Bruno Anković, rojen leta 1976 v Splitu, je po študiju na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu režiral kratke in dokumentarne filme ter delal za televizijo. Od leta 1999 si kruh služi kot režiser oglasov, na tem področju pa je dobitnik številnih strokovnih nagrad in priznanj. Proslava je njegov igrani celovečerni prvenec. Gre za filmsko priredbo romana Proslava enega najbolj prevajanih in nagrajevanih sodobnih hrvaških pisateljev Damirja Karakaša, ki ga lahko v prevodu Jurija Hudolina prebiramo tudi v slovenščini.

Filmska pripoved se posveča protagonistu Miju, fantu iz siromašne vasi v Liki na Hrvaškem, v času pred drugo svetovno vojno in med njo. Pripoveduje o Miju, nekdanjem vojaku ustaške vojske, ki se pred zimo 1945 skriva v gozdovih in gorah v bližini svoje rojstne vasi v Liki, da bi se izognil povojni usodi ustaških vojakov. Mijo se med skrivanjem spominja svojega odraščanja – revščine, lakote, pomanjkanja. Kot otrok je bil priča krutim dejanjem svojega očeta, v katera ga je prisilila neznosna revščina, zaradi česar Mijo postane lahka tarča skrajne ideologije, ki mu ponuja lažno upanje v boljše življenje in lažne krivce za vse grozote, ki jih je preživel. Film prek glavnega protagonista raziskuje takratno obdobje, pri tem se sprašuje tudi o razlogih, zakaj se je Mijo pridružil ustašem.

Čeprav bi gledalci morda lahko pričakovali, da bo Anković zagrebel v zgodovinske delitve med ustaši in partizani, je filmska pripoved vse prej kot razprava o tej ali oni strani. Je premislek o kateri koli ideologiji in tem, kako se na politične ideje odzivajo preprosti ljudje, ki živijo daleč od središč odločevalcev. V filmu pomembno vlogo pomenljivo odigra narava, od katere so bili ljudje na podeželju v tistih časih v veliki meri odvisni bolj kot od politik, ki pridejo in grejo.

Film Proslava je premiero doživel v tekmovalnem programu festivala v Karlovih Varih, nato pa je le nekaj tednov pozneje na 71. filmskem festivalu v Pulju prejel glavno nagrado za najboljši film – zlato areno. Poleg glavne festivalske nagrade je film prejel še tri zlate arene, najboljšo oceno kritikov in novinarjev ter nagrado Kino mreže. Film je tudi dobitnik zlate arene za najboljšo moško vlogo, ki je šla v roke Bernardu Tomiću, za fotografijo, ki je šla v roke Aleksandru Pavloviću, in scenarij – za katerega je zaslužna Jelena Burnt.

Z režiserjem smo se pogovarjali po premieri filma v Karlovih Varih.

Od kod odločitev, da na filmsko platno preslikate knjigo Proslava Damirja Karakaša?
Pisatelja Damirja Karakaša dobro poznam. Poznava se že zelo dolgo, iz Splita, kakšnih trideset let, in vedno mi pošlje svoje rokopise, preden knjige izidejo, tako da sem se za to odločil že leta 2018. Knjigo sem prebral poleti in takoj mi je bila všeč. To ni prav dolga knjiga. Ne vem, ali ste brali knjigo, toda Karakaš ima posebno lapidarnost in liričnost, obenem pa zares dobro pozna ljudi z Balkana in še posebno ljudi iz Like, od koder je doma. Knjigo sem prebral in zgodbo prepoznal kot našo balkansko zgodovino, ne le kot lokalno zgodovino Like. Je hercegovska, srbska in tako naprej. V sebi nosi zgodovino, ki se vrti v večnem krogu patriarhalnega sistema, vojn, krivd in odnosov, kjer se ves čas nekaj pometa pod preprogo. V tem sem prepoznal nekaj, kar se mi je zdelo pomembno povedati danes, saj vse to pravzaprav samo ponavljamo. Že jutri je lahko spet vojna v Bosni ali pa na Kosovu, če se Putin odloči malo podrezati v Evropo, bo zagotovo začel pri Balkanu … To spoznanje mi je bilo zelo pomembno. Malo sem se prestrašil ekonomičnosti te zgodbe, toda mislim, da smo iz nje veliko potegnili.

Zakaj se vam zdi pomembno znova premišljevati prav o tem zgodovinskem obdobju?
To je obdobje, v katerem se je rodil hrvaški fašizem. Mislim, da je hrvaški fašizem na žalost še vedno prisoten. V vseh naših državah obstajajo nacionalistične stranke, nacionalistične ideje. Seveda ne obstajajo samo na Balkanu. Tukaj so tudi Nemčija, Združene države, Francija z Le Penovo in podobno. Mislim, da gre za obdobje, ki nas opozarja na to, kaj živimo tudi danes. Film secira, kako je mlad človek, s katerim imamo v filmu opravka, zapadel v to skrajno ideologijo. Zato se mi zdi ta film pomemben. Mislim, da je pomembno pogledati v preteklost, da bi videli sedanjost. Kot je v tridesetih letih prejšnjega stoletja rekel Paul Valery, gremo v prihodnost, pred nami je preteklost. Takrat je bila velika revščina, bilo je predvojno obdobje. Življenje je bilo težko, veliko je bilo strahov. Danes so tu spet ideja, da k nam prihaja veliko migrantov, velika inflacija, grožnja vojne z Rusijo, NATO gradi v Evropi največje oporišče v zgodovini. V vsem tem je na žalost zelo veliko podobnih elementov. Zato se nam je zdelo tako zelo pomembno povedati to zgodbo.

V kolikšni meri ste se ob nastajanju filma posvetovali z avtorjem knjižne predloge Damirjem Karakašem?
Nismo se kaj dosti posvetovali z njim. Damir je rekel, da nas ne bo omejeval. Preprosto se je odločil, da nam da knjigo in da na njeni podlagi ustvarimo film. Pomagal nam je denimo pri jeziku. Sicer smo imeli profesionalno fonetičarko, vendar je tudi njej moral nekoliko pomagati, saj sama ni bila s tega območja. Tako da je tudi on pomagal s pripravo igralcev na ta jezik. To je bila njegova največja naloga. Poleg tega smo z njim potovali po tem območju, skupaj smo obiskali njegove starše v tej vasi. Tako da je bil v proces še najbolj vpleten med pripravami na snemanje, med pripravami igralcev in z jezikom, potem pa se je bolj ali manj umaknil. Ena od zanimivih anekdot je, da naj bi nekega dne prišel k nam na snemanje. V Zagrebu ga je pobral kombi, z njim je potovala še ena od igralk, Tanja Smoje. Ko se je kombi proti večeru odpravil iz Zagreba, je na enem od avtocestnih izvozov prosil, naj kombi ustavijo. Rekel je, da bo v Liki zagotovo deževalo in da sam nima dobrih športnih copat, zato bo šel kar domov. Zapustil je kombi in se vrnil domov. Mogoče ga je zgrabila trema, čeprav se o tem pozneje nisva pogovarjala. Kar želim poudariti, je, da se niti med snemanjem niti med montažo ni vtikal. Prišel je, ko smo imeli prvo projekcijo končne montaže, na kateri nas je bilo kakšnih deset, popil je tri rakije, si pogledal film in rekel, da je zelo zadovoljen.

Kako je bilo snemati zgodovinski film? Zgodovinskih filmov se, predvsem v neodvisni filmski produkciji, snema vse manj, tudi zato, ker so izjemno dragi.
To ni poceni, zgodovinski film je že v izhodišču dražji. Dražje so lokacije, vse je dražje. Vendar je v tem primeru to nekoliko žalostna zgodba, saj ko smo prišli v Liko, tja nismo šli z mislijo, da bomo našli vas, ki bi bila videti kot pred stotimi leti. Zato smo se bali, da bomo polovico svojega proračuna porabili za izgradnjo takšne vasi, scenografije in vsega, kar spada zraven. Vendar pa smo, ko smo prispeli tja, na žalost na tem območju videli več sto vasi, ki so videti tako kot pred stotimi leti. Spremenilo se je samo to, da imajo nekatere danes električno napeljavo. To je bila naša edina težava. Nekatere vasi so dobile elektriko in to je edina razlika med obdobjema. Tudi hiše, v katerih ljudje še vedno živijo, pa živina, so videti popolnoma enako. Žalostno je. Seveda ne živijo vsi tako, daleč od tega, nekateri živijo tudi drugače, toda po večini je tako. Vidite lahko, kako je vse ostalo nekje v preteklosti.

Osrednji lik v filmu ni junak, s katerim bi se gledalci lahko popolnoma poistovetili. Kaj je bilo za vas glavno pri izgradnji njegovega karakterja in razkrivanju tega, kdo v resnici je?
Kot režiser sem moral zelo paziti na dejstvo, da bodo tujci oziroma kdor koli, ki ni prebral Karakaševe knjige, kdo osrednji lik v resnici je, spoznali šele na koncu filma. Seveda film sledi knjigi, toda v določenih vidikih sta si zelo različna. Film želi, da se gledalci zaljubijo v glavni lik. Pri tem sem sam moral biti zelo pazljiv in se v določeni meri od njega tudi distancirati. Ne vem, v kolikšni meri mi je to uspelo. Na neki način je to tudi problem tega filma, hkrati pa je to njegova rešitev. Na osrednji lik sem sam, pa tudi celotna filmska ekipa, gledal nekoliko antropološko, nanj se nismo želeli preveč navezati, čeprav smo vedeli, da se gledalci bodo. Zelo sem moral paziti, da bi pri tem ohranil pravo mejo, da ne bi šlo za manipulacijo, kar se lahko hitro zgodi. On je obenem antagonist in protagonist filma. Do nekega trenutka je protagonist, potem pa postane antagonist. Pri tem smo, predvsem pozneje, v montaži, morali paziti na primerno mejo. Tu in tam smo se morali od njega distancirati, kar za film morda ni dobro, saj to ni najlažji pristop, vendar je bil to po mojem mnenju edini možen ključ za takšno zgodbo in takšen glavni lik.

Kako je potekal kasting za film?
Igralce smo izbirali zelo pazljivo. Kasting je bil zahteven in dolg. Imeli smo velike avdicije in vse, tudi otroke smo zelo pazljivo izbirali. Najpomembnejši so bili seveda Bernard Tomić, ki igra glavni lik, in dva dečka, ki sta ga upodobila v zgodnejših obdobjih njegovega življenja. Bernard Tomić je za vlogo pred snemanjem, saj smo najprej snemali povojno obdobje, shujšal 12 kilogramov. Ko je igral vlogo iz obdobja pred vojno, se je zopet zredil za 12 kilogramov. Poleg tega si je mesece prej puščal rasti lase in nohte. Ko smo snemali, smo živeli v vasi, kjer se ni umival, molzel je krave in podobno. Zelo resno je vzel igranje po metodi. Želeli smo, da bi gledalci igro doživeli kot dokumentarno. Ne vem, ali nam je uspelo, toda to je bil naš namen in na ta način smo ves čas delali.

Že prej ste omenili, da sta igralcem pri jeziku pomagala fonetičarka in pisec Damir Karakaš. Nam lahko poveste, za kakšen jezik gre?
Ta jezik ni samo star, temveč gre za jezik, ki se je oziroma se govori samo v nekaj vaseh na teh območjih. Mislim, da ga danes ne govori več kot 500 ljudi. Gre za zelo zanimiv jezik, saj gre za nenavaden spoj čakavščine, štokavščine in ikavice. V njem se mešajo tako prvine srbščine in hrvaščine, obenem pa je nanj močno vplivala tudi bližina Italije, Benetk, in Dalmacije. Ta jezik mi je prav zaradi svoje nenavadnosti strašno zanimiv in govori se samo na tem območju. Sam ga še nikoli prej nisem slišal. Igralci so se zares močno potrudili, da bi ga usvojili. Damir Karakaš, ki sam govori ta jezik, je rekel, da so odlično opravili svojo nalogo, kar ni majhna stvar.

V filmu zelo pomembno vlogo igra tudi narava. Kaj ste želeli poudariti z njo?
Res je, narava igra zelo pomembno vlogo, in to na več ravneh. Zakaj je pomembna? Najprej gre za filozofsko raven. V filmu imamo štiri letne čase. Vse, kar se na tem območju menja, je vreme. Edina sprememba, ki jo ljudje doživijo ob preteku treh mesecev, so vremenska obdobja. Ta narava je prečudovita in obenem izjemno okrutna. Vizualno je lepa, vendar hkrati v njej lahko vidimo nekakšno dehumanizacijo. Na eni strani omogoča zavetje, ko se Mijo skriva, toda ko pride jesen in z dreves popada listje, tega zavetja ni več. Življenje ljudi na tem območju je močno povezano z naravo. Do živali so veliko bolj nežni kot do ljudi. Sami so kot nekakšni volkovi. Narava je bila tako v filmu pomembna tako kot poetičen element, pa tudi z vidika odnosa med človekom in naravo.

Kaj je bilo za vas v procesu nastajanja filma najtežje?
Če sem iskren, so bile najtežje odločitve, povezane s proračunom. Vse drugo je nekako šlo. Lepo smo delali, previdno in počasi. Najtežje je, ko snemate film, potem pa morate zaradi financ sredi snemanja nekaj opustiti, denimo ko moraš prizor, ki si ga že posnel, pozneje rezati. Tako smo morali scenarij, ki je bil že sam po sebi, tako kot knjiga, precej okrnjen, še bolj okrniti, da bi nam sploh uspelo vse posneti.