Ob uvodnem popivanju se jima najprej porodi ideja, da bi organizirala dvoriščno razprodajo svoje dragocene hišne opreme, nato pa objavita oglas za oddajo prazne vile odsotnega soseda. Ko se vanjo naseli obsojeni pedofil, se začne kaos vrtoglavo stopnjevati.

Celovečerec To še spijemo pa gremo, z izvirnim naslovom Drunk Parents, se začne obetavno, kot secesijska črna komedija s podtoni družbene satire, vendar gre zelo hitro vse zelo strmo navzdol. Pa s tem ne mislim samo na peripetije zakoncev, ki se trudita vsemu navkljub vzdrževati videz uspešnosti. Predvsem je problematično iskanje pravih komičnih tonov: s transgresivnostjo ni seveda nič narobe, komedija je tista privilegirana zvrst, ki lahko hodi po robu okusnosti in stopi tudi korak čez, sploh v bičanju posameznih značajskih slabosti. A film ima težavo, če se začne v glavnem zanašati na smešenje pedofilov, invalidov, manjšin in klošarjev, namesto da bi pod lupo vzel sam status srednjega razreda in stresno gonjo po uspehu.

Filmu To še spijemo pa gremo preprosto manjka vsaj delček talenta Todda Phillipsa, ki je v svoji trilogiji Prekrokana noč našel izvrstno razmerje med satiro, vulgarnostjo, simpatično dramo in črno komedijo.

Režiserju Fredu Wolfu se pozna, da se je kalil kot pisec skečev in kot stand-up komik, saj se tudi celovečerec opoteka od ene epizode do druge v iskanju pravega tona. Z epizodnostjo samo ni sicer nič narobe, spomniti se velja samo fantastične Idiotske noči, enega najbolj podcenjenih filmov Martina Scorseseja, ki zgosti moreči občutek razpadanja življenja v nekaj nočnih ur, kar Wolfov film ne brez ustrezne razvodenelosti raztegne na ves teden. Težava je bolj v tem, da pred našimi očmi v tem primeru dejansko bolj razpada film kot življenja prikazanih zakoncev. Pri čemer nosi glavni del bremena, da delo popolnoma ne pade na kolena, Alec Baldwin s svojimi izkušnjami za komični tempo, medtem ko film skoraj zagreši zločin nad Salmo Hayek, ko jo obsodi na spolno izjemno stereotipno, pasivno vlogo pijane predmestne gospodinje.

Skratka komedija To še spijemo pa gremo si domišlja, da je politično nekorektna, in ni čisto brez posrečenih trenutkov, a večinoma deluje kot tisti pijani gost na zabavi, ki je izgubil občutek za kontekst in se zdi ob pripovedovanju slabih šal smešen predvsem sam sebi.

Iz oddaje Gremo v kino