Prva slovenska tragedija, ki šele četrtič stoji na odru, je tragedija silnih epskih razsežnosti, ki, čeprav je tematika letošnje sezone ljubljanske Drame povezana s tistimi ključnimi vprašanji "kdo smo", kam gremo" in "kaj počnemo", vseeno sproži preprosto vprašanje zakaj?. Kar seveda zgovorno priča o vseslovenskem značaju, ki tako rad zaničuje lastno, poveličuje tuje, pa mu hkrati ne pusti blizu – in nam seveda prav s tem odgovori, zakaj je dobro uprizarjati tudi nekoliko pozabljena slovenska besedila. Natančneje Tugomerja, ki skozi zgodovinsko snov nasilnega pokrščevanja poganskega sveta tematizira tujstvo v lastnem svetu in majhnost našega duha in je torej nadvse primeren za postavljanje zrcala narodu.
Pa vendar se to zrcalo, ne glede nato, da naj bi se predstava v režiji Diega de Bree in priredbi dramaturginje Žanine Mirčevske ukvarjala z današnjimi, in ne minulimi svetovi, zdi nekoliko odmaknjeno. Predvsem je tu seveda problematično besedilo samo, ki v današnjih časih s poveličevanjem panslavizma (to je dandanes že precej mrtvo) in jasnim navezovanjem na politično nadvlado Nemcev v 19. stoletju deluje nekoliko arhaično, pri čemer veliko vlogo igra starinski jezik z vstavki starocerkvenoslovanščine. Vendar so se ustvarjalci predstave prav teh problemov lotili na pravem mestu in jih ustvarjalno rešili; okrajšana priredba besedila s pripisi iz priredbe Bratka Krefta je jasna in pragmatično izčiščena, jezikovna obdelava pa je tisti segment, ki predstavo najbolj zaznamuje.
Lektorica Tatjana Stanič besedila ni posodobila, temveč je iz njega zgolj umaknila vse mrtve izraze in z današnjega vidika pomensko prazna mesta ter ga tako za sodobnega gledalca naredila razumljivejšega, obenem pa smo priča odrskemu govoru iz (vsaj) začetka 20. stoletja. To je pravzaprav svojevrstna izkušnja, saj se izkaže, da je, ne glede na svojo starinskost, jezik jasen in neverjetno blagozvočen. Predstava sama pa vredna vsaj poslušanja.
Kar pa je ponovno svojevrsten problem de Brejeve režije; v želji po izpostavitvi konstitutivnega mita slovenskega naroda je režiser zasnoval popolnoma čisto, skoraj prazno predstavo. Oder je prazen (oblikovalec prostora Iztok Vadnjal), osvetljen s precej diskretnimi snopi svetlobe (luč je oblikoval režiser sam), glasbene podlage ni, kostumi pa so tako za slovensko kot nemško stran enaki v črni uniformiranosti (kostumografija Blagoj Micevski). Vizualna podoba predstave tako temelji na izčiščeni mrakobnosti, skozi katero pronica Tugomerjeva (Branko Šturbej) ideja o poskusu mirne zedinjenosti Slovanov in Nemcev ter življenja v slogi. To pa je že vnaprej obsojeno na propad, saj v črno-belem epskem svetu, kjer ima prostor le dobro in slabo kot nasprotna si pola, za miroljubne ideje ni prostora – kar Tugomerja zapiše tragičnemu koncu. Ta je precej povezan tudi s karakteristiko slovenske "mehkonožnosti", ki prek Spitigneva (Gregor Baković) pride precej bolj do izraza kot pa notranji in zunanji boji Tugomerja.
Sama mizanscena predstave je zasnovana dokaj statično, čeprav izredno natančno; pravzaprav dve uri gledamo skupine posameznikov, ki stoje možujejo in modrujejo, sam Tugomer pa je pri tem postavljen ob stran (!), kar ga seveda dela izobčenca. Problem tega moževanja je, da zaradi izčiščenosti celotna predstava postaja iz minute v minuto bolj ravna in nezanimiva. Celotna drama tako temelji le na govoru in njegovi zvočnosti, kar od igralcev zahteva izjemno veliko, prav tako pa od gledalcev zahteva strogo koncentracijo.
Statična mizanscena in izčiščenost vseh drugih režijskih prijemov predstavo pravzaprav vrača na začetke 20. stoletja, pri čemer presenetljivo še najbolje deluje arhaičen jezik. Prav zato se zdi, da de Brejev Tugomer ni zmožen odgovora na zastavljena vprašanja o slovenski identiteti in da je najbolj močna scena celotne predstave, prav tista, ki od splošnega konsenza odstopa. Kopanje po grobu lastne preteklosti, iz katerega odmevajo preroške besede Stare Vrze (Silva Čušin) o brezizhodnosti slovenskega naroda, nam v končni fazi vzbujajo več srha kot vsa plečata moževanja, ki smo jim bili priča dve uri.

Lejla Švabič