Glavni – kdo bi rekel: edini – rekvizit iz zakladnice M. Nighta Shyamalana je ideja visokokonceptualnega preobrata, pa naj gre za ubijalska drevesa, mrtve ljudi, ki se svojega stanja ne zavedajo, ali pa shizofrenika, ki se izkaže za nadnaravno bitje. Režiserjevo ime je postalo sinonim za "osupljivi preobrat" do te mere, da svojega načina podajanja zgodb sploh ne koncipira na kak drug način.

Minimalistični filmi, ki razvijajo en sam koncept, imajo v zabavni industriji svoje mesto, in Shyamalanu nihče ne more očitati predvidljivosti ali pomanjkanja velikopoteznosti – seveda pa to pomeni, da v temo brcne vsaj tolikokrat, kolikokrat zadene tarčo.

V uvodu nas film popelje v skoraj sanjsko dopustniško okolje: lepa, premožna zakonca Guy (Gael García Bernal) in Prisca (Vicky Krieps) sta s svojima otrokoma pripotovala na dopust v petično letovišče na neimenovanem tropskem otoku. Razgled je sanjski, mulca takoj najdeta prijatelja, strežba v hotelu je vrhunska. A občutek groze je čutiti od samega začetka, tudi po zaslugi nepričakovanega kadriranja.

V bližini se mudi še en par, zdravnik (Rufus Sewell) s svojo mlado ženo (Kathleen Chalfant) in hčerko. Idilo za hip prekine le epileptični napad psihiatrinje (Nikki Amuka-Bird), ki pa ji zna pomagati njen mož (Ken Leung). (Mimogrede, režiser si spet ne more kaj, da ne bi sebi dodelil ene od manjših, a ključnih vlog. Odločitev se zdi simbolična za avtorja, ki se vedno vdaja istim pripovedovalskim "grehom".)

Sledijo manjši kvarniki v zvezi z vsebino filma. Če ne želite vedeti ničesar o zapletu in preobratu, pred ogledom ne berite naprej.

Takoj ko začnemo naštevati, kdo vse igra potomce dopustniških parov, zabredemo na področje kvarnikov. O Starih je praktično nemogoče govoriti, ne da bi razkrili vsaj del visokoletečega koncepta v bistvu filma – še napovednika se konec koncev ni dalo zmontirati tako, da bi osrednja ideja ostala skrivnost. (Seveda pa, kot si lahko mislite, obstaja še preobrat po preobratu.) Na kratko: na neimenovanem otoku, na katerem se je znašla zgoraj opisana druščina, obstaja idilična skrivna plaža, obdana z visokimi klifi. Hotelski voznik skupinico izletnikov, ki so bili upravniku letovišča "dovolj simpatični", da jim je povedal za slikovito lokacijo, odloži v neposredni bližini s (sumljivo) veliko količino hrane in obljubo, da jih bo prišel iskat pozno popoldne. Ko se enkrat prebijejo skozi naravni kanjon na obljubljeni košček peska, gredo stvari precej hitro po zlu. Na plažo naplavi truplo mrtve ženske – in ko skušajo dopustniki poiskati pomoč, se izkaže, da njihovi telefoni ne delajo, na plaži pa jih zadržuje nekakšna nevidna sila.

Postopoma dojamejo, da so se znašli v prostoru, kjer čas deluje po drugih zakonih: človeške celice se starajo z bliskovito hitrostjo; vsake pol ure se postarajo za leto dni. Šestletni otroci se grejo igrat v mivko, vrnejo pa se kot najstniki in malo pozneje kot odrasli ljudje; priletna mama enega od izletnikov nima časa niti dobro razpakirati, ko se njen čas na svetu že izteče.

Morda ta obnova zveni pretirano okleščeno, a v resnici se scenarij na tem področju ne izkaže nič bolje: ko začne Shyamalan razlagati "znanost" za fenomenom časovnega vrtinca, se dobesedno na vsakem koraku spotakne ob protislovja in nedoslednosti. Izrecno nam pove, da bliskovito staranje ne prizadene mrtvih celic (zato ljudem lasje in nohti ne začnejo rasti grozljivo hitro), obenem pa pokaže, da se mrtva trupla razgradijo v prah v pičlih nekaj urah. Bolj se liki trudijo razumeti in razlagati svet okrog sebe (na koncu bomo dobili celo lično pojasnilo od znanstvenikov v belih haljah), bolj leseno in neprepričljivo deluje osrednja domislica. Dialogi so okorni in prenatrpani z ekspozicijo. (Scenarij za film je nastal po predlogi švicarskega grafičnega romana Peščeni grad Oscarja Lévyja in Frederika Peetersa, ki pa mu Shyamalan spremeni konec.)

A če odmislimo pasti digitalnega staranja naših protagonistov (v vlogah otroških likov film preprosto zamenja igralce) in akrobacije, s katerimi je treba razložiti "logiko" dogajanja, je lahko razbrati preprosto idejo, iz katere se je zgodba Stari pravzaprav rodila. V srcu pripovedi je klasična – in malce sentimentalna – poanta o dragocenosti vsakega trenutka, ki ga preživimo s svojimi bližnjimi. Ko bomo enkrat čutili, da nam življenje vse hitreje polzi med prsti, bodo malenkostni prepiri in pritlehne izdaje pozabljeni. Pomembna tema je tudi mračna ideja, da je v mnogih med nami v zametku že zdaj prisotna klica konca – bolezen, ki nas bo na koncu pokončala.

Stari je po vizualni plati ambiciozen film: direktor fotografije Mike Gioulakis (Us, Zlo za petami, Glass) blesti v dolgih kadrih, ki spremljajo premike gruče razpršenih oseb na zamejenem območju plaže. S svojim poetičnim pristopom vdahne simbolično razsežnost v neutrudno, grozeče pljuskanje valov; narava je nespremenljiva in brezbrižna do človeškega trpljenja.

Shyamalanovi vztrajni poskusi, da bi osrednji absurd pojasnil ali pa ga vsaj vpel v mrežo smiselne, logično popredalčkane zgodbe, Stare na koncu obtežijo kot sidro, ki film vleče na metaforično dno. Medtem ko z razvlečenimi razlagami zapolnjuje luknje v zgodbi, ki nikoli ne bo zares smiselna, izgubi rdečo nit čustvene logike in vez z gledalcem. Spet enkrat nas sili, da film merimo samo po prepričljivosti končnega razkritja – to pa je taktika, ki mu večkrat kot ne spodleti.

Ocena: 3-