Ameriški pisatelj Jeff VanderMeer se uvršča med pionirje in najvidnejše predstavnike podžanra znanstvene fantastike in grozljivke, ki se imenuje new weird oziroma nova čudnost. Njegov roman Izničenje (Annihilation), ki je navdihnil tudi istoimenski film Alexa Garlanda iz leta 2018, je prvi primer tega žanra, ki smo ga dobili prevedenega v slovenščino.

Izničenje sledi usodi štiričlanske odprave znanstvenic v skrivnostno Območje X, ki je za nevidno mejo in kjer biologija in fizika delujeta nekoliko drugače. Organizacija Južno okrožje, ki odprave organizira, ne ve točno, zakaj je tako oziroma odgovore skriva pred znanstvenicami. Te so poimenovane zgolj po svojih poklicih – biologinja, psihologinja, geodetinja in antropologinja. Zgodbo spoznamo skozi dnevniški zapis biologinje, kar se odraža skozi stremljenje k objektivnemu podajanju dogodkov, čeprav nato bralcu sproti priznava sprva zamolčana dejstva. Izničenje je celovita in zaključena zgodba, a je prvi del trilogije, imenovane Južno okrožje, ki je v celoti izšla leta 2014, jeseni pa sledi še četrta knjiga.

V filmski različici je biologinjo odigrala oskarjevka Natalie Portman, njenega moža, ki je bil član predhodne odprave, Oscar Isaac, druge članice odprave pa med drugim Tessa Thompson, Gina Rodriguez in Jennifer Jason Leigh. Film je naletel na izredno pozitivne kritike, vendar se je filmski studio odločil, da bi ga bilo pretežko tržiti mednarodnemu občinstvu, in ga je odprodal Netflixu, kjer si ga je še zmeraj mogoče ogledati, žal brez slovenskih podnapisov. VanderMeer nikoli ni bil posebej navdušen nad filmsko različico, saj je, kot pojasni v intervjuju, Alex Garland očitno črpal navdih iz številnih drugih virov, zaradi česar je vpeljal precej sprememb. Filmska različica Izničenja ima res precej drugačno zgodbo, a vseeno ustvari zelo sorodno in srhljivo vzdušje, ki tudi film trdno postavi v žanr new weird.

Kot nakazuje že ime, je nova čudnost nadgradnja oziroma nadaljevanje starejšega žanra, in sicer tiste vrste ZF in grozljivke, ki se je razvila v začetku 20. stoletja okrog piscev revije Weird Tales, ki so vključevali slavna imena, kot sta bila H. P. Lovecraft in Robert E. Howard. VanderMeer v intervjuju razloži, da jih pravzaprav druži zgolj poudarek na nenavadnosti doživetja glavnih junakov in teh opisov, vendar pa je sodobni žanr nove čudnosti bistveno manj šundovski, saj gre za pisanje s precej visoko literarno vrednostjo. Poleg VanderMeera se med vodilne avtorje uvrščajo še Avstralka K. J. Bishop ter Britanca China Miéville in Alastair Reynolds. V dobrih dveh desetletjih od njegove uveljavitve na literarnem področju je vplival tudi na bolj komercialne avtorje in na druge medije. Med filmi se poleg Annihilation najpogosteje omenja Favnov labirint Guilerma del Tora, še pogosteje pa se z njim označujejo videoigre, denimo Disco Elysium, Control in Thief.

Jeff VanderMeer je plodovit pisatelj in urednik. Njegove zgodbe pogosto vključujejo ekološke tematike, saj je tudi okoljevarstvenik, ki aktivno sodeluje pri varovanju biodiverzitete severne Floride, kjer živi. Njegova dela so prejela številne literarne nagrade, med drugim je dobitnik kar 14 nagrad world fantasy, poleg tega pa še nagrad Shirley Jackson, locus in nebula. V ekskluzivnem intervjuju za MMC RTV Slovenija se je z njim pogovarjal prevajalec Izničenja Igor Harb.

Vaš roman Izničenje je bil preveden že v več kot 50 jezikov. Glede na to, da se vam je ideja zanj utrnila v sanjah, ali ste sanjali, da bo imel tak doseg?
Zavedal sem se, da bi bila knjiga, ki je postavljena v resnični svet – in ne fantazijskega –, bolj dostopna bralcem in da bi lahko bila ob dobri promociji tudi uspešna, za kar je poskrbela moja založba. Nisem pa mogel vedeti, da bo tako odmevna. Zmeraj sem si prizadeval, da bi imel dolgo kariero, tako da sem ustvarjal nenavadne in nepozabne zgodbe, ki odražajo, kako deluje moja domišljija in kaj me zanima. Pri uspehu knjige je vlogo seveda igrala tudi sreča, a skozi svoje delo sem tudi močno trudil, da sem si drznil sanjati tako velikopotezno.

Izničenje in tudi več drugih romanov, ki ste jih napisali, se načeloma uvršča v žanr new weird. Ime nakazuje navezavo z izvirnim "weird" žanrom, ki je izhajal iz zgodb literarne revije Weird Tales, kjer so objavljali avtorji, kot sta bila H. P. Lovecraft in Robert E. Howard. Kaj so po vašem mnenju osrednje vzporednice in razlike med tema generacijama žanra?
V osnovi bi rekel, da so zgodbe iz Weird Tales pogosto regresivne in šundovske, medtem ko »new weird« izhaja iz eksperimentalnega impulza novega vala iz šestdesetih in sedemdesetih, nadgrajenega s transgresivno telesno grozo, dogajanje pa je običajno postavljeno v veliko bolj fantastično okolje. Ta kombinacija je nato na neki nenavaden način postala poklon stvaritvam britanskih in francoskih dekadentnih avtorjev s konca 19. stoletja. Rekel bi, da je ta klasična »weird« literatura vplivala na »new weird«, a to še zdaleč ni bil edini navdih. Čeprav med starimi zgodbami najdemo nekatere, ki spominjajo na "new weird", gre tukaj za edinstveni preskok, ki je močno moderniziral žanrsko literaturo.

Pomemben vidik Lovecraftovega pisanja je kozmična groza, strah pred neznatno vlogo človeške rase v veličini vesolja. V Izničenju in njegovih nadaljevanjih vidimo podobno grozo, vendar pa tukaj ne gre za konflikt med človekom in vesoljem, temveč med človekom in naravo. Bi se strinjali s tem?
Mislim, da ne gre za konflikt med človeštvom in naravo, temveč da gre v knjigah Južnega okrožja za nesporazum med človeštvom in naravo. Če sem čisto iskren, Lovecraft ni imel posebej močnega vpliva name in njegovo pisanje se me ne dotakne, čeprav Primer Charlesa Dexterja Warda nekoliko izstopa po kakovosti. Rekel bi, da za razumevanje sveta ni dovolj zgolj minimizirati človeške vloge v vesolju, temveč je pomembna tudi integracija človeštva z naravo. Zdi se namreč, da je človek ločen od narave, a naša vloga v tem svetu je vendar prav v naravi. Še večje vprašanje pa je, ali lahko zmanjšamo razkorak med kulturo in naravo, kajti šele skozi to lahko pravilno razumemo delovanje sveta.

Sorodna novica Brata Strugacki: Piknik na robu ceste; Težko je biti bog

Lovecrafta omenjam tudi zato, ker je Izničenje izšlo kot del zbirke, ki se imenuje Piknik, in vključuje tudi Lovecraftov Primer Charlesa Dexterja Warda. Zbirka pa sicer nosi ime po romanu Piknik ob robu ceste bratov Strugatsky, po kateri je posnet tudi sloviti film Andreja Tarkovskega, Stalker. Ta knjiga in film imata prav tako precej vzporednic z Izničenjem, na primer pri vstopu v prepovedano območje in soočenju z nečim, česar ne zmoremo doumeti. Zakaj se po vašem mnenju tovrstne teme pojavijo v znanstveni fantastiki vsakih nekaj desetletij?
Primerjava s Piknikom na robu ceste in Stalkerjem mi je zmeraj zanimiva, saj ti dve deli nista imeli nobenega vpliva name, bi pa rekel, da je Stalker močno vplival na filmsko različico Izničenja, ki jo je posnel Alex Garland. To me postavlja v neprijeten položaj, da vsi mislijo, da je Stalker vplival tudi name, kar pa ne drži. Ni mi mar za filme Andreja Tarkovskega, ker nisem navdušen nad filmskim tempom, ki jih odlikuje. Ne gre za to, da ne bi prenašal počasnih filmov, vendar me režijski prijemi, ki jih Tarkovski ubira, prav znervirajo in jih ne prenesem. Zavedam se, da sem tukaj v manjšini, ampak tak pač sem; veliko bolj mi sedejo zgodnji filmi Michelangela Antonionija, ki so prav tako zelo počasni. Ključni koncept, ki povezuje Izničenje in Stalkerja, je odprava v nenavadno okolje, in to je nekaj, kar se je zgodilo že ničkolikokrat v človeški zgodovini in je bilo pogosto tudi zelo problematično, ni pa vezano zgolj na ti dve deli. Zato mi je še toliko bolj zanimivo, kako bralci in gledalci dojemajo vpliv. Sicer pa sem idejo, da junakinje označim z njihovimi funkcijami namesto z imeni, dobil v Kafkovi kratki zgodbi V kazenski koloniji, a te povezave nihče ne izpostavi. To kroženje teme, ki ste jo omenili, je zanimivo, ampak gre za zanimivo zgodbo – za raziskovanje nenavadnega okolja, kar ima tudi romantično komponento v odkrivanju nenavadnega.

Protagonistka Izničenja je zelo neobičajen človek. Bralec izve, da je introvertirana, da je imela težavno otroštvo, da je povsem zatopljena v svoje delo. Zaveda se, da se ne vklaplja v družbo, a v nasprotju s sodobnimi puhlicami o tem, da moramo "delati na sebi", se ni niti malo pripravljena spremeniti, vklopiti, celo v odnosu do svojega moža, ki ga ljubi. Ona je zadnja v vrsti mnogih raziskovalcev, ki so se podali razkrivat skrivnosti Območja X, in na neki način ji uspe. Ali je to zato, ker je tako nenavadna upornica?
Mislim, da je ne zanima "delati na sebi", ker že ve, kdo je. Vsak poskus, da se spremeni, bi zgolj pomenil, da se prilagodi pričakovanim družbenim vlogam, še posebej žensk. Dejstvo, da se že počuti povezano z naravo, je seveda pomemben dejavnik pri tem, da ji uspe v Območju X. Zame je biologinja skrivnosten lik, saj se je Izničenje bolj ali manj samo napisalo, tako da težko govorim o njej.

Skrivnostno Območje X iz romana Izničenje je navdihnil narodni park St. Mark’s Wildlife Refuge na severni Floridi, ki leži v bližini vašega doma. Kaj so ključne vzporednice med dejansko lokacijo in to nadrealistično krajino iz vaše knjige?
Ključna vzporednica je v tem, da je glavna pot, ki jo ubere odprava v knjigi, enaka kot 13 milj dolga pohodniška pot, ki sem jo večkrat prehodil. To mi je omogočilo, da v knjigo vključim številne podrobnosti, ki so dobesedno vzete iz resničnosti, obnje pa postavim bizarne elemente, s čimer mi je uspelo dodati zgodbi avtentičnost, ki je sicer ne bi imela – in rekel bi, da je to ključnega pomena.

V knjigi posebej izstopajo prehodni ekosistemi, ki so izpostavljeni kot nekaj posebnega. Ampak iz perspektive Slovenije se ta vidik ne zdi posebej nenavaden, saj je vsa naša država prehodni ekosistem. Na zgolj 20 tisoč kvadratnih kilometrih ima naša država Alpe, panonsko nižino, obalo, Kras, močvirja in barja, vključno s slanim travnikom (kot v knjigi), obenem pa polovico površine prekrivajo gozdovi.
Mislim, da prehodni ekosistemi na splošno niso zares pogosti, jih je pa veliko na severni Floridi, tako da razumem, kaj mislite z opisom vaše države. Severna Florida je bolj ali manj neprekinjen niz raznolikih ekosistemov, ki jih občasno presekajo naselja, tako da predstavljajo zanimivo podobo prehodov, ki jih biologinja v knjigi opazuje, ko se premika skoznje. To napredovanje obenem pokaže različne teksture in različne občutke, hkrati pa je zanimivo za ljudi, ki ne živijo v takih okoljih, saj je zanje to nenavadno, celo srhljivo – denimo črno močvirje in živali, ki bi se lahko skrivale v njem.

Poleg tega, da ste pisatelj in urednik, ste tudi okoljevarstvenik in ustanovitelj skupine za biodiverziteto na Floridi Sunshine State Biodiversity Group. Kaj so osnovni cilji te organizacije in zakaj je skrb za okolje tako pomembna na Floridi?
Naša neprofitna organizacija ima dva osrednja cilja, ki sta povečini povezana z izobraževanjem javnosti. Prvi je zagotavljanje sredstev za okoljevarstvene skupine, ki med mladimi spodbujajo ljubezen do okoljevarstva, kar je skrb za prihodnje generacije, drugi cilj pa je nudenje javnih informacij, do katerih običajni državljani težko pridejo, saj nekatere lokalne oblasti teh informacij ne zagotavljajo. Tukaj mislim predvsem na izgubo močvirij in upade zelenih površin, pa tudi na načine, kako lahko posameznik poskrbi za obnovo habitatov, pri čemer uporabljamo zelo natančne lokacijske informacije. To dvoje se mi na Floridi zdi v tem trenutku še posebej pomembno.

Napisali ste obsežen in poglobljen članek za revijo Current Affairs z naslovom Izničenje Floride, v katerem podrobno predstavljate različne pristope, ki jih ubirajo država in investitorji za uničevanje nedotaknjene narave in kako to na številne načine spominja na organiziran kriminal. Ali lahko izpostavite nekaj bolj zahrbtnih načinov, tako da bi lahko bili mi v na splošno bolje regulirani Evropi pozorni nanje?
Gre za precej kompleksno tematiko, ki jo težko na kratko povzamem, a bom poskusil. Najprej investitorji ravnajo tako, da pri gradnji preprosto ignorirajo postavljene omejitve in regulacijo, nato pa izkoristijo državni aparat za obračunavanje s tistimi, ki jim nasprotujejo. Na Floridi so guverner Ron De Santis in njegovi ljudje povsem na strani investitorjev, tako da jih niti ne poskušajo ustaviti. Prvi koraki, ki so jih ubrali, so bili ukinitev nadzornih agencij ali pa omejitev njihovih pristojnosti. V vse preostale regulatorje, denimo čistih voda in biodiverzitete, ki bi jim lahko kakor koli stali na poti, pa so nastavili svoje ljudi, ideologe, ki zagovarjajo samo gospodarsko rast. Nadalje so na Floridi omejili vpliv okoljske zakonodaje, obenem pa uporabili kazenski zakonik za pregon protestnikov. Naslednji korak je bil omejevanje dostopa do javnih podatkov o okoljskih vprašanjih. Obenem na Floridi državni aparat v povezavi z investitorji ustvarja vtis, da so ljudje, ki nasprotujejo krčenju gozdov, ekstremisti, ki hočejo ustaviti napredek. Tukaj gre za čisto propagando, in to so zgolj nekateri primeri, ki se jih tako na hitro spomnim.

Zasledil sem, da ste zaradi svojega okoljevarstvenega dela prejemali celo grožnje. Ali se je to ustavilo?

Neki lokalni investitor mi je grozil, da bo svojega psa naščuval na naši mački, in mi nato grozil po Tviterju, vendar je hitro obžaloval, ko sem objavil zaslonske slike teh groženj. Nato pa je nekdo izruval in zlomil naš poštni nabiralnik, kar ni bilo lahko delo, saj je imel globoke betonske temelje. Na posnetkih varnostnih kamer smo videli, da je bilo vpletenih več avtomobilov, ki so se tega lotili namerno in sistematično, žal pa nismo ugotovili, kdo je vpleten. Poleg tega se občasno pojavijo še druge grožnje in razna dejanja, ki bi jih težko označili kot naključna, a se trudimo, da ne bi zapadli v paranojo.

Roman Izničenje je Alex Garland predelal v istoimenski film. Spremenil je precej likov in zgodbe, a se zdi, da je uporabil vizualna orodja, ki jih je imel na voljo, da je z njimi ustvaril neko drugačno vrsto čudnosti. Vam je bila všeč ta reinterpretacija vaših idej oziroma sanj?
Film je precej drugačna različica te zgodbe, in o tem težko povem kaj več kot to. Film mi na neki način ni bil všeč že samo zato, ker so bile izvzete okoljske teme, čeprav mi je bilo tretje dejanje, ki se odvija pri svetilniku, dobro, ker je tako nadrealistično. Imam pa tudi mešane občutke glede filma, ker se zavedam, da je Garland črpal navdih iz različnih virov. Očitno so nanj vplivala tudi dela, kot je Kristalni svet J. G. Ballarda, kar je v redu, ampak pomeni tudi, da film močno zavije proč od nekaterih tem in podob iz knjige. Tako se mi ne zdi toliko priredba moje knjige, temveč bolj film, ki uporablja mojo knjigo kot izhodišče za druge stvari. Kar je spet v redu, ampak najbrž razumete, zakaj me to zmoti.

Pred časom sem zasledil, da je Netflix odkupil pravice za vaš roman Kolibri močerad (Hummingbird Salamander), že preden je ta izšel leta 2021. Ali je kaj novega v povezavi s tem projektom?
Netflixu so pravice že potekle, ampak trenutno sam razvijam scenarij za televizijsko serijo, kaj več o tem pa ne morem povedati. Je pa televizijska mreža AMC kupila pravice za moj roman Borne o biotehnološki apokalipsi, in upam, da bom kmalu izvedel, kako je s snemanjem. Kar sem za zdaj izvedel o projektu, mi je zelo všeč, saj so obdržali vse okoljske teme, scenariji so odlično napisani in omenjali so celo nekatera zelo zanimiva imena za glavne vloge.

Tudi Kolibri močerad (Hummingbird Salamander) je zgodba o apokalipsi, in čeprav vključuje dobro mero bizarnosti, se tudi precej bolj neposredno osredinja na okoljevarstveno katastrofo, proti kateri drvi naša družba, in na počasen, neizogiben družbeni propad, ki ga to prinaša. Ste to delo napisali kot opozorilo, podobno, kot je George Orwell napisal roman 1984, ali kot prerokbo, ki se izpolnjuje?
Ja, rekel bi, da sem jo napisal kot opozorilo. Vključenih ni skorajda nobenih spekulativnih elementov in zelo me je razveselilo, da mi je uspelo najti način, kako napisati okoljevarstveni triler, v katerem so informacije o okolju in naši dejanski situaciji in podnebnih spremembah podane kot ključne za dejansko zgodbo. Tako nisem imel občutka, da bralcu podajam lekcijo, ampak da jih predstavljam kot sledi, ki so ključne za osrednjo skrivnost. Ne maram biti didaktičen, a včasih ni nič narobe, če si neposreden.

Poleg pisanja in urejanja fikcije ter vašega okoljevarstvenega dela ste napisali tudi čudovit vodnik za pisanje, ki se imenuje Čudežna knjiga (Wonderbook). V njej skupaj s številnimi sodelavci spodbujate bralca k uporabi zanimivih tehnik in pristopov k pisanju, vključno z besednimi igrami, iskanjem iztočnic v lastnem življenju, uporabo pripovednih kock in zapisovanjem sanj. Katera izmed teh tehnik se je vam izkazala za najuspešnejšo?
Mislim, da so številne izmed teh, ki so predstavljene v Čudežni knjigi, lahko zelo koristne, odvisno od okoliščin, ampak moram pa poudariti, da se pisatelji včasih preveč osredinjajo na izdelavo ogrodja zgodbe, kar lahko ubije spontanost romana. Sam najbolje delujem, če imam nekaj strukture, dovolj, da napišem grob osnutek. Nato pa vzamem ta osnutek in napišem izris zgodbe po točkah, razdeljen na posamezne prizore. Iz tega ugotovim, ali kaj manjka, ali so kje luknje v zgodbi, ali se morda kaj ponavlja. Pri pisanju se pogosto zgodi, da na povsem organski način pride do odstopanj od zasnove, česar pisatelj morda sploh ne opazi ali pa ne razume vzrokov za to. Če skuša prisiliti zgodbo nazaj, lahko uniči spontanost, če ne razišče razlogov, pa lahko to privede do prej omenjenih lukenj v zgodbi ali ponavljanj. To se mi zdi zelo pomemben pristop in v Čudežni knjigi je precej dobro razložen.

Ravno končujete roman Odveza (Absolution), nadaljevanje trilogije Južno okrožje, ki se je začelo z Izničenjem. Kaj nam lahko poveste o tej četrti knjigi?
Odvezo sem že zaključil. To je hkrati predzgodba in nadaljevanje ter se odvija vzporedno s prvimi tremi knjigami Južnega okrožja, Izničenje (Annihilation), Avtoriteta (Authority) in Sprijaznjenost (Acceptance). Knjiga je zgrajena v treh delih, pri čemer je vsak del napisan v povsem drugačnem slogu, ampak pripoveduje celovito zgodbo, ki jo mora bralec sam sestaviti. Prvi del se imenuje Mrtvo mesto (Dead Town) in se dogaja na isti obali kot Območje X, toda dve desetletji pred njegovim nastankom. Predstavlja podrobnosti o znanstveni odpravi, ki jo prevzame skrivna agencija Centrala, o kateri izvemo v prvih treh knjigah, in ki jo izkorišča za eksperimente o nadzorovanju misli. Rezultati so precej katastrofalni in imajo grozljive posledice za to, kar se zgodi, ko nastane Območje X. Drugi del se imenuje Lažna hči (The False Daughter) in se dogaja nekaj mesecev pred nastankom Območja X. Osrednji lik je nekdo, ki ga je Centrala poimenovala Sovražnik in je nenavaden človek in zaveznik z aligatorjem. On izvaja napade na nadnaravne raziskovalce Brigade za seanse in znanost, ki so ključni v tretji knjigi. Nihče v Centrali ne ve, zakaj se to dogaja, zato tja pošljejo operativca Starega Jima, ki sem ga prav tako predstavil v tej knjigi. Tretji del se imenuje Prvi in zadnji (The First and the Last), in tukaj moram biti pazljiv, da ne bo kakšnih kvarnikov, ampak poda resnično zgodbo o prvi odpravi v Območje X eno leto po nastanku meje. Podan je v tretjeosebni perspektivi skozi lik Jamesa Lowryja, ki smo ga spoznali v drugi knjigi kot vodstvenega člana Centrale. Rekel bi, da je ta tretji del najbolj napeta in bizarna stvar, kar sem jih napisal, in čeprav nočem preveč razkrivati, lahko povem, da se vse sestavi v širšo zgodbo.