Za znamenite Cahiers du cinema so med drugim pisali Jean-Luc Godard, Claude Chabrol, François Truffaut in Eric Rohmer – slednja sta bila tudi Dolmarkova mentorja, ko je v 80. letih študiral v Parizu. In tudi on se ni omejil le na filmske kritike, eseje in siceršnja razmišljanja, povezana s filmom, temveč se je podpisal pod vrsto scenarijev, na primer pod Hudodelce iz leta 1987, v katerih je tudi nastopil, in Herzoga iz leta 1995.

Ljubezen in predanost filmu sta vodilo Jožeta Dolmarka, ki pri svojem pisanju, kot poudarja, vedno izhaja iz sebe in svojih zaznav in tako stke poglede v razmisleke o filmu. Tkanje pogledov je naslov filma Borisa Jurjaševiča, pa tudi knjige, ki je pred sedmimi leti izšla pri Slovenski kinoteki, v kateri je zbranih nekaj Dolmarkovih besedil.

V filmu nam Jurjaševič predstavi ustvarjalno pot Jožeta Dolmarka, njegov način razmišljanja, spoznamo ga tudi kot pedagoga in na sploh pozornega opazovalca ter poznavalca slovenske kulture, evropskega in slovenskega filma.

Film pa govori tudi o generaciji slovenskih filmskih entuziastov, ki so pri nas predvsem v okviru pisanja za revijo Ekran ohranjali teoretično platformo, kjer se je dalo svobodno razglabljati o filmu in njegovih pojavnostih - tudi v obdobju, ko to v drugih jugoslovanskih republikah ni bilo samoumevno. Tej generaciji sta med drugim pripadala še Silvan Furlan, Majda Širca, pa tudi velik oboževalec filmskega medija Slavoj Žižek.

Film Tkanje pogledov pokaže tudi, da moraš za resnično poglobitev v film, za to, da ti film nekaj sporoči, ostati odprt, da moraš v sebi ohraniti neko ponižnost in iskreno ljubezen do medija gibljivih podob.

Vsekakor je ogled filma, ki, kot pravi Dolmark, ni bil od začetka zamišljen kot celovečerni dokumentarec, dragocen, četudi najbrž gre za delo, ki bo zanimivo predvsem ljudem, ki se tudi sami zanimajo za teoretično plat filma, za njegovo zgodovino in ki morda tudi sami pišejo o njem, ki tudi sami "tkejo poglede" v nove celote.