Bobnar Ruben (Riz Ahmed) morda nima najbolj konvencionalnega življenja, a zdi se, da je našel svoj prostor pod soncem: odvisnosti od heroina se je otresel pred štirimi leti, danes je polovica metalskega dua Blackgammon. S pevko Lou (Olivia Cooke), ki je tudi njegovo dekle, živita v vintidž prikolici Airstream; njuno življenje na cesti je prototip svobode in mladosti – do trenutka, ko Ruben sredi koncerta ugotovi, da je izgubil sluh. Verjetno so že prej obstajali svarilni znaki, za katere se ni zmenil, a zdaj je na točki, ko je 80 odstotkov njegovega sluha nepovratno izginilo, mu pojasni zdravnik. Če hoče ohraniti tisto malo, kar ga še ima, se ne sme več izpostavljati hrupu; metalske kariere je tako očitno konec.

Lou, ki vidi Rubenov bes in paniko pri spopadanju z diagnozo, v strahu za njegovo treznost poišče varno hišo za rehabilitacijo odvisnikov, ki so gluhi. Na čelu skupnosti, ki živi odmaknjeno v naravi, je topli, a strogi Joe (Paul Raci), jasna očetovska figura za Rubena. Bobnarju ponudi prostor, kjer lahko ostane in se uči znakovnega jezika, medtem ko se prilagaja svojim novim okoliščinam. Ruben se na videz lepo vključi v skupnost (tudi kot mentor otrok v šoli za gluhe), a v resnici predvsem kuje načrte, kako bi napraskal dovolj denarja za operacijo za vstavitev polževega vsadka.

Zvok metala binarno nasprotje med gluhim in slišečim Rubenom poustvari tudi za gledalca: zvočna slika filma je samosvoja kombinacija zvoka in odsotnosti zvoka, ki se mu pozneje pridruži še izmaličen zvok. Dialog je občasno utišan, drugje slišimo predirljiv zven tinitusa, spet drugič pa se ambientalni hrup za daljši čas vsiljivo prerine v ospredje ali pa dialogi zvenijo, kot da nekdo poskuša govoriti pod vodo. Drugače povedano: nikoli še niste videli filma o glasbeniku, kjer bi bilo manj glasbe in več zvoka v vseh drugih razsežnostih. (Ljubitelji metala bodo morda razočarani nad tem, da je njihov žanr samo scenaristični rekvizit.)

Oblikovanje zvoka nas postavi v Rubenove čevlje, tako da lahko dezorientirajočo izkušnjo izgube sluha ne samo vidimo, ampak deloma tudi občutimo – kolikor je za slišečega človeka to sploh mogoče. Film je tako unikatna izkušnja oblikovanja zvoka, da je ogromna škoda, da ga trenutno ne moremo slišati drugače kot na domačih zaslonih; vse tehnične komponente so v službi vsebinskega sporočila, kar je tudi največji adut filma.

Obenem je Zvok metala, čeprav ta tema ni ves čas v ospredju, tudi drama o odvisnosti: Ruben se mora trdna tla pod nogami poiskati, medtem ko se oklepa svoje treznosti; vsaka od teh dveh dimenzij njegovega življenja grozi, da ga bo pokopala pod seboj. Ljudje smo prilagodljiva bitja, a česa se oklenemo, ko se razkraja vse, kar nas določa? Kdo je Ruben brez svojega benda, brez bobnov, brez Lou? Je polžev vsadek zanj samo hitra rešitev, tako kot bi bil hitra rešitev v njegovem prejšnjem življenju šus heroina? Rubenova obsedenost z "vrnitvijo" sluha – čeprav je njegova okvara degenerativna – nakazuje, kako sam pri sebi dojema pričakovanja družbe in pričakovanja ljubljene osebe.

Srce in duša filma je predvsem Riz Ahmed v glavni vlogi: za lik Rubena se je naučil tako kretanja kot tudi bobnanja. (Med snemanjem je menda nosil posebne čepke, ki so ves zvok nadomestili z belim šumom). Vso energijo in bes protagonista je preusmeril v neverbalen način izražanja (zapomnili si boste prizor v katerem se znese nad krofom). Ruben lahko svoja čustvena stanja podaja skoraj izključno prek telesnega, od pogleda prek katarzičnega bobnanja pa do vse bolj suverene uporabe znakovnega jezika. Z Olivio Cooke imata pred kamero tako naravno kemijo, da je skoraj prelahko spregledati, da je odnos njunih likov tako tesno prepleten in soodvisen, da najbrž ni zdrav za nobenega od njiju.

Zvok metala je celovečerni prvenec režiserja Dariusa Marderja, ki je scenarij napisal s svojim bratom, Abrahamom Marderjem. Film v svoji suverenosti ne razkriva nobene začetniške negotovosti, je pa res, da se nekaterih ključnih problematik dotakne premalo eksplicitno. Ruben v možnosti polževega vsadka vidi "zdravilo" in "izhod" iz svojega položaja. Joe mu da jasno vedeti, da tako stališče v njihovi skupnosti ni sprejemljivo, ker gluhosti ne razumejo kot težavo, ki bi jo bilo treba odpraviti. Zdi se, kot da se film namerno izogne kakršnemu koli resnemu spoprijemanju s tem vprašanjem in se namesto tega raje odloči za enega od tistih "odprtih koncev", ki bi lahko bili tudi posledica scenaristovega pristanka v slepi ulici. Po drugi strani pa je res, da osebnostna rast ni linearna epizoda, ki bi ji lahko določili jasne začetek in konec.

Ne nazadnje pa je Zvok metala tudi film, ki uspe skupnost gluhih prikazati brez svetniške avreole ali pokroviteljskih stereotipov. Gluhost prikaže kot specifičen način življenja in ne kot hibo, ter na primeru zelo specifične situacije razvije univerzalno zgodbo o bolečinah življenjskih preobrazb in o samosabotaži.

Ocena: 4+