/.../ se ob njegovih občasnih izletih v komedije, ki, milo rečeno, niso ravno vrhunec filmske umetnosti, vedno znova porodi muzanje, kaj mu je pa tega treba.

Deloma je seveda v igri zaslužek, deloma najbrž želja po ohranjanju stika, a bolj kot vse se zdi, da prekaljeni filmski mačkon pred kamerami preprosto zares uživa. In tako je bilo – vsaj sodeč po spodrsljajih s snemanja, ki se pojavijo med odjavno špico – tudi pri najnovejši družinski komediji Vojna z dedkom.

A če za De Nira, pa tudi Christopherja Walkna in Jane Seymour, ki se pojavita v stranskih vlogah, lahko rečemo, da so svojo nalogo opravili z rutino, z zdravo mero samoironije in predvsem z očitnim užitkom, bi to bolj težko trdili za večino drugih, vključno z Umo Thurman, ki je s pretirano afektiranostjo iz svoje vloge naredila prav neposrečeno karikaturo. Enako pretiran in intenziven je pravzaprav ves film, a formula večino časa presenetljivo dobro deluje in če ne bi bilo vseeno preveč "gagov" na prvo žogo in izrazito preveč predvidljivosti celo za tovrstni žanr, bi ga prav lahko postavili ob bok simpatičnemu Denisu pokori iz začetka devetdesetih let.

Zgodba, ki v sebi seveda skriva zelo pomembno sporočilo, da ima vsaka vojna, pa čeprav majhna in tako rekoč domača, neprijetne posledice in po navadi prizadene tudi tiste, ki vanjo niso neposredno vpleteni, je namreč čisto navihano simpatična. Ker se mora vnuk zaradi dedkovega prihoda preseliti na podstrešje, dedku napove vojno za svojo sobo. Ta jo seveda sprejme in drug drugemu začneta pripravljati prave male lumparije. Lahko bi rekli, da gre za kakovostno preživljanje skupnega časa, dokler stvari seveda ne uidejo izpod nadzora in se vse precej kaotično konča.

Vojna z dedkom režiserja Tima Hilla nikakor ni presežek, kakršnih smo vajeni od številnih De Nirovih bolj resnih filmskih podvigov, a kljub vsemu lahko ne preveč zahtevnemu gledalcu omogoči dobro uro in pol hahljanja ob norčijah starih sabelj, ki očitno še vedno uživajo ob opravljanju svoje službe. In tudi to je nekaj.

Iz oddaje Gremo v kino.