti pred Demokratsko nacionalno konvencijo pritegnili pozornost javnosti in medijev k svojim ciljem. Ker niso dobili dovoljenj za shod, so se protesti končali s prelivanjem krvi in nasiljem, ki ga je – po njihovih trditvah – sprožila čikaška policija. Obtoženi so bili zarote in načrtovanja izgredov, sojenje proti njim pa se je vleklo kar šest mesecev.

Aaron Sorkin, ki je vizualno izrazito konvencionalen, medel režiser, ne zna zares ujeti naelektrenega vzdušja leta 1968 – niti v sodni dvorani, kaj šele na demonstracijah. Čeprav se je razmejitev med filmom in televizijo v zadnjih letih skoraj dokončno zabrisala, je Sojenje čikaški sedmerici vseeno film, ustvarjen za male ekrane. Ne zdi se, da bi režiserja in direktorja fotografije (Phedon Papamichael) posebej zanimala kompozicija posameznih kadrov, kaj šele ustvarjanje prepričljive teksture določenega prostora in časa (za dosego vsega tega je po njunem očitno dovolj izbira ubite, rjavkaste barvne lestvice). Teme, ki jih načenja Sojenje čikaški sedmerici, so hkrati nadčasovne in izrazito primerne za naš čas – poziv k državljanski nepokorščini in k progresivnosti ter dvignjen sredinec establišmentu – in prav zato bi si zaslužile tudi radikalen režijski pristop, ne pa filma, ki bi, v tipični sorkinovski maniri, v nespremenjeni obliki lahko bil tudi radijska igra.

Tudi najbolj navdušen recenzent ne bi zmogel napisati recenzije, ki bi bila tako navdušena nad Sojenjem čikaški sedmerici, kot je Sojenje čikaški sedmerici navdušeno nad samim seboj; nastopaštvo in samozadovoljnost, ki pronicata iz vsake pore filma, spodkopavata legitimno politično sporočilo. Zgodba je zgrajena okrog strukture tradicionalne sodne drame; najprej bomo spoznali nabor različnih političnih aktivistov, ki se morajo zagovarjati zaradi domnevnega netenja nasilja. Eddie Redmayne je Tom Hayden, spravljivi in pragmatični kopjenosec protivojnega gibanja, ki verjame v volitve kot edini način doseganja družbenih sprememb. Popolnoma drugačno metodologijo imata Abbie Hoffman (Sacha Baron Cohen) in Jerry Rubin (Jeremy Strong), zastopnika "hipijevskega" odpora proti vojni v Vietnamu. Šestmesečno sojenje, ki je pred njimi, bo v enaki meri spopad z nixonovskimi silnicami represije, ki jih pooseblja sodnik Julius Hoffman (Frank Langella), kot tudi notranji razkol med Haydenovo in Abbiejevo logiko. Se je proti sistemu pametneje boriti z anarhijo in provokacijami v sodni dvorani ali pa s spoštljivim podajanjem argumentov?

Trenja med osrednjima članoma sedmerice so čustveno jedro filma, čeprav Jeremy Strong poskrbi za nekaj sijajnih komičnih vložkov, medtem ko John Carroll Lynch (kot pacifist David Dellinger) vdahne ogromno človečnosti svojim kratkim prizorom. Če doslej niste našteli sedem obtožencev, se ne motite: tu sta še Lee Weiner (Noah Robbins) in John Froines (Danny Flaherty), ki ju film ne okarakterizira z ničimer drugim kot z atributoma "piflarskih očal" in "hipijevske pričeske", češ da sta v skupini samo zato, da ju bo porota lahko oprostila in si s tem oprala vest. Skoraj v enaki meri neizkoriščen ostane soustanovitelj stranke Črnih panterjev Bobby Seale (Yahya Abdul Mateen II), ki s protesti ni imel nobene zveze, a so ga k obtožencem strpali, da "bi bila skupina videti bolj nevarna". Če ima belska "čikaška sedmerica" privilegij, da se lahko ukvarja predvsem s tem, kakšen pečat bo pustila na zgodovini, je sojenje za Seala zelo dobesedno vprašanje življenja in smrti. To ponazarja tudi usoda Freda Hamptona (Kelvin Harrison Jr.), Sealovega soborca iz vrst Panterjev, ki je bil umorjen ravno v času sojenja. (Dogodke, ki so vodili do njegove smrti, popisuje film Judež in črni mesija.)

Najbolj absurden lik je tožilec Richard Schultz (Joseph Gordon-Levitt), ki skuša naše protagoniste spraviti za zapahe, a seveda čuti globoko empatijo do njihovega boja. (To ni samo sentimentalen in nepotreben poskus "uravnoteženja" zgodbe, ampak tudi neverodostojna upodobitev moža, ki ga zgodovinski viri opisujejo kot "vladnega pitbula", ker je tako vneto "skakal v napad" proti obtožencem. V filmu je Schultz vidno zgrožen nad sodnikovim ukazom, naj Seala v zatožni klopi vklenejo in mu začepijo usta – v resnici pa je ideja za tak "ukrep" prišla ravno od tožilstva.)

Dialogi so skoraj brez izjeme lucidni, duhoviti in precej samovšečni – vse to je zdaj že Sorkinov zaščitni znak. Težko pa se je otresti občutka, da kot scenarist ni poskrbel, da bi besede, ki jih polaga na jezik aktivistom, zares predstavljale različne osebnosti in niansirane perspektive – vse so samo odlomki bolj ali manj istega pripovednega glasu, podaljšek avtorja samega. Zmerneži ne smejo pozabiti na svoja načela, radikalci morajo razmisliti o svojih metodah – razkol med enimi in drugimi ne deluje dovolj življenjsko in nobena stran ne dobi pravega razloga, da bi se premaknila s svoje pozicije. Poziv k slogi obeh vej liberalnega gibanja ni tako revolucionarno sporočilo, kot film misli, da je.

Še en avtorjev zaščitni znak je, da ne zna pisati prepričljivih ženskih likov: tokrat se je tej zagati izognil tako, da v celo zgodbo – z izjemo dveh res majhnih stranskih vlog – sploh ni vključil nobenih žensk. Težava rešena!

Bliskoviti tempo diktira tudi sunkovita montaža (Alan Baumgarten), ki gledalca sicer sili k zbranosti, a v resnici ni zadostno nadomestilo za premišljeno pripovedno strukturo.

Verodostojnost Sojenja čikaški sedmerici spodkoplje nepremostljivi prepad med radikalnostjo portretiranih osebnosti in varno, konvencionalno izvedbo samega filma. Aaron Sorkin se z velikimi vprašanji sooča samo bežno, nato pa se od njih ogradi s humornimi vložki in duhovitimi dovtipi. Sorkin je v nedavnem intervjuju za revijo Esquire priznal, da za proteste v Chicagu in sojenje, ki jim je sledilo, v resnici ni vedel, dokler mu Steven Spielberg ni nekoč predlagal, da bi o tem posnela film. In to se na končnem izdelku v resnici tudi pozna.

Ocena: 3.