Eksotiko in uganke, ki so se v filmski industriji nekoliko izčrpale, ter predrzne akcijske prizore, ki kršijo zakone fizike, je legendarni znamki uspelo oživiti preprosto tako, da je iz njih naredila interaktivni material z dobro mehaniko, ki igralcu omogoča tisto, česar mu filmsko platno nikoli ne bo. Namreč močan občutek udeleženosti, ne samo opazovanja.

Zato je filmsko upodabljanje iger pravzaprav zelo tvegano in pogosto najbrž že nesmiselno početje. Izkaže se, da se tokratnemu izdelku ne uspe ogniti predvidljivim čerem. Vrnemo se k že znanim klišejem na ravni dialogov, k manjdimenzionalnim igralskim predstavam (preseči jih ne morejo niti velika imena), k ugankam, ki gledalce zaradi razvitosti računalniške zabave s težavo zadovoljijo, akcijskim prizorom in zapletom, zlivajočim se v spominsko krajino že videnega. Uncharted je predvidljiv film, ki bo gledalce s povprečno kilometrino težko zadovoljil, še težje igralce izvirnika.

Vendarle pa ni vse povsem črno. Presežek akcijskega dogajanja se zgodi v prizoru, ko protagonista Nathan Drake in Victor Sullivan z avtom in velikimi škatlami padata iz helikopterja. Gre za estetsko izoblikovan in sploh domišljen trenutek, ki mu vseeno uspe pognati nam nekaj krvi po telesu.

Morda zveni cinično, toda film se ne želi pretvarjati, da je kaj več od tega, kar je, in to je morda njegova največja prednost. Od samega začetka se predstavi v pravi luči in ne vzbudi visokih pričakovanj. To nam omogoča sprostitev v lovu na nekaj solidnih trenutkov. Lik tatu dobrega srca ima potencial, ki je nakazan, vendar se ne razvije. Podobno je z družinskimi odnosi med protagonisti, ki nas tu in tam lahko prebudijo iz čustvenega dremeža. Obrati v zgodbi in domislice, s katerimi je prepredena, vendarle niso povsem prazni in jim uspe doseči nekaj komičnega učinka. Konec nakaže nadaljevanje in možnost, da se z razvojem zgodbe filmski poskus franšize Uncharted ne bo povsem izčrpal že s prvim delom.

Vse to ni dovolj, da bi ga lahko priporočili fanom, ki jih najbrž čaka razočaranje. Ogled bi lahko bil zanimivejši manj izkušenim gledalcem, predvsem mlajšim najstnikom, za katere se zdi, da so tudi glavno ciljno občinstvo tega projekta.

Iz oddaje Gremo v kino.