Metz je zanimivo mesto, ki premore tudi nekaj zanimivih stavb, kot so katedrala, guvernerska palača, garnizijska cerkev in ne nazadnje nenavadni tamkajšnji muzej japonskega arhitekta Shigeruja Bana. Pri Metzu in Sedanu sta leta 1870 potekali bitki, ki sta omogočili nastanek nemškega cesarstva. Prej je bila združena Nemčija tabu in nemško ozemlje je bilo razdeljeno na mnogo večjih in manjših držav.

No, tam je bil rojen Bernard-Marie Koltès, francoski dramatik, ki je na neki način postal velika osebnost kontrakulture. Čeprav se je gledališča in dramatike resno lotil šele pri dvajsetih ob obisku New Yorka in ogledu predstave z Mario Casares, je hitro doživel uspeh. Danes so njegova dela, na katera je med drugim vplival absurd, skoraj klasike in stalnica na dramskih odrih. Za posledicami okužbe z virusom HIV je umrl pri komaj 41 letih.

Črna komedija v režiji Janusza Kice
Ljubljanski MGL trenutno prikazuje njegovo črno komedijo Zahodni privez v režiji Janusza Kice. V resnici je bil Sebastian Cavazza vedno nekoliko boljši igralec na filmu kot na odru. A v Zahodnem privezu so najboljši deli tisti, kjer je on prisoten.

Trk dveh družbenih slojev
Gre za dramo o tem, da si finančni uradnik želi vzeti življenje. To želi storiti v starem pristanišču, kjer so ljudje z družbenega roba in kamor ga spremlja sodelavka Monique (Tjaša Železnik). V žepe si namerava stlačiti kamne in skočiti v reko. Ali to stori in ga eden od prisotne druščine reši ali umre v reki ali se odpove samomoru – to naj ostane skrivnost.

Zahodni privez je tudi drama o gentrifikaciji. V sedanji uprizoritvi tega sicer ni zares videti. Omeniti tudi velja, da je bil Koltès mladi zvezdnik iz dobro stoječe družine. Ni se mu bilo treba ukvarjati z vprašanji preživetja. Kar seveda ne velja za protagoniste njegovih dram in za ljudi, ki jih je srečeval tudi na svojih številnih potovanjih.

Kica učinkovito uprizori življenje obstrancev, ki pripadajo drugim družbenim skupinam in zares ne pride do pravega dialoga med njimi in vplivajo na razmišljanje finančnega uradnika Kocha (Cavazza). Na odru sta tako dva svetova: Koch na eni in prebivalci (brezdomci) priveza in okolice na drugi strani. Morda to najbolje ponazarjata Koch in priseljenec Abad (Joseph Nzobandora – Jose).

Pisati dramo, kot bi gradil skladišče
Koltès sam je o Zahodnem privezu med drugim povedal: "Na bregu reke Hudson na zahodnem Manhattnu je stalo veliko skladišče, ki je pripadalo nekdanjim dokom. Želel sem napisati dramo, kot nekdo postavi skladišče, torej da bi najprej zgradil strukturo, ki se razvija od temeljev do strehe, in to preden je znano, kaj bo tam uskladiščeno."

Francija – dežela priseljencev
Verjetno je za razumevanje drame potrebnega tudi nekaj konteksta. Razmere s priseljenci so v Franciji seveda drugačne kot v Sloveniji. In tudi v Franciji konec 80. let je bilo drugače kot danes. V zvezi s Koltesovimi dramami je treba upoštevati, da je Francija nekoč bila kolonialna velesila. Sam je tudi doživel boj Alžirije za neodvisnost, kar je dosegla leta 1962. Celo njegov oče je kot oficir sodeloval v dekolonizacijskih vojnah. In kot najstnik je bil priča, kako so med vojno v Alžiriji državljane arabskih držav v Metzu strpali v pravi geto. Večkrat pa je potoval tudi v Zahodno Afriko in Latinsko Ameriko in tako spoznaval druge kulture.

V trenutni uprizoritvi drame Zadnji privez je čutiti razklanost Francije, sobivanje dveh Francij, vendar bi si želeli večjo prisotnost glavnega protagonista Kocha. Na trenutke se tako zdi, da je predstava predolga, da bi bistveno lahko bilo povedano hitreje. Vseeno ji ne moremo odrekati učinkovitosti.