Toda ob izrednih razmerah – v čudovitem uro in pol dolgem animiranem filmu brez dialogov je to velika poplava, pravi vesoljni potop – tudi mačku ne preostane nič drugega, kot da premaga svoje strahove in se nauči sobivati z drugimi živalmi.

Glavna odlika računalniško animiranega Valovanja je prav odsotnost besed, tako pa so ustvarjalci zelo uspešno poskušali doseči celostno izkušnjo nenehnega gibanja, valujočega pomikanja naprej brez jezikovnih preprek ali kulturoloških ovir. Živali, ki se ob mačku znajdejo na čolnu, se sporazumevajo povsem svojevrstno, s svojimi naravnimi glasovi, posnetimi prav za namene filma in natančno prilagojenimi napetemu dogajanju. Nekaj težav so imeli ustvarjalci menda le pri snemanju kapibare, saj kljub žgečkanju te živali niso dobili zvokov, ki bi ustrezali animiranemu liku, zato so nazadnje uporabili glasove kameljega mladiča.

Svojevrstno je tudi vedenje živali, saj so se ustvarjalci poskusili izogniti njihovemu počlovečenju in jih ohraniti čim bolj prvinske, to pa se jim ni popolnoma posrečilo in so ponekod vendarle dali prednost dramaturškemu loku zgodbe, sploh ob kar malo preveč poudarjeno srečnem koncu. A navsezadnje ne gre za dokumentarni film in vztrajanje pri popolnoma naravnem vedenju živali bi skoraj zagotovo škodovalo tako čarobnosti samega filma kot tudi njegovemu glavnemu poudarku o pomenu skupnosti in sodelovanja.

Večkrat nagrajeno Valovanje, ki je tudi latvijski kandidat za oskarjevsko nominacijo za najboljši mednarodni film, je nežno, lepo, čarobno, a tudi napeto in dih jemajoče potovanje. To je svojevrstni film ceste, za katerega si je treba vzeti čas, k popolnosti izkušnje pa veliko pripomoreta tudi tema in tišina kinodvorane. Šele takrat in tam se lahko izrazijo vsi njegovi tokovi, valovi in skriti pomeni, ki se pretanjeno skrivajo že v samem naslovu.

Iz oddaje Gremo v kino.