Vsako leto se pojavi vsaj ena "umetniška" grozljivka s tako dobro promocijsko kampanjo, da se v kino (ali na pretočno platformo) odpravimo s skoraj nemogoče visokimi pričakovanji: tak film je bil denimo Skinamarink Kyla Edward Balla, pred njim Podedovano zlo Arija Asterja, še prej Zlo za petami Davida Roberta Mitchlla, Babadook Jennifer Kent in tako naprej. Zbiralec duš je, so nas pripravljali, satansko dete Fincherjevega Zodiaka in klasike Ko jagenjčki obmolknejo. Nicolas Cage, smo lahko prebrali, je v svoji psihopatski vlogi tako iztirjen in moteč, da ga raje sploh ne pokažejo v napovedniku. Oboževalci na Redditu so že mesece pred premiero razvozlavali srhljive verze v šifrirani abecedi, ki so bili del promocije filma. Slavospevi so bili tako vročični, da so začeli mejiti na samoparodijo. "Na tej točki bo moral Zbiralec duš seči s platna in me lastnoročno umoriti, da upraviči ves cirkus," je bil ciničen GQ-jev novinar.

Blagoslov viralnosti se je spet enkrat izkazal za vsaj delno prekletstvo: če boste od Zbiralca duš pričakovali nenadkriljiv eksces groze in gravža, če boste pričakovali tempo in strukturo zgodb o resničnih zločinih, boste neizogibno razočarani. Režiser Osgood Perkins (ki je, mimogrede, sin Anthonyja Perkinsa, Hitchcockovega Normana Batesa) je posnel razpoloženjski, ekscentričen film, ki predstavlja dobrodošel odmik od trenda obsedenih nun, prisiljenih predzgodb in cenenega strašenja.

V melanholičnem tonu in z zrnasto estetiko, ki spominja na filme sedemdesetih, groze ne uporablja kot metaforo za osebno travmo; zanima ga ideja, da je okrog nas vseprisotno zlo, ki se ga na vse pretege trudimo ne videti. Ne poskuša naslikati zaspanega predmestnega vsakdana pokošenih trat in nasmejanih otrok, v katerega je nenadoma vdrlo zlo v obliki psihotičnega morilca. Pred našimi očmi gradi svet, ki je do obisti prežet z zloveščo prisotnostjo teme in zla; morilec je samo manifestacija tega zla.

Perkins si izposodi detajle iz karier resničnih serijskih morilcev, od psihopatovega rekrutiranja sledilcev (Manson) do pisanja porogljivih pisem policiji (Zodiak), in nato postopoma zdrsne v klasično satanistično grozljivko. Edini resni očitek na račun filma se skriva ravno v tej dvodelnosti: svoj abstraktni slog režiser proti koncu strpa v veliko bolj linearno, koherentno zgodbo. Perkins sam sebe popredalčka in film malce na silo zaključi z lično pentljo, morda zato, da si ne bi zaprl vrat za mainstreamovski uspeh (in res: Zbiralec duš je zaslužil že več kot sto milijonov dolarjev).

Neuravnovešeni psihopat Longlegs, ki se ga film dolgo trudi skrivati, je seveda srhljiv, ampak v določeni luči tudi precej komičen. (Subtilnosti od Nicolasa Cagea pač nikoli nismo pričakovali.) Vidimo ga sicer že takoj v prvem prizoru, kar je najjasnejši znak, da bistvo filma ne bo v "lovu na morilca". A pozor, viden je samo spodnji del njegovega telesa, kot bi ga gledali z višine otroka – Perkins že s svojim nekonvencionalnim, razbitim kadriranjem aludira na fragmentirano zavest naših likov, na enigmatično naravo zgodbe, v kateri se vsi delci dolgo ne bodo zares sestavili v smiselno sliko. V celem filmu so kadri uporabljeni tako, da sugerirajo zaprte prostore, klavstrofobijo in utesnjenost. Občasno razmerje slike 4:3 napeljuje na idejo o družinskem albumu fotografij – ampak jasno je, da v tej zgodbi spomini na otroštvo ne prinašajo nobene utehe.

Globoko nelagodje prvega prizora dodatno podčrta oblikovanje zvoka, ki subtilno izmaliči in pokveči zlikovčev glas.

Čeprav pod skoraj nepremično protetično masko in belim gledališkim pudrom na prvi pogled ne boste spoznali Nicolasa Cagea, je to lik, kakršnega lahko odigra samo on: nepredvidljiv, blazen, maničen, ves čas na robu izbruha. "Longlegs" ni samo serijski morilec, Longlegs je bitje teme v človeški koži, ki se ga ne da doumeti in ki je nevarno tudi, ko je že vklenjeno v verigah. Longlegs je zlo, kakršnega tradicionalne klasifikacije zločincev ne predvidevajo in ki bo vedno korak pred roko zakona. Ko se Cage na neki točki v hipu otrese vseh čudaških manirizmov in namesto s priskutnim cviležem spregovori s svojim globokim, premišljenim glasom – šele takrat človeka zares zmrazi do kosti. Z bolj ukalupljenim, tradicionalno dostojanstvenim in "resnim" igralcem premisa preprosto ne bi funkcionirala. Po drugi strani lika ne smemo odpisati kot zgolj primera pregovorne Cageeve ekscentričnosti – vsak njegov gib je skrbno nadzorovan; sugerirati zna moč, ki daleč presega njegov iztirjeni videz zapitega, androginega, od plastičnih operacij iznakaženega glam rockerja.

Serijski morilec, ki se podpisuje kot "Longlegs", torej za seboj že 30 let pušča sled poklanih družin. Njegov modus operandi je nedoumljiv, a dosleden: v vsakem od primerov se zdi, kot da je družinski oče pomoril ženo in otroke in na koncu sodil še sebi; nikoli ni forenzičnih dokazov, da je bil v hiši prisoten še kdo drug. Kljub temu je policiji jasno, da je storilce v grozovita dejanja prisilil nekdo, ki na prizoriščih zločina pušča šifrirana sporočila. Edina preživela priča enega od teh pokolov, Carrie Anne Camera (Kiernan Shipka), v katatoničnem stanju vegetira v bližnji psihiatrični ustanovi.

Za petami morilcu je mlada, neizkušena FBI-jeva agentka Lee Harker (Maika Monroe), ki ji nekateri, tudi njen šef Carter (Blair Underwood), zaradi njene močne intuicije pripisujejo jasnovidne sposobnosti. Harker je vsekakor drugačna, hkrati glavni adut in najšibkejša točka preiskave: stoična in jeklenih živcev, a pod površjem zelo očitno krhka in ranljiva. Vsaj na podzavestni ravni razume, da je Longlegs samo sel mračnega gospodarja, ki jo spremlja že celo življenje. Detektivkina stalna napetost se prenaša na gledalca in v tudi najbolj prozaične trenutke vnaša zlovešč nemir. Zdi se, kot da tudi nas dušita njena izoliranost od soljudi in bežno orisana travma iz otroštva. (Edina oseba v njenem življenju je njena mama (Alicia Witt), ki kaže simptome verske blaznosti.) Lee se še ne zaveda, a bo kmalu ugotovila, da tudi Longlegs ve zanjo in jo namerava potegniti v svojo sprevrženo igro.

Dogajanje je postavljeno v leto 1993 – to je eno leto po tem, ko je Jonathan Demme posnel Ko jagenjčki obmolknejo. Nemogoče je zgrešiti, da je Lee Harker med drugim tudi poklon ikončni Clarice Starling. Na sreči pa Cage Maike Monroe ne more zasenčiti, kot je to uspelo Anthonyju Hopkinsu z Jodie Foster. Igralkina upodobitev protagonistke, ki se ji pred očmi razkrajajo temelji obvladljive resničnosti, protagonistke, ki v srcu že ve nekaj tako grozljivega, da si njen um tega ne upa priznati, je srce in duša filma.

Direktor fotografije Andres Arochi je film oblil z bledikavo, bolehno svetlobo; to je svet zasneženih pokrajin, hladne bledice policijskih luči in oblačnega neba. Ta luč ustvarja ravno dovolj sence, da se je težko otresti občutka, da onkraj našega vidnega polja v temi čepi nekaj pretečega. Cel film zaznamuje asketska, nevarna lepota, ki absolutno odtehta nekatera neodgovorjena vprašanja v zvezi s satanističnimi lutkami in drugimi stereotipnimi pripomočki okultnega. Vseeno bi si želeli, da bi Perkinsonova iztirjena pravljica do konca zdržala hipnotično nedorečenost prvih dveh tretjin.

Ocena: 4,5