A ko njegova žena, vplivna političarka, to izve, se po začetni stiski odloči za odprto razmerje, sama pa se zaljubi v nebinarno osebo, ki jo spozna na zabavi.

Vsak od vpletenih živi v družbi blagostanja in vsak soglasno osvobojen spon družbenih institucij sledi svoji osebni uresničitvi v romantičnih razmerjih z drugimi. Nemogoče stvari se združujejo v fluidnem toku: religija, kokain, zakon, otroci, poliamorija, transseksualnost in maša. Gre za idealni svet, kakor si ga zamišlja sodobni liberalizem, za multikulturalizem znotraj ene etnične skupine. Nasprotujoči si kulturni pojavi so zmešani v enolončnico, kjer izgubljajo svoje bistvo z namenom preseganja njihovih omejitev za posameznika. Ta proces je del uresničevanja želja posameznika kot osnovne celice družbe. Cerkev in LGBT-skupnost nimata več političnega naboja in sta samo ena od sestavin te enolončnice, ki je končni cilj politike same.

Film pri prikazovanju prijetnega izpolnjevanja načela ugodja ne moralizira, temveč nas dokaj organsko popelje v globlji svet človeške narave, ki se takšni zasnovi nemara upira. Želja po pripadnosti, zanesljivosti in podreditvi ter sublimaciji nagonov v celovito koncepcijo življenja pride v navzkriž z idealističnimi predstavami postmoderne družbe. Želje po pripadnosti, predanosti, zvestobi in praktičnosti, pa tudi naravna dejstva se vse bolj zažirajo v tako zasnovano skupnost ter vodijo v protislovja in stiske. Film pa tudi tukaj ne moralizira pretirano in nam ne nudi eksplicitne rešitve za dano situacijo, temveč prepričljivo kaže na razmerja med liberalnimi nasprotnimi ideali in resničnostjo, ki je izid odločitev in je ni mogoče preprosto skesano pozabiti.

V sami pripovedni strukturi in prikazu čustvovanja je film prepričljiv, čeprav tudi precej tipski in v obravnavi odnosov ter individualnih življenj nekoliko konservativen. Prav tako je precej konservativen tudi na ravni filmskih sredstev. Ne mislimo torej ideološke konservativnosti, temveč formalno. Zdi se, kot da želi biti v svojem komentarju nekega radikalnega družbenega preloma obenem tudi politično korekten, čeprav nam je njegova pozicija razvidna.

Kljub prepričljivi izvedbi okostja zgodbe in uspešni psihologizaciji ter posrečeni obravnavi pomembne teme se tako na koncu zdi, da bi lahko šel še korak dlje in se v dano materijo še bolj radikalno in boleče potopil. Najbrž ga pri tem ovira prav na začetku omenjeno blagostanje. Morda bi tematika poliamorije še bolj zaživela skozi prizmo razrednih razmerij, tudi na ravni različnih delov sveta, ko bi pokazala senčno stran materialnega udobja in duševnosti, ki se v njem razvija.

Iz oddaje Gremo v kino.