Film The Union (Zveza), takrat še Our Man from Jersey, je pred dvema letoma pomenil gostovanje do zdaj največjega filmskega projekta v Sloveniji: vlada je za projekt prispevala 2,5 milijona evrov denarnega povračila; sodelovalo je 340 slovenskih filmskih delavcev. In če so taka sodelovanja za domači avdiovizualni sektor gotovo dobrodošla, bi bilo lepo reči tudi, da Slovenija "nastopa" v sijajnem akcionerju, sodobni klasiki, ki dostojno nasledi Misijo: Nemogoče in filme o Bournu, in kar je še takih superlativov. Bojim se, da česa takega ne bo mogel trditi niti najbolj milostni gledalec.
Roko na srce: nobene škode filmski umetnosti ne boste naredili, če pogledate samo tisti del filma, ki Slovence najbolj zanima; Halle Berry in Mark Wahlberg v (hrvaški) Istri pristaneta približno po eni uri in 17 minutah filma; iz Pirana v divjem avtomobilskem pregonu odbrzita deset minut pozneje. Rahlo anahronistično je, da jima po pristanku kot prvi primeren avto za krajo pod roko pride ravno razmajana stoenka, sicer pa se Piran na malem ekranu izkaže za silno fotogenično lokacijo.
Po panoramskem posnetku Tartinijevega trga smo priča spodleteli prodaji vohunskega materiala v kavarnici na trgu, nato se z motorji preganjamo po ozkih uličicah mesta. Plažo na Punti in bar ob njej iranski plačanec zasuje s točo krogel, nato z Wahlbergom na pokrovu avtomobila oddivja okrog svetilnika. Mandrač in pristanišče postaneta poligon za zasedo med ribiškimi mrežami, Wahlberg pa po zidarskem odru spleza na strehe mesta in se tam z dvema zlikovcema zaplete v igro mačke z mišjo. Statisti so zelo očitno, no, filmski statisti, tako da se za razbijanje in kaos okrog sebe praktično ne zmenijo. Vseeno pa je piranski parkur, ki s pridom izkoristi topografijo mesta, daleč najboljši akcijski prizor v filmu, ki drugega kot akcijske prizore praktično ne premore.
The Union (Zveza) je film, pri katerem je najtežje razumeti to, kako so lahko rekrutirali dva oskarjevca (Halle Berry, J. K. Simmons) in tri oskarjevske nominirance (Mark Wahlberg, Jackie Earle Haley, kriminalno neizkoriščena Lorraine Braco); Netflixovi čeki so očitno še vedno konkurenčni. Vsi, z izjemo Wahlberga, so za ta film, ki nima ene same izvirne misli, ideje ali prijema, veliko predobri.
Poanta Zveze je, da mora Amerika spet enkrat rešiti svet pred zloveščimi tujimi vohunskimi silami, med katerimi so, ne boste verjeli, Rusija, Iran in Severna Koreja; različne evropske lokacije so za naše junake samo razširjeno ameriško dvorišče. To ni film, posnet z namenom izrecne militaristične propagande, je pa film, ki izhaja iz zanj samoumevnega aksioma, da so ZDA svetovni policist, edina velesila, ki lahko "civilizirani svet" reši pred generično zlohotnimi stremljenji Drugih.
Wahlberg nam postreže še z eno vlogo iz svojega stalnega repertoarja: junak delavskega razreda, lik iz komadov mladega Brucea Springsteena, ki se preživlja z lastnimi žuljavimi rokami in je ponosen na svoje skromno življenje, ki se nikoli ni premaknilo iz rodnega Patersona v New Jerseyju. Mike McKenna nosi karirasto srajco iz flanela, občasno spi s svojo učiteljico angleščine iz otroških let (Dana Delany) in večere preživlja v lokalni beznici. "'I've done my best to live the right way / I get up every morning and go to work each day*," v ozadju poje Springsteen – to je alter-ego, za katerega Wahlberg najbrž misli, da mu ponuja točko identifikacije s "povprečnim gledalcem" in nam ga zato v različnih iteracijah prodaja že celo svojo kariero.
Mikovo železno rutino bo na glavo postavila vrnitev srednješolske ljubezni: Roxanne (Halle Berry) v "njegovo" pivnico prikoraka v usnjenem kostumu Catwoman in z očmi samo zanj. (Kemija med igralcema je vse prej kot seksualna: Halle Berry je ves čas videti, kot da potrpežljivo tolerira ne ravno bistrega učenca.) Mike se v nobenem trenutku ne vpraša, zakaj se je lepotica z uspešno kariero vrnila ponj – dokler ga ne čofnejo po glavi, pretovorijo v London in seznanijo s tajno operacijo.
Nekdo je ukradel seznam vseh agentov in obveščevalcev tajnih služb na Zahodu, ki ga mora Zveza dobiti nazaj, preden ga tatovi na podzemni dražbi prodajo najboljšemu ponudniku. Zveza je "del FBI-ja, za katero pol organizacije še ni slišalo, druga polovica pa si želi, da nikoli ne bi" – morda zato, ker se jim večina akcij, kot smo videli že v uvodnem prizoru v Trstu, katastrofalno ponesreči.
Ker so zaradi kraje podatkov vsi FBI-jevi agenti "kompromitirani", ekipa, ki jo vodi robati Tom Brennan (J. K. Simmons), rekrutira anonimneže iz delavskega razreda, ki imajo za sabo "univerzo življenja", ne pa tudi kakega formalnega urjenja. Njihov heker (Jackie Earle Haley) je denimo nekdanji vodja logističnega centra za Amazon. Ali ima to kakršen koli smisel? Zakaj izhajajo iz predpostavke, da se povprečneži bolje zlijejo z okolico, obenem pa imajo v svojih vrstah Halle Berry, eno najmanj neizstopajočih žensk na svetu? Taka in podobna vprašanja vam bodo pri tem filmu povzročala samo glavobol. Ampak brez skrbi, potrebna bosta samo dva tedna počepov, tekanja s prevezo čez oči in inštrukcij streljanja, da tudi Mike v sebi najde Jamesa Bonda iz Jerseyja (oziroma, kar je dejanski citat iz filma, "agenta 00 J**i se").
Sledi obvezno preganjanje filmskega MacGuffina (tukaj je to trdi disk s seznamom vseh agentov) po evropskem zemljevidu. Ta preverjeni recept bi morala popestriti erotična napetost med protagonistoma, ki pa jo iz neznanih razlogov (morda zato, ker Wahlberg že vrsto leto pazljivo neguje svoj "družinski" imidž) zamenja medla kolegialnost. Film je tako nenavdahnjeno režiran, da tudi privlačne mednarodne lokacije ne morejo odtehtati cenenih posebnih učinkov. Direktor fotografije Alan Stewart, ki je sodeloval pri več novejših filmih Guya Ritchieja (Gospodje, Dnevi besa, Operacija Fortune, Aladin), pod režijsko taktirko Juliana Farina ne najde pravega občutka za kinetično energijo in elegantne prehode med prizori.
Zveza je film, kakršne bo v prihodnosti pisala umetna inteligenca (če jih ne že zdaj). To je eden od tistih poletnih akcionerjev, ki nastanejo, ker je pretočna platforma pač brezno brez dna, v katero je treba nenehno trpati nove vsebine. Verjetno si tudi zato pusti na široko odprta vrata za nadaljevanje (ali tri). Popolnoma generičen zaplet – Slehernik po naključju zakoraka v tajne vohunske posle, jih obvlada – ter dva ali trije zvezdniki, ki bodo naročnika premamili v klik na ikono. Premisa lova na izdajalca z ukradenim diskom je izposojena od prve Misije: Nemogoče, skoraj trideset let starega filma, ki je imel že takrat bolj navdihujoče akcijske prizore, kot jih ima Zveza zdaj.
Čeprav ni Slovenija nikoli izrecno omenjena (lokacijo, ki je razpeta med Slovenijo in Hrvaško, pravilno opišejo kot Istro), je film zaradi prepoznavne lokacije definitivno vredno videti. Sicer pa ga lahko priporočam samo kot dveurno fantaziranje o tem, kako bi se bilo (v pičlih dveh tednih!) preleviti iz "nule" v vohuna na tajni misiji.
Ocena: 2,5
*"Po najboljših močeh sem skušal živeti, kot je prav / Vsak dan vstanem in grem na delo"
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje