V Čedadu v Furlaniji - Julijski krajini je konec julija potekal 32. mednarodni festival Mittelfest. Festival, ki ga prirejajo že od leta 1991, predstavlja pomembno stičišče in referenčno prizorišče srednjeevropske uprizoritvene umetnosti. V sklopu festivala je bila 27. julija svetovna premiera predstave Marlene o nemški pevki in igralki Marlene Dietrich, ki je bila v drugi svetovni vojni izrazito protinacistično usmerjena.

Predstavo je režiral priznani bosanski režiser Haris Pašović, v glavni vlogi je zaigrala srbska igralka in režiserka Mirjana Karanović. Predstava je nastala v koprodukciji festivala Mittelfest, Narodnega gledališča Sarajevo in East West centra in bo 6. septembra slovesno odprla gledališko sezono 2023/2024 v Sarajevu.

Haris Pašović je eden vodilnih gledaliških režiserjev v jugovzhodni Evropi. Je umetniški direktor East West Centra v Sarajevu in profesor gledališke in filmske režije na tamkajšnji Akademiji scenskih umetnosti. Med letoma 2018 in 2021 je bil umetniški direktor festivala Mittelfest. Velja za eno ključnih oseb bosanske gledališke avantgarde in eksperimentalnega gledališča. Njegovi predstavi Pomladno prebujenje in Klicanje ptic predstavljata pomembna mejnika v gledališču nekdanje Jugoslavije. Med obleganjem Sarajeva (1992–1996) je ustvaril več predstav, med drugim tudi odmevno predstavo Čakajoč Godota v režiji Susan Sontag. Predstava je bila osvetljena samo s svetlobo sveč, in to je bila ena izmed maloštevilnih kulturnih prireditev, ki so se zgodile v tedaj obleganem Sarajevu.

Pogovarjali smo se tako z režiserjem Harisom Pašovićem kot tudi z igralko Mirjano Karanović. Vabljeni k branju obeh pogovorov!

Od kod ideja, da bi naredil predstavo o Marlene Dietrich?
Zgodbo o Marlene Dietrich nosim v sebi, odkar sem bil študent. Takrat sem prvič gledal njene filme in izvedel, da je odbila Hitlerjevo povabilo, da naj se vrne v Nemčijo. Že takrat sem vedel, kaj pomeni, da takšna velika zvezda odbije tako velikega diktatorja, in da je s tem, ko je ostala zvesta svojim načelom, tvegala svoje življenje. To veliko pove o človeku.

Še ena zgodba mi je bila blizu kot študentu in to je Mefisto, roman Klausa Manna. Gre za zgodbo o igralcu, ki je bil komunist, a se je odrekel svojemu prepričanju in postal največja zvezda v nacističnem Berlinu. Zgodba o Marlene pa je zgodba o igralki, ki je odšla v Hollywood in se ni želela vrniti v Nemčijo, čeprav ji je Hitler ponujal, da postane kraljica nemškega filma. Gre torej za primer dveh igralcev, dveh vrst umetnikov, ki se različno odzivata na dani položaj. Eden svojo umetnost proda zaradi kariere in ne razmišlja, s kakšno politiko pravzaprav vstopa v t. i. hudičev dogovor, na drugi strani pa je neodvisna umetnica Marlena, ki je kot ženska in mati še toliko težje zagovarjala svoja stališča in je pri teh vztrajala do konca življenja.

Lani sem režiral Mefista v Novem Sadu, in Mirjana Karanović je v tej predstavi igrala Hitlerja. Medtem ko sva pripravljala predstavo, sem ji omenil, da želim delati tudi predstavo o Marlene Dietrich, in jo povabil, da odigra glavno vlogo. Umetniški direktor Mittelfesta Giacomo Pedini se je tudi strinjal, da želi imeti predstavo o Marlene na svojem festivalu, in tako smo se dogovorili, da bo svetovna premiera prav tu. Koproducent predstave je Narodno gledališče iz Sarajeva.

Kako pa ste pravzaprav ustvarjali samo besedilo za predstavo? Veliko ste prebrali o Marlene Dietrich, raziskovali ste njeno življenje.
Tako. Dramo sem napisal na podlagi raziskav, ki sem jih opravil sam. Bral sem njeno avtobiografijo, gledal njene filme. Želel sem, da predstava kaže to, kar je sama govorila o sebi. Ker, veste, ko je nekdo tako popularen, tako velika igralka in diva, obstaja več razlag in interpretacij njenega življenja. Tudi ona sama zase reče: "Jaz sem bila mit, nisem bila samo igralka." Pomembno mi je bilo torej tisto, kar je sama zapisala v svoji avtobiografiji. Glede na to, da je imela veliko opozicijo v sami Nemčiji, pa sem prebral tudi veliko člankov iz nemških časopisov o njenih koncertih ter o tem, kako so se Nemci bojevali proti temu, da bi bila pokopana v Nemčiji. Nemci ji namreč nikoli niso oprostili tega, da se je pridružila ameriški vojski in da se je dobesedno borila proti njim. Vse te informacije sem zbral in napisal dramo o imaginarnem sodnem procesu, v katerem trije mladi tožniki, ena ženska in dva moška, izprašujejo Marlene o njenem življenju iz nekega položaja, ki je pravzaprav zelo sodoben, obenem pa zelo konservativen.

Predstavo ste zasnovali kot sodni proces, ki sodi Marlene. Tudi sam podnaslov predstave se glasi: Marlene: Pet točk obtožnice. Zakaj ste se odločili za tak koncept?
Znanim osebnostim, kot je bila Marlene Dietrich, se vedno sodi. Javnost jih vedno postavi za tarčo. V njenem primeru je bilo to še toliko bolj podčrtano, ker je bila ženska, ker je bila mati, ki si je kljub temu ustvarila veliko kariero v Hollywoodu. Obsojali so jo tudi zato, ker je bila v drugi svetovni vojni na strani Američanov in proti Nemčiji. Želel sem se posvetiti prav temu vidiku njenega življenja, vsem sodbam, ki jih je bila deležna. Tudi danes so sodbe nekaj, čemur smo vsi nenehno podvrženi, še posebno na družabnih omrežjih. Na primer tudi Mirjana Karanović, ki igra Marlene v naši predstavi, redno prejema sovražna sporočila, ker ji še vedno veliko ljudi zameri, da je bila proti Miloševiću. Tudi v tem je podobnost med njo in Marlene Dietrich. V predstavi sem torej želel poudariti, kako neki agresivni, konservativni svet sodi svobodni ženski. Ona pa mu pravi: "Čakaj malo, stvari niso tako preproste, življenje je veliko bolj kompleksno, stvari niso samo črno-bele, ampak veliko bolj zapletene."

Predstava Marlene se na prvi pogled zdi zelo statična. Kot je na tiskovni konferenci omenila ena izmed igralk Mona Muratović, so vaše druge predstave veliko bolj dinamične. Kako ste doživljali režijo tovrstne predstave?
Mislim, da nimam določenega režijskega sloga. Sledim gradivu, vsebini predstave. Skušam ugotoviti, kakšno vrsto ekspresije ta vsebina potrebuje. Tokratna vsebina je potrebovala bolj mirno, statično ekspresijo. Ni zanemarljivo, da se sodni proces v naši predstavi dogaja v Nemčiji, kjer so določena strogost, disciplina, togost čustvenega izraza. Tudi sama oblika sodnega procesa je po svoje toga, ne moreš je pretirano razgibati. Vse to je narekovalo bolj statičen tip predstave. Kar pa je vseeno naredilo predstavo dinamično, pa so bile videoprojekcije, ki smo jih vključili. Devetdeset odstotkov teh podob smo ustvarili z umetno inteligenco, kar je resnično neverjetno. Ta vizualni del predstave je zelo poveden in močno učinkuje na gledalca. Vključili smo tudi nekaj pesmi Marlene Dietrich, ki jih Mirjana odpoje, torej glasbeni del, in na ta način se je ustvaril neki popolnoma drugačen izraz, ki je bolj podoben filmu kot pa odrskemu spektaklu.

Videopodobe v predstavi se menjajo, skozi vse to pa vztraja podoba Marlene v fizični obliki kot simbol, da ona in to, za kar se je zavzemala, živita naprej.
To je bil naš namen. Marlene je šla skozi vse to in na koncu, ko govori o prijateljstvu in zapoje pesem Where have all the flowers gone, postane predstava zelo sodobna. Ta pesem namreč govori o mladih ljudeh, ki umirajo v vojni, kar se spet dogaja v Ukrajini.

Septembra predstava nadaljuje svojo pot v Sarajevu in bo odprla gledališko sezono v sarajevskem Narodnem gledališču. Kako doživljate čas po premieri, torej ko predstava zaživi med ljudmi?
Premiero vedno doživljam kot en velik korak za predstavo, ker takrat imamo prvič občinstvo. Vse, kar smo delali, smo namreč delali sami, občinstvo pa smo predpostavili. Občinstvo prinese svojo energijo, in premiera je kot nekakšen test, ali je tisto, kar smo želeli povedati, prešlo na občinstvo. Na festivalu se mi je zdelo, da smo ta test dobro prestali, občinstvo se je lepo odzvalo. Gledalci so bili zelo pozorni, zdelo se je, da se jih je to, kar so gledali, dotaknilo. Zdaj ima predstava torej novo življenje, življenje skupaj z občinstvom, in močno upam, da bi jo igrali tudi v Ljubljani. Zelo imam rad slovensko občinstvo in si res želim, da kmalu pridemo tudi k vam.

Srbska igralka, filmska režiserka in scenaristka Mirjana Karanović se je s svojimi nepozabnimi vlogami v filmih, kot so Petrijin venec, Oče na službeni poti in Grbavica, zapisala v spomin številnih. Preizkusila se je tudi v režiji in leta 2016 na 27. Ljubljanskem filmskem festivalu za režijo filma Dobra žena prejela glavno nagrado. Redno tudi nastopa na balkanskih gledaliških odrih, tokrat se je vživela v filmsko ikono 20. stoletja Marlene Dietrich.

Kako ste doživljali Marlene Dietrich, preden ste izvedeli, da boste zaigrali v predstavi?
Že kot gimnazijka sem jo oboževala. Hodila sem v kinoteko in gledala njene filme. Zelo me je navdušila. Ona in Greta Garbo sta igralki, ki sem ju imela iz zlatega obdobja Hollywooda najraje. Občudovala sem jo, ker je toliko časa ostala na odru, ker se ni umaknila. V nekem trenutku mi je postala celo večji vzor kot Greta Garbo, in sicer zato, ker je imela toliko strasti do odra – v tem sem se povezala z njo. Bila je zelo svobodna. Sem človek, ki zelo ceni svobodo, in občudujem ljudi, ki si jo znajo izboriti, ki si jo upajo vzeti. To sem si mislila o Marleni, preden smo začeli pripravljati predstavo, in sam ustvarjalni proces mi je to potrdil. Resnično čutim, da sem privilegirana, ker lahko igram to vlogo. Po videzu ji morda nisem tako podobna, ona je bila bolj drobna, sva si pa zelo podobni glede igralske strasti in svobode.

Kako pa ste se pripravljali na to vlogo? Ste med pripravami spoznali kaj o njej, kar vas je presenetilo?
Moj glavni vir informacij o njenem življenju je bila njena avtobiografija. Prebrala sem tudi nekaj člankov in intervjujev. Na oblikovanje vloge je najbolj vplivalo moje doživljanje nje. Vedno sem želela povezati nekaj, kar je fizično, telesno, nekaj, kar predstavlja način vedenja človeka s tem, kar je ta človek od znotraj. Pri njej je bilo to zelo jasno. Tudi sama je govorila o tem. Da obstaja njena zunanja podoba, s katero se predstavlja svetu, obstaja pa tudi tista druga Marlene, ki ima svoje življenje in zasebnost. Tu sem spoznala, da je zelo jasno držala vse niti svojega življenja v svojih rokah. Nikoli ni dovolila, da bi ji kar koli preprečilo, da bi dobila to, kar si je želela. Vse njene izbire, od filmov, v katerih je igrala, do ljudi, s katerimi se je družila, do njene dejavnosti v družbi ter njeni koncerti – vse to je nekaj, s čimer se lahko zelo povežem.

Zdi se, da je Marlene na odru skoraj negibna, hkrati pa zelo prezentna. V svoji mirni drži veliko sporoča. Kako ste to dosegli, torej, da morate z neko statično držo pravzaprav povedati zelo veliko?
Skozi kariero sem spoznala, da je v igri mogoče ne početi nič na odru, občinstvo pa bo kljub temu prepoznalo, kaj se dogaja v igralcu. To je moč, ki jo igralec ima. Ko igram vlogo, kot je ta, ki mi ne dovoljuje, da na kakršen koli način z odrskimi sredstvi dopolnim lik, in temelji na močnem notranjem doživljanju, je edino, kar lahko naredim, da se v polnosti osredotočim na to in upam, da bo občinstvo to prepoznalo in začutilo. Nobenega zagotovila ni, da se bo to res zgodilo, imam pa zaupanje, da se bo, in sem zelo vesela, ko vidim, da so ljudje začutili mojo igro.

Kaj vam je bilo najtežje v ustvarjalnem procesu vživljanja v Marlene, vam je bilo sploh kaj težko ali vam je bilo bolj v izziv?
Morala sem najti nekakšno ravnotežje. Vsakič, ko sem želela poseči po nekih močnih izraznih sredstvih, sem se morala ustaviti. Nisem se želela ustaviti le pri imitaciji Marlene, ampak sem želela v vlogo vnesti tudi del sebe. Morala sem najti pravo mero sebe in nje v tej vlogi. Da ne bom samo instrument, skozi katerega se prikazuje neki drugi lik, hkrati pa da nisem ego igralka, ki želi sebe postaviti v prvi plan. S tem sem se največ ukvarjala in še zdaj ne vem, ali mi je to uspelo. To je tako kot kuhanje, ko si izmislite neko novo jed in morate večkrat hrano poskusiti, da vidite, česa je preveč in česa premalo. Zame se je zato proces dela pri tej predstavi pravzaprav šele začel. Večkrat ko jo bom igrala, bolj bom samozavestna v tem, kako vzpostaviti prej omenjeno ravnotežje. In da če ga bom kdaj želela porušiti, ga bom, potem pa ga bom spet vzpostavila. Tako imam kot igralka popoln nadzor nad tem, kaj delam. K temu težim, ko igram. Da nič ni prepuščeno trenutku navdiha. Navdih je lep, ko se zgodi v življenju, ampak jaz moram vsako predstavo odigrati vrhunsko. Odigrati jo moram, kot da je navdih prišel do mene v trenutku, ko igram. Zato je navdih za igralce drugačen kot za slikarje ali pisatelje.

V predstavi tudi pojete. Kako ste doživeli vlogo pevke na odru?
Glasba je zame najbolj neposreden način čustvene komunikacije z občinstvom. Obožujem igro, ampak če ne bi mogla igrati, bi verjetno prepevala. Občudujem ljudi, ki pojejo. Zapustiti svoj glas na odru in pustiti, da odzvanja, da se dotakne ljudi, to se mi zdi nekaj najlepšega. Ko pojem pesmi v tej predstavi, res uživam. Zadnja pesem Where have all the flowers gone je polna simbolike, za posameznika, za celotno družbo, pravzaprav za ves svet, saj v njej zapojem besede When will you ever learn? Kdaj se bomo končno naučili? Ta pesem govori o tem, kako se vse ponavlja in vrti v krogu.