Disciplinarna raznovrstnost pa je seveda tudi temeljna značilnost umetniškega hibridnega gledališča, ki ga v središče postavlja tokratna oddaja Umetnost igre.
"Sedeti štiri ure na neudobnem stolu – tega ne zmorem več. Že samo to po mojem mnenju uniči teater," je nekoč zapisal francoski filozof Giles Deleuze, najbolj znan kot del filozofskega para Giles Deleuze – Félix Guattari. Prav tako je v osemurni seriji intervjujev, ki jo je v letih 1994–1995 posnel za televizijsko postajo Arte, dejal: "Gledališče traja predolgo in je preveč disciplinirano. /.../ Je umetnost, ki ostaja zasidrana v sedanjost in vsakdanja vprašanja in nikoli ne napreduje prek dimenzij sedanjosti."
Več avtorjev je ugotavljalo, da skuša Deleuze svoje bralce prepričati, da gledališču ne pripisuje velikega pomena in da mu tudi osebno ne pomeni veliko. Pa vendar je v njegovem delu najti veliko referenc na uprizoritvene umetnosti. Tako denimo teoretičarka uprizoritvenih umetnosti Christina Banalopoulou ugotavlja, da so uprizoritvene umetnosti za Deleuza in Guattarija bolj resnične od vsakdanjega življenja, ker konkretizirajo potencialnosti. Nasploh pa naj bi umetnost ponujala oprijemljive ’izrastke’ virtualnega in vidikov resničnosti, ki si je še nismo zamislili. Tudi uprizoritvene umetnosti naj bi tako imele revolucionarni potencial.
Revolucionarni potencial manjšinskih literatur
Revolucionarne možnosti pa naj bi imele tudi književnosti, ki sta jih Deleuze in Guattari opredelila kot manjšinske. Med manjšinske literature sta Deleuze in Guattari uvrstila tudi delo Franza Kafke, in prav zato, ker je Kafka pomembna teoretska referenca predstave Proces(i) v Anton Podbevšek teatru, pravzaprav osvetljujemo nekaj vidikov razmišljanja Deleuza in Guattarija o umetnosti.
Manjšinska literatura v njuni teoriji je literatura, ki jo manjšina v nekem okolju ustvarja v jeziku večine, pri tem pa večinski jezik nujno uporablja nekoliko drugače kot večina. To je veljalo tudi za praškega Juda Franza Kafko. V svojem delu o njem sta Deleuze in Guattari med drugim opozorila na nepravično obravnavo Kafkovega dela, ki pogosto ne preseže teološko-metafizične špekulacije in zanemarja politične, etične in ideološke dimenzije njegovega opusa.
Režijski debi dua Silence
Kafkov roman Proces, eno najpomembnejših literarnih del 20. stoletja in po mnogo ocenah vrhunska ponazoritev usode modernega človeka, ki je kriv, čeprav ne ve, česa je kriv, je predvsem preko misli Deleuza in Guattarija o Kafki, referenca predstave Proces(i) režijskega debija dua Silence v gledališču.
Morda je kot vstopna točka v predstavo relevantna izpeljava Deleuza in Guattarija, ki jo navaja tudi spremno besedilo k predstavi, in sicer da "Kafka v svojih pismih ves čas uporablja Dvojnika ali videz dveh subjektov, subjekta izjavljanja in subjekta izjave; vendar ju uporablja samo kot igro in kot nenavadno pustolovščino, v kateri stori vse, da bi s čim več dvoumnosti otežil razlikovanje med njima, in v kateri nima druge skrbi, kot da z medsebojno zamenjavo vlog zameša sledi."
Inherentno nelagodje z nastopanjem
Tudi za duo Silence je na neki način značilna dvojnost ’vlog’ ali bivanja članov Borisa Benka in Primoža Hladnika, ki izhaja iz njunih osebnosti, ali kot je Marjani Ravnjak povedal Benko: "Celo kariero imava dilemo. Odvisna sva od tega dela, tudi psihično, skozi ustvarjanje procesirava svet okoli sebe, iščeva življenjsko ravnovesje, sva zelo odvisna od tega, po drugi strani imava koncept, nastopanje, kar nama ni najbolj blizu. Sva precej introvertirane sorte, ves čas iščeva ravnovesje, koliko se razkriti v javnosti. To se mi je zdela zanimiva tema za predstavo. Izhajala sva iz inherentnega nelagodja, ki ga imava z nastopanjem, pa hkrati s potrebo po ustvarjanju, ki naj prizemlji, osmisli."
Predstava dua, ki ima sicer bogate izkušnje z ustvarjanjem glasbe za gledališke predstave, je izrazito avtobiografska. Zanimivo je, da je najprej nastalo besedilo in da sta, kot je povedal Primož Hladnik, z Borisom Benkom šele po snemanju predstave v studiu z igralko Katarino Stegnar ugotovila, da bi bilo dobro napisati tudi glasbo, ki zdaj bistveno ustvarja atmosfero v predstavi.
Krivi, ker obstajamo
Stegnar je na vprašanje o krivdi dua Silence, ki ga sama predstavlja v nadrealističnem sojenju, dejala: "Mislim, da smo in da sta kriva tega, da obstajata. In s tem, kar pride zraven tega, je občutljivost, empatija, nekaj, kar potem človeka razdira, ko gleda, kaj se dogaja okrog njega." Katarina Stegnar je vsestranska umetnica, igralka, plesalka, performerka, vendar je bil zanjo projekt Proces(i) poseben izziv: "Duo Silence je napisal izjemno pretresljiv monolog, ki ga izvajam, imel je zelo močan režijski koncept. Izziv je bil v tem, da je glasba nekaj izjemno direktnega, igra pa je nekaj, kar je posredovano in se veže na narativ, zgodbo. Meni je bil največji izziv, kako biti skozi igro tako direktna, kot sta onadva direktna skozi glasbo."
Predstava se zdi ob branju spremnega besedila enigmatična, kot sta nekoliko enigmatična Boris Benko in Primož Hladnik, ki, četudi glasbenika, zelo cenita tišino, tudi tišino v glasbi. Več o projektu Proces(i) in tudi nekaterih vidikih ustvarjanja, ki presegajo ’golo’ produkcijo umetnosti, ampak posežejo v življenje samo in ki sta jih Marjani Ravnjak zaupala glasbenika, sledi v današnji oddaji Umetnost igre.
Hibridna umetnost ni izum sodobnosti
Katarina Stegnar pa je del ekipe še enega projekta, ki ga predstavlja tokratna Umetnost igre in ki je obenem še en projekt, ki spada v polje hibridne umetnosti. Hibridna umetnost pravzaprav ni posebnost sodobne umetnosti. Njene začetke povezujejo z zgodovinskimi avantgardami, predvsem dadaizmom. Pomislimo samo na programa dadaističnih soarej v kabaretu Voltaire v Zürichu, kjer so svoje ’prismuknjene’ performanse uprizarjali umetniki, ki so se v Švico umaknili pred prvo svetovno vojno.
Program soareje, ki se je odvila 26. februarja 1926, je umetnik, primarno pesnik, Tristan Tzara opisal približno tako: "DADA!! najnovejša zadeva!!! buržoazna omedlevica, BRUITISTIČNA glasba, novo besnenje, Tzarov protest v pesmi in plesu – bobnanje – rdeča luč, policaji – pesem kubističnih razglednic Kabaret Voltaira – simultana pesem /.../" V primeru dadističnih soarej je seveda šlo za provokativne in škandalozne dogodke, ki so podpirali anarhično naravo dadaističnega gibanja.
Tako divji in anarhični projekt Nezaželeni Matjaža Fariča v produkciji zavoda Flota in Cankarjevega ter koprodukciji Plesnega teatra Ljubljana seveda ni; vendar v povezovanju plesa in dramske igre spada v polje hibridne uprizoritvene umetnosti. Naslanja se sicer na resnični dogodek, ki je pravzaprav tudi bil do neke mere nadrealen – srečanje in soočenje plesalcev in brezdomcev v času pandemije koronavirusa.
Potencialno konfliktno srečanje dveh marginalnih skupin
Gre za srečanje dveh marginalnih skupin, sodobnih plesalcev ’na svobodi’, ki so pogosto del prekariata, in brezdomcev, ki so pravzaprav poosebljenje družbene margine. Koreograf in režiser predstave Matjaž Farič je o izhodišču predstave, resničnem dogodku povedal: "To je bil nepričakovan dogodek, vdor realnega. Na Prekmurskem trgu (v Murski Soboti) me je zajela panika. /.../ Ugotovili smo, da je problem nekomunikacija. Plesalci so imeli nalogo, da izpeljejo koreografijo, ne glede na to, kaj se okrog njih dogaja v javnem prostoru, razen če gre za življenjsko ogroženost. /.../ Ta prizor, čeprav je bil videti strašljivo, je bil gledališko zelo zanimiv, prispodoba sveta, v katerem živimo, kjer je vsakdan prežet z agresijo in konfliktom."
Zanimiv trenutek predstave je vstop brezdomcev, ki najprej zbadljivo komentirajo gibanje plesalcev, nato pa postajajo vedno bolj žaljivi, glasni in grozeči, v koreografijo plesalcev in obe skupini skupaj postaneta del koreografije. Ko se glasba izteče, plesalci formacijo in prostor zapustijo. Nastopajoči so tudi soavtorji projekta. Igralka Tina Resman je tako povedala, da je uprizorjeno "plod naše kreacije, vsak korak je oblikoval vsak zase."
Dokajšnja izključenost hibridnih predstav z velikih festivalov
A lahko smo prepričani, da je Matjaž Farič imel vse pod nadzorom. Gre vendar za enega naših najboljših in vsestranskih koreografov, ki deluje tudi v opernem, baletnem, dramskem in lutkovnem gledališču. Marjana Ravnjak mu je ponudila priložnost za refleksijo slovenskega gledališkega prostora: "Zdi se mi, da je slovenski gledališki prostor razdeljen. /.../ Ko delaš hibridne predstave, kot je bila Posvetitev pomladi, (ugotoviš, da je, op. P. B.) te predstave težko umestiti. Ni toliko festivalov, ki bi predstavljali hibridne predstave. So bolj v nevladnem sektorju. Vsi večji festivali, ki zajemajo gledališča, so še vedno čiste forme, hibridnih form pa ne vključujejo. /.../"
Celoten Faričev razmislek in refleksijo dveh predstav iz polja hibridne umetnosti lahko ujamete v nocojšnji oddaji Umetnost igre, zadnji oddaji o uprizoritvenih umetnostih, ki jo je Marjana Ravnjak pripravila pod tem imenom. Vabljeni k nadaljnjemu spremljanju dogajanja na slovenskih in tujih odrih pod drugimi naslovi in v drugih formatih.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje