Jožica Ličen se je rodila leta 1947 v Ljubljani, pozneje se je preselila v Vipavsko dolino, kjer je do smrti z družino živela v naselju Cesta pri Ajdovščini. V letih 1967–1990 je delovala na ajdovski davčni upravi, nato se je pridružila Škofijski Karitas Koper in kot prostovoljka postala eden najbolj prepoznavnih obrazov te humanitarne organizacije. Več kot trideset let je sodelovala kot voditeljica odbora za materialno pomoč, bila je tudi namestnica ravnatelja, v letih 2018–2021 pa ravnateljica. Bila je publicistka, aktivna uporabnica družbenih omrežij in sodelavka različnih medijev, tudi RTV Slovenija. Za svoje požrtvovalno delo na področju pomoči ljudem v stiskah je prejela številna priznanja, med drugim spominsko medaljo Vlade Republike Slovenije ob 30-letnici samostojne države, odličje sv. Cirila in Metoda, ki je najvišje priznanje v Katoliški cerkvi na Slovenskem, nagrado Nadje Magajna, ki jo v Trstu podeljujejo izjemnim ženskam, priznanje donna di fiori pri Rai za čezmejno sodelovanje, postala pa je tudi častna občanka občine Ajdovščina.

Delo Jožice Ličen na humanitarnem področju je pomembno zaradi sistematičnosti in sistemskosti, ki ju je uvajala v delovanje Škofijske Karitas Koper, bila je duša in gonilna sila mnogih projektov. Prav poseben pa je bil njen koncept sožitja med dobrodelnostjo in likovno umetnostjo, ki ga je leta 1995 utemeljila s projektom Umetniki za Karitas. Gre za vsakoletno poletno likovno kolonijo na Sinjem vrhu nad Ajdovščino, ki ji sledi potujoča razstava Umetniki za Karitas, za katero darujejo likovna dela tudi umetniki, ki niso na koloniji. Zadnja mednarodna kolonija, ki je potekala avgusta lani, je bila že devetindvajseta, v treh desetletjih so v projektu sodelovali skorajda vsi vidni, pa tudi manj znani slovenski umetniki ter številni gostje iz tujine. Ob aktivnih udeležencih pa kolonijo na Sinjem vrhu obiščejo tudi častni gostje, lani je bil to Prešernov nagrajenec akademski slikar Herman Gvardjančič. Doslej je v projektu Umetniki za Karitas sodelovalo že 225 umetnikov, ob njih še 562 darovalcev likovnih del z vseh celin, ustvarili so več kot 3.300 likovnih del, od katerih je že več kot 2.600 našlo svoje lastnike. Izkupiček je bil vedno namenjen različnim projektom pomoči, ki jih izvaja Karitas, in na takšen način se je v povezavi z umetnostjo in likovnimi umetniki udejanjil izviren koncept humanitarnosti.

Projekt Umetniki za Karitas že od začetka strokovno spremlja in usmerja umetnostna zgodovinarka, kustosinja in likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn, ki je ob smrti zapisala: Z Jožico Ličen smo pred tremi desetletji skromno, a premišljeno vstopili v svet likovne umetnosti in z mednarodno likovno kolonijo Umetniki za Karitas začeli na poseben način povezovati "lepo in dobro". Že na začetku sem začutila njeno empatijo do sočloveka, njeno vizionarstvo, izjemno predanost in sistematičnost, njeno odločnost in pogum, da začne še nekaj drugačnega, da uvede nov koncept humanitarne pomoči. Karitativni skrbi za materialne dobrine je s kolonijo dodala poseben potencial, duhovno bogastvo; unikatno, neprecenljivo in presežno. S projektom je podirala bariere in povezovala, odpirala poglede in vzgajala. Tudi pred njenim zadnjim odhodom v bolnišnico si je bolečine lajšala tako, da je misli usmerjala k letošnjemu jubileju, k trideseti koloniji. Snovala je koncept srečanja in radodarno ponujala svojo pomoč pri izpeljavi projekta. To bo ostalo kot dediščina, kot podpora temu pomembnemu dogodku.