Potem ko je v svojem prvencu Lakota (2008) postregel s pretresljivo upodobitvijo zapornika, ki se na smrt izstrada, je nadobudni britanski režiser Steve McQueen (nobene zveze z igralsko legendo) študijo, kaj se zgodi, ko telo in um priženemo do skrajne meje, ponesel na drugo raven.
S Sramoto je posnel film o človeku, ki postane ujetnik seksualne svobode, ki jo posamezniku ponuja sodobni zahodni svet, gledalcu pa postavlja vprašanje, do kam nas je prignal vse bolj brezosebni, brezdušni, robotski kapitalistični vsakdan in kaj se more zgoditi, da v tem svetu sploh še kaj občutimo.

Fassbenderjeva mojstrska upodobitev
McQueenov film temelji na portretu Brandona (igra ga njegova muza, nemško-irski vzhajajoči zvezdnik Michael Fassbender, ki je blestel že v Lakoti, trenutno pa z McQueenom snema njegov tretji film Twelve Years a Slave), čednega in uspešnega 30-innekajletnega Newyorčana. Brandon ima na prvi pogled vse: kariero, drago stanovanje, polno družabno življenje in s svojim šarmom žanje brez večjih naporov uspeh pri nežnejšem spolu.

A v postelji z dragimi rjuhami mu družbo običajno delajo prostitutke, ki računajo 100 dolarjev na uro in ga ne silijo v pogovor o upih in sanjah, o zvezah in o družinskem ozadju. Kot pove sodelavki, s katero skuša iti na "normalni" zmenek, je njegova najdaljša zveza trajala štiri mesece.
Za Brandona je seks bolj nuja kot interakcija ali celo prijetna izkušnja. Pravega stika z ženskami ni sposoben, kar najbolj zgovorno prikaže prizor, ko mu njegov rahlo zgroženi šef (James Badge Dale) vrne računalnik: "Analni seks, dvojni analni seks, penetracija, dvojna penetracija, samozadovoljevanje, lezbična pornografija, kremne pite ... za to zadnje niti ne vem, kaj je ..." Brandon vzame očiščeni računalnik in si ga na stranišču vrže na roko.

Nuja nazornih prizorov
Podobnih eksplicitnih prizorov v filmu ne manjka. Fassbender se je za vlogo popolnoma razgalil (dobesedno in v prenesenem pomenu), nekateri puristi in kritiki pa filmu očitajo, da briše meje med umetnostjo in pornografijo, a pri tem popolnoma zgrešijo poanto filma.
Seks v Sramoti še nikdar ni bil videti tako (samo)destruktiven. In, kot v Blue Valentinu, neodvisnem filmu, ki je bil letos deležen toliko razprav o upravičenosti nazornih spolnih prizorov, je tudi v Sramoti prav vsak tak prizor bistven za zaokroženo celoto dela.
Robot kapitalizma
Brandonov lik je surov, hladen, brezoseben in egoističen - tako kot njegovi spolni akti, pa čeprav naključni oddani ženski v baru nadrobno razlaga, kako zlahka jo lahko pripelje do vrhunca. Z njim se je zelo težko poistovetiti ali sočustvovati, saj nikogar, vključno z gledalcem, ne spusti k sebi.
Vzporednice lahko najdemo v Ameriškem psihu (Christian Bale), Ameriškem žigolu (Richard Gere) ali celo v Polnočnem kavboju (Jon Voight). A, kot je povedal McQueen, njegov Brandon, čeprav ni simpatičen lik, ni eksotičen, ni nakaza, ampak eden izmed nas.

In vsak navidezni robot na neki točki doseže okvaro sistema. Pri Brandonu ta zlom povzroči njegova kri, njegovo nasprotje, mlajša sestra Sissy (Carey Mulligan), ki nekega dne poseže v njegovo rutino, ko se udomači v njegovem stanovanju. Samodestruktivna, impulzivna in glasna Sissy deluje nanj kot katalizator za popoln zlom, ko mu nastavi zrcalo, v katerega se sam boji pogledati. "Med brati in sestrami obstaja resnična iskrenost. In obenem krutost. Čeprav je med njimi zelo močna vez, se zavedajo tudi vseh šibkih točk drugega in kako pritisniti nanje," je na eni od novinarskih konferenc o odnosu med Brandonom in Sissy, med katerima je čutiti tudi spolno napetost, razlagal Fassbender.

"To je vse, kar znaš reči, da ti je žal," kriči Brandon na Sissy v enem od njunih večnih razgretih pričkanj. "Jaz vsaj rečem, da mi je žal," udari ona nazaj.

Brez odrešenja
A naj vas ta dialog ne zavede, to je eden redkih trenutkov, ko Sramota (naslov je rezultat režiserjevih pogovorov s spolnimi zasvojenci, ki jih po vsaki seksualni eskapadi napolni občutek samosovraštva in sramote) zaide v nekakšen kvaziposkus moraliziranja. McQueen je namreč skušal preprečiti prav to - obsojanje. Brandona je skupaj s soscenaristko Abi Morgan (ki je napisala prihajajoči film o Margaret Thatcher, Železna Lady z Meryl Streep v glavni vlogi) oblikoval v lik, ki je samosovraštva poln do te mere, da mu to preprečuje kakršno koli iskreno komunikacijo (kaj šele zvezo) z drugimi.
Tu ni psihoterapevtov, h katerim bi se zatekel po pomoč, ni odrešujočega pogovora s sestro, vihrava čistka omar, polnih porno revij, je zgolj izraz nemoči, ne pa iskanje rešitve. Rešitve ni.

Brandon je Don Draper iz Oglaševalcev, ki ima v času globalne kataklizme krizo identitete in slabo vest. To pa še ne pomeni, da ne bo preživel v svojem slonokoščenem stolpu in pomagal vzdrževati epicentra vsega zla zahodne družbe.
Ocena: 5; piše: Kaja Sajovic