Igor Bašin (1969) je med drugim v zadnjih letih tudi urednik za glasbo pri Dialogih, reviji za kulturo in družbo, ki izhaja pod okriljem založbe Aristej. V preteklem letu je uredil tudi tematsko številko, posvečeno slovenskemu glasbenemu založništvu, ki vključuje razprave Mateja Krajnca, Borje Močnika, Nine Novak, Iča Vidmarja in Aleksandra Dragaša ter deseterico pogovorov z vodji domačih glasbenih založb. V pogovorih z vodji založb beseda teče med drugim o njihovih uredniških politikah in poslovnih principih ter tudi o samem poslanstvu založb.

Po Bašinovih besedah je glasbeno založništvo področje, na katerem se stanje naglo spreminja, kot tako lahko izpostavimo, denimo, vprašanje konzumaciji in poslušanju glasbe. Zaradi tega naglega spreminjanja je po njegovem tudi napovedovanje razvoja dogodkov posledično precej neuporabno. Kot je poudaril v uvodu revije, je v zadnjem desetletju prišlo tudi do vratolomnih preobratov v konzumaciji in poslušanju glasbe, pretočnost glasbe prek digitalnih platform pa je prinesla tudi spremembo našega odnosa do formata fizičnega nosilca zvoka.

"Po turbulentnem prehodu z analognega na digitalno, ko se zdi, da je vse enakovredno, se soočamo z novimi starimi izzivi in vprašanji, kako skozi informacijsko džunglo pripeljati glasbo do poslušalca in poslušalke, ki sta odločilna za založbe," je še zapisal. V zadnjih letih se je v Sloveniji predvsem stanje okoli avtorskih in izvajalskih pravic vsaj na videz uredilo, "tudi med deležniki in kolektivnimi organizacijami ni več toliko žolčnih sporov, vsaj javno ne. Še zdaleč pa se stanje ni uredilo."

V intervjuju sva se poleg omenjenih tem med drugim posvetila vprašanju pomena poslušalskih skupnosti, pomembnosti dogodkov in srečanj v živo ter razmerju med glasbenimi založbami in radijskimi postajami pri nas. Glede na to, da je pri Združenju fonogramske industrije Slovenije zabeleženih približno 40 založb, a je dejavnih precej več, veliko glasbe pa izide tudi v samozaložbi, ni šlo brez vprašanja entuziazma, ki poganja podtalno glasbeno sceno.

Več pa v spodnjem intervjuju!

Čemu odločitev, da se ena od številk lanske revije Dialogi posveti temi slovenskega glasbenega založništva? Kako ste se kot urednik te številke odločili za nabor intervjuvancev in avtorjev besedil oziroma posamičnih tem, ki so jih ti obdelali?
Uredništvo Dialogov se vsako leto snide glede tematik in pripravi načrt za naslednje leto. Po tematski številki, posvečeni zvočnim umetnostim, v letu 2022 sem za 2023 sprva prijavil projekt, naslovljen po citatu iz 80. let preteklega stoletja: Realni prostori drugačnosti. Zdelo se mi je, da bi se bilo dobro lotiti tematike kulturnih prostorov danes, a ko smo potrjevali program za leto 2023, me je prešinilo, da je glasbeno založništvo pri nas še zanimivejša tema, tudi zato, ker v naši medijski krajini ni zaznati vse plodovitosti in raznovrstnosti našega glasbenega založništva.

Priprava Dialogov o založništvu se je začela z razdeljevanjem besedil, o intervjujih takrat še nisem veliko razmišljal, čeprav mi je bilo jasno, da morajo tudi založniki spregovoriti v prvi osebi. Žal se iz različnih razlogov ni izšlo s trojico načrtovanih besedil in smo to tematsko številko oplemenitili z dodatnimi intervjuji, ki so na koncu dopolnili tisto, kar sem nekako pričakoval od neuresničenih besedil. Vesel sem, da imamo toliko intervjujev, tako z ''velikimi'' kot z ''malimi'' založbami, z založbami, ki izdajajo fizične nosilce zvoka, in tistimi, ki izdajajo samo digitalne izdaje, ker pozorno branje razkrije, da ima vsak založnik neko svojo politiko in svoj odnos do glasbe – kako jo izdaja, zakaj jo tako izdaja, s kakšnimi težavami se srečuje. Nekatere težave so skupne, nekatere popolnoma individualne.

Za to številko sem želel sestaviti tudi popis vseh naših založb in ga vključiti v objavo. Pri Združenju fonogramske industrije Slovenije je zabeleženih okoli 40 založb, prisotnih in dejavnih jih je pa veliko več in ker nisem hotel objaviti nepopolnega seznama, sem se raje odpovedal temu podvigu. Dialogi so konec koncev revija, ne zbornik. Pomiriti sem se moral tudi s tem, da je omejen prostor za intervjuje in predvsem, da je nemogoče zaobjeti vse založbe na enem mestu. Tudi vseh glasbenih sfer in žanrov nismo pokrili, recimo narodnozabavne glasbe, o kateri je bilo ne tako dolgo nazaj še posebej veliko govora, predvsem po zaslugi monografije Petra Stankovića Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe.

Katero tematiko, vezano na glasbeno založništvo, bi še vključili v publikacijo, če bi imeli možnost urediti obširnejšo izdajo?
Želel bi si, denimo, pokriti žanrski moment, v smislu vprašanja: Kako danes žanri še določajo založbe? Sam ocenjujem, da jih še zmeraj, saj ima žanr neko ideološko ozadje, po drugi strani se založniki razvijajo in širijo svojo dejavnost, ne nazadnje izdajajo tržno blago. Zanimivo je tudi vprašanje uredniških politik, kar je deloma ujeto v intervjujih. Založbe, ki nastanejo samoinicativno za izdajanje plošč določenega tipa glasbe, se po morebitnem širšem uspehu začnejo prilagajati, rastejo in spreminjajo uredniško politiko. Zanimiva je tudi zgodovina založništva pri nas, ki jo je v Dialogih zaobjel Matej Krajnc. Ob vsem, kar je bilo napisano o naši popularni glasbi, imamo še vedno premalo zgodovinskega pregleda, ki bi umeščal določene pojave in odkrival spregledane bisere preteklosti. Viri so precej razpršeni, in to se – zanimivo – odslikava tudi na glasbeno založništvo pri nas, ki je dandanes zelo razpršeno.

Kot omenjeno, v Sloveniji deluje okoli 40 glasbenih založb, od tega jih je zgolj nekaj večjih. Razpršenost je lahko po eni strani nekaj slabega, po drugi strani pa je lahko tudi znak odsotnosti nekega pretiranega izravnavanja. Do katere mere te manjše založbe pri nas poganja entuziazem, saj seveda ne gre za dejavnost, s katero bi se bilo mogoče preživljati?
Mislim, da večino založb pri nas poganja entuziazem, pokonci pa jih držijo poslušalske skupnosti. Se pravi, kdor pripada neki poslušalski skupnosti ali se z njo identificira, zagotovo sledi profiliranim založbam. Precejšnja razpršenost sama po sebi ni nič slabega. Zadnje desetletje in pol jo sicer nekako pod klobuk spravlja festival Tresk, ki je opisan kot obračun glasbe in založništva. Četudi Tresk ni popoln, prinaša konkretnejši pregled tukajšnjega dogajanja. Obiskovalec dobi precej boljši pregled, kot ga je nemara imel prej, Radio Študent tako ne pusti, da bi ostalo spregledano. Tresk na neki način zapolnjuje današnji manko ploščarn pri nas in tudi to, da nimamo trgovine, ki bi na enem mestu zaobjela in postregla z domačo glasbeno produkcijo. Lani je bil spet umeščen v središče Ljubljane, vendar se je zgodil tako rekoč slovenski fenomen. V istem terminu, med 31. avgustom in 2. septembrom, je bilo v Ljubljani še mednarodno srečanje zbirateljev, kuratorjev, glasbenih arhivarjev, didžejev in vseh ljubiteljev glasbe in gramofonskih plošč Vinyl Convention. Znova se je žal pokazalo, kako se ne znamo zmeniti, se povezati in uskladiti datumov. Res neverjetno, dva istorodna dogodka sta se hkrati odvijala ločeno, le nekaj korakov narazen. Tresk do neke mere razkriva širino našega domačega založništva. Tehnologija je danes pripeljala do tega, da lahko ploščo res izda vsak, kar je po moje tudi poglavitni razlog, zakaj je toliko založb in tudi izdaj v samozaložbi. Na to raznolikost mediji ne opozarjajo zares in zato so tovrstna srečanja in dogodki pomembni.

Precej glasbe izide tudi v samozaložbi. Zakaj se nekateri glasbeniki raje odločijo svoj material izdati v samozaložbi kot pa pod okriljem kakšne že vzpostavljene založbe?
Deloma gre za posledico slabe karme, ki jo nosijo založbe. Skozi čas so imeli bendi neredko slabe izkušnje z založbami, v smislu, da niso imeli od njih nobenih posebnih koristi. To je verjetno prispevalo k spoznanju nekaterih glasbenikov, da lahko vse naredijo sami. Danes, ko se večina plošč prodaja po pošti, v digitalnih različicah ali na koncertih, je verjetno s tega vidika, če si vsaj kolikor toliko agilen in aktiven, res najboljše delati vse v samozaložbi. Z vidika, da vložiš svoj denar v izdajo, zaslužek od nje pa znova vložiš v svoje delo, je samozaložba seveda zelo smiselna, sploh na začetku poti.

Se mi pa zdi, da je samozaložništvo spodbudilo zapostavljanje funkcije producenta plošče. Z vso dostopno tehnologijo je namreč danes mogoče posneti ploščo sam, s tem smo se ujeli v zelo podobne zvočne slike. Menim, da glasbeniki dejansko potrebujejo "tretje uho", ki zna predlagati posege v glasbeni material in sam pristop ali z aranžmajem obrniti skladbo v drugo smer.

Skozi intervjuje za Dialoge se odkriva, da se tudi založbe prilagajajo časom in širijo svoje dejavnosti. Ne ponujajo več zgolj izdaje in distribucije plošče, temveč glasbenikom ponujajo sveženj svojih dejavnosti. Skrbijo za merchandise, booking oziroma dejavnosti, ki jih sicer za izvajalce opravljajo agenti in menedžerji. Izvajalcem do določene točke še znese narediti vse sam, ko pa nastopi večja prepoznavnost, se zgodba seveda spremeni in preprosto jim ne znese več. Z uspehom pa se pogostokrat spremeni tudi pogled na svet in sam glasbeni jezik.

Kaj za slovensko glasbeno založništvo skozi čas pomeni to, da smo nekoč bili del Jugoslavije s precej pestrim glasbenim dogajanjem? Obstaja s tega vidika še danes kakšna posebna povezanost tega prostora?
Ne glede na ločene države ta kulturni prostor živi, seveda drugače kot nekoč. Danes se temu delu Evrope rado reče jugovzhodna ali balkanska regija. Starejši so morda na ta nekdanji skupni prostor navezani iz bolj nostalgičnih vzgibov, česar ni mogoče trditi za mlajše generacije, ki se prav tako povezujejo in sodelujejo. K temu je zagotovo veliko pripomogel Ment v Ljubljani, ki je dobil v zadnjih desetih letih kar nekaj podobnih bratrancev in sestričen po nekdanji Jugoslaviji, na primer v Beogradu, Skopju, Šibeniku. Potem ko je Slovenija vedno gostila glasbena imena iz nekdanje Jugoslavije, naj si gre za velika, komercialna ali manjša, nekomercialna imena, smo zadnja leta priča rednim in vse pogostejšim gostovanjem in tudi prodoru naših bendov ter izvajalcev in izvajalk na jug. Povezanost tega prostora se med drugim kaže v projektih založb pri skupnih izdajah in koprodukcijah, recimo založba Moonlee Records predstavlja pomemben vezni člen t. i. balkanskega podtalja.

Bi dejali, da so bila za slovensko oziroma takrat še tudi jugoslovansko glasbeno založništvo 80. leta nekako tudi zlata leta?
Mislim, da ne. Prej bi dejal, da slovensko glasbeno založništvo doživlja svoja zlata leta prav v zadnjih letih, ravno zaradi omenjenih množičnosti in pestrosti, sploh pa po kvantiteti. 80. leta so bila pomembna z vidika premika, da je postalo izvedljivo imeti svojo lastno založbo. O tem na podlagi lastnega primera v Dialogih piše hrvaški glasbeni novinar Aleksandar Dragaš. K sodelovanju sem ga povabil zaradi njegove distance do našega založništva, ki ga sicer kar dobro pozna, predvsem pa zaradi njegove izkušnje z ustanovitvijo založbe Search & Enjoy konec 80. let, torej v času, ko se je porodila serija majhnih založb, ki so nam dale kar nekaj velikih glasbenih imen, in njegovih diskografskih izkušenj na Croatia Records v 90. letih, ko so zgoščenke olajšale dostopnost do izdaje glasbe, kar je v novem stoletju z novo digitalno tehnologijo dobilo nov razmah, ko je glasbe na pretek. V nasprotju s takrat, ko se je pač hodilo po ploščarnah in spremljalo glasbene kataloge, se danes večinoma vse najde na spletu, ki nas odpelje še kam drugam. Kdor resno spremlja in išče glasbo, mora v tem kaosu informacij vendarle najti svoje kanale in filtre, ki jim zaupa.

Koliko se je od 80. ali 90. let spremenila kultura kupovanja nosilcev zvoka? Tudi v smislu, kaj je tak nakup pomenil za neko povprečno slovensko družino? In koliko je duh današnjega časa naklonjen nakupu nosilcem glasbe?
To je najbrž odvisno od vsake družine posebej in njene kulture. V Dialogih je mogoče prebrati, da si ljudje danes kupijo vinilno ploščo, jo dajo na polico, glasbo pa poslušajo z digitalnega nosilca. To me je kar presenetilo, hkrati pa mi potrdilo, da gre pri nakupu nosilca zvoka z neke vrste fetiš. Obenem je v današnjih časih nakup nosilca zvoka tudi izraz pripadnosti. Nekoč je bil nosilec zvoka tako rekoč edini vir, ki je omogočil poslušanje določene glasbe doma, še posebej, če je šlo za izvajalca ali žanr, ki ga niso predvajali na radijskih in televizijskih postajah. Ko govorimo o tem času pred spletom, ne moremo mimo avdiokaset, ki so v marsičem demokratizirale glasbo, v digitalnih časih pa so dobile svojo nadgradnjo v formatih, kot je mp3, o čemer piše in razmišlja v dotičnih Dialogih Ičo Vidmar.

Borja Močnik v svojem prispevku navaja celo presenetljiv podatek, da okoli 50 odstotkov ljudi, ki kupijo vinilno ploščo, sploh nima gramofona ... Se v primeru tovrstnih nakupov plošča obravnava kot zgolj oprema stanovanja, investicija v prihodnost ali kaj tretjega?
Res ne vem. Občasno preverim cene kakšnih plošč na Discogs (spletna baza fizičnih glasbenih izdaj, kjer je mogoče nekatere tudi kupiti, op. n.) in se ob cenah kakšnih raritet kar držim za glavo. Nedavno mi je prijatelj poznavalec razlagal, da so med drugim po svetu zelo iskane jugoslovanske licenčne izdaje tujih izvajalcev iz 80. let. Vsekakor imamo opravka tudi z nekimi retrotrenutki. Poznam kar nekaj ljudi, ki sploh nočejo sprejeti digitalnega zvoka. Sam se v zadnjih letih odločim za nakup plošče najpogosteje na koncertu, sploh če me je nastopajoči navdušil z nastopom, obenem pa z mislijo, da gre večji delež zneska njemu, izvajalcu.

Danes so številke prodanih izvodov nosilcev zvoka nižje kot nekoč zaradi dostopnosti in pretočnosti glasbe prek spleta. Ta vsesplošna dostopnost je privedla tudi do tega, da imamo danes opravka s totalnim mišmašem vsega in da je zares težko oziroma nemogoče slediti vsemu, kar izide. Obenem pa je to pripeljalo tudi do tega, da se vse enači med samo. Težko sprejemam enačenje, na primer, Beyonce in Billie Eilish z nekimi podtalnimi izvajalci, že zaradi pogojev in vložkov v samo produkcijo. Ko pa že omenjam Billie Eilish, bi omenil fenomen ''sobne produkcije'', ki je v zadnjih letih prinesla preobrat v zvoku, z njo pa se je potrdila teza Jacquesa Attalija, da glasba napoveduje prihodnost. Namreč, preden je nastopila nedavna pandemija in nas zaprla v naše domove, smo že imeli opravka s ''sobno produkcijo'', ki je tako napovedovala individualistično naravnanost in izolacijo, ki smo jo doživeli med pandemijo.

Sorodna novica Po dolgem zbiranju gradiva izšel zbornik o fenomenu Radia Študent

Nekaj besed sva že namenila pomembnosti dogodkov in srečanj v živo, kot so koncerti, konference ali tudi sam obisk ploščarne. Kakšno pa je v Sloveniji današnje razmerje med glasbenimi založbami in radijskimi postajami?
Nedavno sem naletel na podatek, naj bi privatne radijske postaje pri nas imele nabor 500 pesmi, ki jih nenehno ponavljajo, kar priča o enoumju. Ne bi se spuščal v kritiko zasebnih radijskih postaj, nas pa to opozarja na obstoječo situacijo, v kateri je znotraj radijskih postaj in nasploh medijev tekoča, aktualna glasba v dobršni meri izginila oziroma ignorirana. Ali kot sem zapisal v uvodniku Dialogov, zdi se mi naravnost grozljivo, da se ob vsej dostopni glasbeni produkciji na radijskih valovih sliši tako malo aktualne domače in tudi tuje glasbe. Izginili so posamezniki in posameznice, ki so imeli svoje avtorske in specializirane glasbene oddaje, ki so kot mnenjski voditelji, da ne rečem avtoritete, zalagali poslušalstvo s svojimi priporočili in izbori ter ga tudi izobraževali in usmerjali.

Skorajda ni več takšnih oblikovalcev javnega mnenja, ki so veliko prispevali k popularizaciji posameznih žanrov in izluščili marsikatero glasbeno ime in ga porinili naprej. Se kar strinjam s tistimi, ki pravijo, da se je po smrti slovitega BBC-jevega radijskega didžeja Johna Peela leta 2004 vse začelo spreminjati. Vsaj Radio Študent na eni strani ter na drugi Radio Slovenija s svojimi tremi programi in regionalnimi izpostavami vsaj kolikor toliko izpolnjujejo svojo vlogo. Žal tudi RTV Slovenija spregleda dobršen del tekoče produkcije. K sreči obstaja Odzven (spletni portal, ki deluje pod okriljem Slovenskega glasbenoinformacijskega centra - Sigica, op. n.), ki z recenzijami dobro pokriva in spremlja aktualno domačo produkcijo. Nikakor se mi ne zdi smiselno biti kritičen kar povprek do vseh radijskih postaj, a ključen problem so uredniške politike. Menim, da danes nad uredniško politiko zmeraj drži roko nekdo, ki nima prav ničesar z glasbo, kar je tukaj nedvomno ključnega pomena.

V intervjuju z Mojco Menart, vodjo založniške dejavnosti pri založbi ZKP RTV SLO, je govor tudi o pomembnosti vloge arhivatorja oziroma kaj pomeni odsotnost nekoga, ki skrbi za urejenost arhivskega gradiva. Kakšno je stanje glede tega pri nas na področju glasbe?
Kakor je mogoče razbrati iz pogovora z Mojco Menart, ima ZKP svojo zakladnico, ki jo je še treba raziskati in revitalizirati, a če nimaš človeka, ki bi se kontinuirano ukvarjal s tem, je vse prepuščeno naključju. Gre za zrcalo našega odnosa do velikokrat tako zelo opevane nacionalne kulturne dediščine. Če se nekoliko grobo izrazim: briga nas zanjo, sploh ko je treba zanjo poskrbeti, s tem mislim predvsem na finance. Mojca Menart lepo pove v intervjuju, kako navdušena je bila nad urejenostjo arhivov Croatia Records, ki hrani arhiv Jugotona, in PGP RTB (Produkcija gramofonskih plošč Radio televizije Beograd, op. n.), ko ju je obiskala. Sodeč po njeni pripovedi, to pri nas še zdaleč ni tako dobro urejeno. Primož Pečovnik in Darjo Rot sta v Dialogih na primer izpostavila težave z iskanjem master posnetkov Videosex in September. Mojca Menart je med drugim opozorila tudi na problematiko master posnetkov glasbe iz 90. let, torej obdobja, v katerem se je začel prehod na digitalno tehnologijo. V 60., 70. in 80. letih so bili namreč arhivi in master posnetki analogni ter jih je tudi danes mogoče rekonstruirati in obdelati, v 90. leti pa se je pojavila dat kaseta, master posnetek pa je bil poslan v tisk kar na master-zgoščenki, ki danes ni uporabna za vnovično reizdajo, kaj šele za reizdajo na vinilu. Zato sem v uvodniku tudi omenil naslednjo težavo, kam bodo izginile digitalno objavljene izdaje po izteku spletne domene, kje jih bodo našli naši zanamci in kako jih bodo renovirali.

Kakšno je vaše mnenje o smiselnosti zdaj sicer ne več aktualnega predloga ukinitve založniške dejavnosti RTV Slovenija, ki so jo zaradi neugodnih finančnih razmer predlagali svetniki v preučitev upravi? Bi se ta ukinitev poznala na stanju glasbenega založništva pri nas in ali bi se res lahko "splačala"?
Lahko samo rečem, da sem bil zgrožen. Že samo, da so pomislili predlagati kaj takega, vzbuja veliko skrb, ker bo predlog pač za zdaj ostal v predalu, dokler se ga ne bo nekdo usodil povleči na dan in ga poskušal udejanjiti. Očitno strankarskopolitične barve sploh niso tako odločilne pri dekonstrukciji RTV-ja. Ko me sprašujete, ali bi se takšna ukinitev ''izplačala'': Da, za zasebne žepe vsekakor, razprodaja pač. Je pa to sestavni kos prej omenjenega odnosa do nacionalne kulturne dediščine.

Katere ugotovitve, spoznanja ali informacije so vas ob urejanju te številke Dialogov najbolj presenetile?
Eno izmed spoznanj, do katerih me je privedla priprava te izdaje, je to, kako naglo se spreminja stanje na tem področju. Če damo navzkriž par intervjujev in besedil iz teh Dialogov, vidimo, kako se skoraj dnevno spreminjajo reči, ki so povezane z digitalizacijo in monetizacijo, vsedostopnostjo in prosto dostopnostjo glasbe. Ker se stvari tako hitro spreminjajo, se mi zdi napovedovanje razvoja dogodkov precej neuporabno.

Zanimivo mi je, koliko različnih pristopov obstaja. Na primer, Dejan Požegar, stari hardkorovec, danes pa v eksperimentalno elektronski glasbi, v intervjuju odkriva podobnosti med naredi-si-sam pristopi v punku in hard coru ter aktualnimi pristopi v eksperimentalni glasbi. Po eni strani se zdi, da so se zgodili premiki naprej, po drugem pa vidimo, da se ponavljajo nekateri obrazci vedenja, odnosov in same komunikacije. Zelo zanimiva mi je tudi navezava med kaseto in formati, kot je mp3, zato sem tudi nagovoril Iča Vidmarja k sodelovanju pri teh Dialogih. Med kaseto in formatom mp3 obstaja dejansko velika podobnost, oba pomenita demokratizacijo, hkrati Ičo razvije svojo misel v smeri, da tukaj znova naletimo na hegemonijo velikih, ki bodo diktirali, kaj da in kaj ne. Zanimiv mi je tudi socialni moment ploščarn, o katerem piše Borja Močnik. Gre še naprej za pomemben socialni prostor, v katerem se zbira neka poslušalska skupnost, kjer se ob ploščah izmenjujejo mnenja in informacije.

Bi poudarili kakšno spremembo, do katere je prišlo nedavno na katerem od področij, vezanih na glasbo, kot sta, denimo, način poslušanja ali pa prostodostopnost glasbe?
Večina sogovornikov v Dialogih omenja Bandcamp kot pomembno platformo, sploh za manj uveljavljene izvajalce, kjer so v neposrednem stiku s poslušalstvom in kjer lahko neposredno kupujejo tako digitalne albume kot fizične nosilce zvoka. V zadnjem času je pošteno završalo po prodaji Bandcampa in oktobrski odpustitvi polovice zaposlenih na njem. Seveda z zaskrbljenostjo spremljajo te spremembe, ki so predvsem igre velikih.