Sinopsis filma je preprost, a zgovoren: Johnny je
Sinopsis filma je preprost, a zgovoren: Johnny je "maščevalna, zombijevska surovina, ki pokolje skupino tabornikov v naravi, ker so s krajo amulet oskrunili njegov poslednji počitek". Foto: IFC Films

Film V nasilni naravi lahko ujamete v sredo, 12. junija, ob 23.00, v kinu na prostem na ljutomerskem Glavnem trgu.

Vrnimo se za hip v preteklost: podžanr slasherja se je razmahnil po uspehu Carpenterjeve nizkoproračunske Noči čarovnic (1978); v osemdesetih je bilo polje grozljivk tako prenatrpano z vse bolj formulaičnimi kopijami istega vzorca. Zdelo se je, da se je slasher dokončno izpel, dokler ga ni Wes Craven, avtor še enega kultnega slasherja, More v Ulici brestov (1984), sredi devetdesetih od mrtvih obudil s Krikom, zafrkantskim filmom, ki je med epizodami klanja metareferenčno razpravljal o pravilih žanra. V desetletju, ki je sledilo, se je slasher še enkrat izpel, in zdelo se je, da žanr, ki klanje najstnikov pogosto uporablja kot metaforo za spolnost, ne more več povedati več ničesar zares novega – pa čeprav se občasno pojavijo zanimivi novi vpisi v katalog, kot na primer komedija Bodies Bodies Bodies (2022) Haline Reijn, ki jo boste našli na Netflixu.

Čeprav ima zlikovec, kot temu žanru pritiče, tragično in travmatično predzgodbo, film ne apelira na gledalčevo empatijo. Foto: IFC Films
Čeprav ima zlikovec, kot temu žanru pritiče, tragično in travmatično predzgodbo, film ne apelira na gledalčevo empatijo. Foto: IFC Films

Na tej točki v diskurz vstopi Kanadčan Chris Nash, ki je s svojim celovečernim prvencem V nasilni naravi (In a Violent Nature) hkrati ustvaril poklon klasičnemu žanru kot tudi njegovo posodobljeno reinterpretacijo. Njegov film se zavestno odvrača od preizkušenih mehanizmov strašenja publike: ne poslužuje se niti glasbene podlage, kaj šele šokantnih preobratov.

Vas je kdaj zanimalo, s čim si serijski morilci zapolnijo čas med enim in drugim masakrom, ali pa kakšen je zorni kot iz grmovja, v katerem prežijo na nič hudega sluteče najstnike? No, kadar Johnny (Ry Barrett) ravno ne masakrira tabornikov, veliko časa preživi v naravi, v idilični in odročni gozdni pokrajini Ontaria. Prizori eksplicitnega, brutalnega nasilja so prepleteni z meditativnimi, počasnimi posnetki gozdov, ki namerno stopajo v dialog z opusom Terrencea Malicka; Malicka in Gusa Van Santa Chris Nash tudi navaja kot cineasta, ki sta nanj najbolj vplivala (ne pa, denimo, kak Tobe Hooper ali John Carpenter). "Dolga leta sem razmišljal, kako bi njun slog in estetiko apliciral na grozljivko – slasher se mi je zdel najprimernejši, ker so številni primerki prežeti s stilističnim pristopom, ampak samo v prizoru ali dveh," je Nash pojasnil ob premieri.

Zdi se, da je bila matrica slasherja za Nasha priročna tudi zato, ker s seboj prinaša celo vrsto žanrskih arhetipov, ki tvorijo trdno, prepoznavno podlago za avtorjevo eksperimentiranje – od anonimnega lika zamaskiranega morilca do odročne koče sredi gozda in "poslednjega dekleta" (Andrea Pavlovic).

Film nam, in to povsem brez ironije, postreže s prizorom dvajsetletnikov, nagnetenih okrog tabornega ognja, ki si pripovedujejo srhljive zgodbe in tako gledalcu razkrijejo Johnnyjevo travmatično genezo, zavito v tančico mitologizirane "lokalne pripovedke". Prav tako ne parodira dejstva, da ti najstniki iz različnih razlogov ponoči tavajo okrog sami, ne da bi se enkrat samkrat ozrli čez ramo ali se zastrmeli v grmovje.

Film so posneli v okolici jezer Kawartha ter v okrožju Algoma v provinci Ontario. Foto: IFC Films
Film so posneli v okolici jezer Kawartha ter v okrožju Algoma v provinci Ontario. Foto: IFC Films
Čas je za fantastiko v Ljutomeru

V Ljutomeru se danes začenja vsakoletni Grossmannov festival fantastičnega filma in vina. V 20. izdaji bodo prikazali 31 dolgometražnih in 37 kratkih filmov iz 21 držav, častni gost bo režiser Slobodan Šijan, ki se mu bodo poklonili z retrospektivo in ploščo na Prleškem pločniku slavnih.

Vsi osnovni mehanizmi žanra so torej prisotni. Nasheva inovativnost je v tem, da jih je obrnil na glavo – kamero je postavil za hrbet morilca in nas tako prisilil, da ga spremljamo na njegovem monotonem, nezaustavljivem maršu smrti. Večino filma tako tvorijo dolgi sledilni kadri, ki z enako ravnodušnostjo spremljajo zlat sončni zahod, ki počasi ugaša za planoto, ali pa obglavljenje dekleta, ki pred smrtjo ne dobi niti ene same replike. (In "obglavljenje" je res premila beseda za neverjetno gnusen, a impresivno inovativen Johnnyjev pristop k umoru.)

Sprememba zornega kota noče biti poziv k empatiji, prej obratno. S tem, da Nash gledalca postavi v čevlje morilca, nastavi zrcalo našim najpritlehnejšim vzgibom; zelo lahko se je ujeti pri tem, da smo se instinktivno poistovetili s plenilcem, ne pa njegovim nemočnim, cvilečim plenom. "Nasilna narava" iz naslova ima tako dvojni pomen – nasilje je zapisano globoko v našem DNK-ju, nakaže Nash. Na neki ravni nas zanima predvsem protagonistov napredek, razčesnjene glave in raztreseno črevesje so pri tem le trofeje, ki jih pobiramo po poti.

Vseeno pa režiser z zornim kotom ni popolnoma dosleden, kot da bi hotel dokazati, da mu ne gre za gola formalistična izvajanja; v nekem trenutku nam protagonistov iznakaženi obraz pokaže brez sprenevedanja, v dnevni svetlobi.

Chris Nash na festivalu Sundance, kjer je film za predvajanje odkupila ameriška pretočna platforma za grozljivke, Shudder. Foto: sundance.org
Chris Nash na festivalu Sundance, kjer je film za predvajanje odkupila ameriška pretočna platforma za grozljivke, Shudder. Foto: sundance.org

V nasilni naravi seveda ni hermetičen film, treba pa je vedeti, da se spogleduje z načeli namerno počasne kinematografije; to ni film, od katerega bi bilo smiselno pričakovati nenadne sunke ali pošasti, ki skočijo iz teme. Namerno nas zaziba v svoj počasen, hipnotičen ritem, ki ilustrira postopen zdrs v brezup; ob njem je zelo lahko podoživeti počasi naraščajočo paniko, ki smo jo čutili ob prvem filmskem srečanju s premočrtnim, tempiranim napredkom Michaela Myersa ali klasičnim prototipom zombija. Njihova glavna lastnost je – tako kot pri nadnaravni grozi v moderni klasiki Zlo za petami (2014) – da v svojem zmernem tempu preprosto vztrajajo in vztrajajo. Ko se bo žrtev naposled utrudila, se vdala paniki in klonila pod težo neizbežnosti svoje usode, bodo pripravljeni. Časa jim ne manjka.

Chrisa Nasha bo filmska stroka najverjetneje strpala v prestižen, a omejujoč predalček "privzdignjene grozljivke" (glej tudi: večina filmov Arija Asterja, Jordana Peela, Roberta Eggersa ipd.), a to bi bilo po mojem prenagljeno in pokroviteljsko. V nasilni naravi je konec koncev film, v katerem je morilec vstal od mrtvih, ker so butasti študenti ukradli amulet in s tem oskrunili njegov grob – to je premisa klasičnega slasherja, s katerim se Nash očitno identificira vsaj toliko kot z umetniško kinematografijo. Morda boste v njegovem prvencu hoteli videti privzdignjeno alegorijo, a ob tem ne gre zanikati, da je tudi šolski primer žanra, ki se vidno naslaja nad gravžem in ki ogromno pozornosti posveča dovršenim praktičnim učinkom.

Glasbene podlage film nima, a je zvok v njem zelo pomembna komponenta; močno izpostavljeni so zvoki narave, npr. pokljanje vejic in žvrgolenje ptic. V tem okolju blebetanje človeških vsiljivcev, ki vdira iz ozadja, deluje še toliko bolj neprimerno. Foto: IFC Films
Glasbene podlage film nima, a je zvok v njem zelo pomembna komponenta; močno izpostavljeni so zvoki narave, npr. pokljanje vejic in žvrgolenje ptic. V tem okolju blebetanje človeških vsiljivcev, ki vdira iz ozadja, deluje še toliko bolj neprimerno. Foto: IFC Films

V sklepnem poglavju se film dokončno odmakne od preizkušenih matric – izteče se s skoraj abstraktnim, a zato toliko bolj nelagodnim epilogom. Morilski pohod je zaključen, neposredne nevarnosti očitno ni več: zakaj nas je torej še vedno strah? Zdi se, da film stopa v dialog s podobnimi vprašanji kot lanska filmska enigma Ryusukeja Hamaguchija, Zlo ne obstaja, ki je prav tako med drugim tematizirala človekov odnos do narave. Je mogoče, da je nasilje naravi – tako človeški naravi kot svetu okrog nas – imanentno? So se z Johnnyjevim nasiljem zrahljale vezi civilizacije, ki so vzdrževale pretvezo normalnosti?

Brez kakršnih koli cenenih končnih "šokerjev" uspe V nasilni naravi sugerirati grozo, ki presega meje našega čutnega dojemanja. Preostane nam le, da nikoli ne zatisnemo očesa, da se nikoli ne sprostimo. Nevarnost bo prišla iz gozda.

Nobeno naključje ni, da je bil delovni naslov filma Speča žival (Sleeping Animal) – zlo, ki je nepogrešljiv del narave, gre morda včasih v hibernacijo, premagati pa se ga ne da. Še posebej ne na njegovem terenu.

Ocena: 4,5