Je eden tistih ameriških domoljubnih akcijskih trilerjev, pri katerih v nasprotju z denimo današnjimi grozljivkami ali superherojskimi filmi ni zaznati nobenega truda, da bi se oskrbeli s patino umetnosti. Vsak prizor deluje naivno. Tendenciozni in očitni dialogi, pretepaške koreografije na slikovitem kraju, preskoki kamere v estetiko videoiger, slabe očetovske šale, kartonasti liki in klišejski glavni junak, ki ga upodobi dežurni igralec, tokrat Liam Neeson.

Zanimiva je sprememba v ideologiji, če jo primerjamo s tovrstnimi filmi iz preteklosti. Nekoč so vsemogočni moški, fantazijske projekcije otroških predstav o očetih, branili republikanske, konservativne vrednote. Danes je Liam Neeson varuh demokratov in social justice warrior kulture. Ta ni prikazana kot element mainstream ideologije, temveč kot revolucionarno podtalno gibanje v vzponu, ki naj odreši svet. Podobno kot so nekoč prikazovali neokonservativno strujo.

Pri tem je zanimivo, da si film za vodilo nikakor ne vzame promocije ideologije. Ta je zgolj samoumevno ozadje, kar je dodatni pričevalec sprememb v ameriški družbi – ki vsaj deloma sega tudi onkraj meja države. V skladu s tem mora dober družinski moški nekoliko uravnovesiti svoj testosteron, priznati svojo “toksično moškost” ter si spet pridobiti zaupanje hčere in vnukinje. Ideološko ozadje je podobno predvidljivo kot akcijski prizori in replike, zato je, tako kot oni, komično na enak način. Nasploh film oddaja avro nenamerne smešnosti.

Tako je, na primer, tudi pri nenadnih trzajih zaslona in pospešenih prehodih, ki želijo poudariti dramatičnost trenutka ali prizora ustreljenega lika, vendar vsaj toliko učinkujejo kot parodija samih sebe. Prikaz redneckov z juga je popolna dehumanizirajoča karikatura.

S filmom smo lahko zadovoljni le, če ga gledamo na fetišističen način. Z naklonjenostjo do campa, nostalgijo po zlatem obdobju žanra. In s tem seveda ni nič narobe. Nimamo vtisa, da ima film potencial postati uspešnica. To pomeni, da si ga zlahka ogledamo v prazni dvorani, v pozni večerni uri, sproščeno in brez kakršnih koli pričakovanj; bolj zaradi nas in naših spominov, zaradi doživetja konteksta, kot zaradi filma samega. Tovrstne izdelke po navadi gledamo v retrospektivi, ob posebnih večerih v alternativnih miljejih. V senci zarote ponuja odlično priložnost, da stvar tokrat opravimo “živo”.

Iz oddaje Gremo v kino.