Pojavijo se tudi liki iz še enega filma Guillauma Niclouxa, iz Ugrabitve Michela Houellebecqa, v katerem je pisatelj igral glavno vlogo oziroma sebe. V tem smislu gre za nekakšno nadaljevanje prvega filma. Zaplet v Terapiji, povezan s temi liki, je povsem absurden in nesmiseln, ampak prav to da filmu neki svojevrsten čar.

Zdi se, da je hotel Nicloux v Terapiji združiti dva izmed svojih očitno najljubših sodelavcev – pisatelja, znanega po svoji melanholično humorni nastrojenosti do sodobnega sveta, in Gérarda Depardieuja, ki je tudi že igral v več režiserjevih filmih.

Bistveni v filmu so prav onadva kot glavna lika, ki igrata sama sebe, in njuni pogovori, skozi katere se zrcali njun odnos do sveta, ki je zelo različen, obenem pa ju povezuje. Oba sta precej razvajena, saj se že dolgo sončita v zvezdniškem statusu, obenem pa je težko biti znana osebnost, in povezuje ju tudi to spoznanje.

Njuni pogovori bi bili lahko postavljeni na gledališki oder, ker pa so postavljeni v okvir filma, so umeščeni v prostore zdravilišča, v katerih se pisatelj in igralec predajata različnim bolj ali manj prijetnim oziroma neprijetnim tretmajem, in v njuni zasebni sobi, kamor Depardieu svojemu novemu prijatelju tihotapi vino in cigarete – vse tisto, čemur naj bi se v času svojega bivanja v hotelu odpovedal. Ampak kaj bi bil zdraviliški oddih brez opojnih snovi oziroma vsaj malo zabave? Vse dogajanje je posneto v slogu, ki naj bi filmu dal vtis dokumentarnosti.

Depardieu, ki je predstavljen kot veteran bivanja v tovrstnih zdraviliščih, daje pisateljskemu prijatelju nasvete, kako prestati muke nekaterih vrst terapij – stoji mu ob strani, ga tolaži skoraj kot nekakšen partner, če ne celo na trenutke kot zaskrbljena mama.

Veliko humorja izvira prav iz sopostavitve Depardieuja z njegovim robustnim telesom in Houellebecqove drobne postave, ki trpi različne muke terapij, v katerih smisel sicer ne verjame, ampak jih vseeno sprejme kot del življenja.

Srečevanja pisatelja in igralca ter srečevanja z drugimi ljudmi v tej filmski zgodbi so prežeta s precej trpkega in ciničnega humorja – zato navsezadnje ni pomembno, kolikšen je pri tem filmu, ki je seveda fiktiven, delež fikcije in koliko se vanj vtihotapi resničnost, vsekakor namreč dobimo vtis, da v njem zares nekoliko spoznamo tudi Depardieuja in Houellebecqa.