V romanu se, kot opisuje, veliko likov "znajde pred vdorom nečesa, kar še ne razumejo, kar jih presega, in mnogi bežijo od impulzov kričanja sveta, zatečejo se v trenutek, ko lahko zadihaš, kjer se svet ustavi, kapitalizem ne divja več." Ideja večjih prostorov tišine kot zasnova se mu je zdela zelo privlačna. Časovno pa je dogajanje umeščeno v "Trumpova leta, med brexitom in pandemijo."

Protagonisti romana so med drugim moški, ki opazuje življenje skozi luknjo v zidu, zaljubljen par v trenutku razhoda, umetnik, ki s telefonom slika po oknu, in tudi skrivnostni N.U.E.S., ki beleži njihova življenja in odpira vprašanja o umetni inteligenci.

Piksli so Frelihov drugi roman, izšel pa je pri založbi Beletrina. Njegov prvi roman Na/pol, ki ga je leta 2013 izdala Cankarjeva založba, je strokovna žirija Slovenskega knjižnega sejma razglasila za najboljši literarni prvenec, uvrščen je bil v ožji izbor petih romanov za nagrado kresnik, zanj je dobil tudi evropsko nagrado za književnost. Ob tem je avtor zbirke kratkih zgodb Ideoluzije in zbirke esejev Bleda svoboda, za katero je leta 2018 dobil Rožančevo nagrado. Deluje tudi kot prevajalec, med drugim je skupaj z Erico Johnson Debeljak v angleščino prevedel Cankarjevo zbirko Podobe iz sanj.

V najinem pogovoru je med drugim govoril o tem, na kakšen način je kot pisatelj v konfliktu s trgi pozornosti, kaj je o delovanju družbe razkrila pandemija, zakaj je reden denarni prihodek naš ideološki temelj, kako se je spremenil njegov tempo pisanja pri drugem romanu in tudi, v čem prepoznava moment genija v delih Davida Fosterja Wallacea. Vabljeni k branju.

Protagonisti Pikslov živijo v izolacijah in samoizolacijah, a v romanu kljub temu ne najdemo najbolj očitnih referenc, ki bi zadevale koronsko obdobje. Kako to, da ste se odločili, da bo osnovno stanje izolacija, a obenem ne uporabljate najbolj viralnih motivov, ki sta jih prinesli zadnji dve leti? Pisati ste začeli že pred epidemijo, in roman dokončali v času ustavitve javnega življenja, kajne?
Opazil sem, da še niso našli načina, denimo v TV-serijah, kako bi govorili o času epidemije, ne da bi povedali samo stvari, ki jih tako ali tako že vsi vemo. V umetnosti smo vajeni zgodb iz resničnega sveta, ki so zanimive same po sebi, zdaj pa nihče ne zna narediti zgodbe, ki bi bila zanimiva sama po sebi v pandemičnem svetu. Tako, da bi bila pandemija pač dejstvo, ki ga vsi doživljamo na bolj ali manj podoben način, ne pa, da se jo ali povsem ignorira ali pa o njej ne pove nič novega.

Pisati sem začel še pred začetkom pandemije. Zgodbo sem zastavil kot pobeg pred kopičenjem sveta, kakršen se mi je zdel pred prvim lockdownom, v stanja, za katera se je pozneje izkazalo, da so sorodna pandemičnemu izkustvu. Veliko likov se znajde pred vdorom nečesa, kar še ne razumejo, kar jih presega, in mnogi bežijo od impulzov kričanja sveta, zatečejo se v trenutek, ko lahko zadihaš, kar je bil množično pač lockdown, kjer se svet ustavi, kapitalizem ne divja več, ampak lahko ljudje za trenutek ujamejo sapo in se vprašajo: "Ali je bilo to, kako smo živeli doslej, malo 'too much'?" Prve mesece, ko sem govoril z ljudmi, so se večinoma strinjali, da je bil tempo nevzdržen in smo skupaj razmišljali o tem, kaj smo se sploh šli do zdaj. Zanimal me je ta trenutek popolne ustavitve, ki ga je bilo prej nemogoče misliti, no, mogoče so si ga zamišljali kakšni radikalci.

Sorodna novica Jasmin B. Frelih: Piksli

V romanu se najpogosteje pojavljajo izrazi "nič, odsotnost, oglušujoča tišina" kot kazalci vzdušja. Vas je v osnovi zanimalo, kaj se zgodi z notranjim življenjem in odnosi v teh odsotnostih? In kako ste gradili like, ki so v dialogu predvsem sami s seboj?
V osnovi je šlo za to, da se mi je zdel svet pred pandemijo preveč. Ideja večjih prostorov tišine se mi je zdela zelo privlačna. Vsaka knjiga vedno zariše kos tega, kje si sam s svojo zavestjo, ki se pogovarja sama s sabo čez tekst, in je tudi sama prostor intimne tišine, kjer se posameznik lahko pomeni sam s seboj. Ko pa začnem graditi like, pomešam lastnosti, partikularnosti ljudi iz mojega sveta in jih združim na način, da se meni zazdijo na prvi pogled prepričljivi. Ko zaživijo, pa živijo po svoje, in jih več ne ustvarjam, ampak jih spoznavam kot osebe. V Pikslih predvsem preko posrednega monologa v tretji osebi.

Je bil pri tem izjema lik N.U.E.S.? Njegovo zgodbo spoznamo, ko ga prodajo s kriptovalutami prek šejka, o njegovem izgledu pa ne poveste skoraj ničesar. Samo enkrat zapišete, da je "bil razmeroma visok". Kako bi ga opisali: kot umetno inteligenco, stanje duha, prikazen, človeka?
Telo ima samo v kontekstu, ko ga izstradajo. Pojma nimam, od kod je in zakaj. Imam ga za človeka s precej preprosto zgodbo, človeka, ki se mu svet odpre, on pa ne zdrži njegove razsežnosti, in mora potem dolgo časa trpeti to stanje. Mislim, da je lik novega tisočletja. Na literarni ravni sem se pri njem igral tudi z idejo vsevednega pripovedovalca, literarni postopki kot še dodatna mreža sumničavosti, v katero je zapleten.

Kaj pomeni, da je "najpomembnejši umetnik 21. stoletja," kot je označen v romanu?
Tukaj gre za vprašanje umetne inteligence. Njen nastanek je tavtologija: zavest, ki bi ustvarila samo sebe, je že obstajala, ko je naredila prvi korak samostvarjenja. Najpomembnejši umetnik 21. stoletja bo umetna inteligenca in vsak, ki je pripomogel k temu, da je nastala, bo tako sam po sebi najpomembnejši umetnik. Pri umetni inteligenci je problematično, kar so znanstveniki že večkrat poudarili: da se lahko zgodi, da ljudje sploh ne bomo razumeli, kaj pravzaprav hoče. Če v kablih vznikne zavest, bo za nas nejasno, kaj želi. Živeli bomo v svetu, na katerega bo močno vplivala zavest, ki je ne bomo razumeli, zaradi ciljev, ki jih nismo sposobni razumeti. In to je zarotniška perspektiva: kaj, če se to že dogaja?

Bolj kot sem mislil, je pri tem liku name vplival Thomas Pynchon, ki jemlje konspiratorno zasnovo za temelj sveta. No, to je sicer pisatelj iz 70. let 20. stoletja, ampak je zelo aktualen. Da se posameznik v njegovih delih znajde v svetu, da se mu zdi smiselno obstajati, mora razviti zaroto. Danes ljudje ali ne verjamejo v nič ali pa imajo zelo dodelano zarotniško zgodbo, da ima zanje karkoli smisel. N.U.E.S. je eden izmed njih.

Obenem se z njim odpira vprašanje, kako bo v prihodnosti nastajala umetnost in kako se bo spremenil naš odnos do lepote?
Vsi liki se ukvarjajo z vprašanjem integritete, celovitosti subjekta, z vprašanjem tega, kdo bo doživljal lepoto, ne kdo jo bo ustvaril. Ali sploh poznamo novoveški subjekt, celovito zaokroženo osebnost, ki bo lahko doživljala lepoto? Ali bomo do takrat že tako zradirani, razplasteni, da ne bo več celovite strukture v nas, ki bi znala lepoto prepoznati?

Razplastenost zaradi neskončnega toka informacij, ki nam je podan prek zaslonov? Gre torej za vprašanje, kako bodo lepoto doživljali tisti, ki gledajo v svet skozi telefon? Družbena omrežja in splet se pojavljajo v romanu kot sovražnik lepote, nenehen pretok informacij brez smisla, "zapravljen čas".
To je zloraba človeške pozornosti – od 18 budnih ur nam želijo trgi pozornosti vse te naše ure privleči nase. Njihov edini smisel je, da žanjejo našo pozornost, da mi čim dlje strmimo v telefone, in v ta namen bodo izrabili vse naše fizične predispozicije, to, kako nam delujejo možgani in kako imamo strukturirane osebnosti. Kot pisatelja pa se me stvar tiče tudi tako rekoč poklicno. Za branje mojega romana potrebuje človek približno 12 ur pozornosti, kar je toliko kot za serijo na Netflixu. Živim od tega, da pišem, in sem zato direktno v konfliktu s trgi pozornosti. Vsaka ura, ki jo nekdo preživi pred mojo knjigo, je ura, ki je ne preživi pred zaslonom.

Širši problem je v tem, da je v sodobni informacijski krajini ogromno informacij, ki so tam samo zato, da te neprestano držijo v šahu, bodisi v krču ali v zankah, v ozadju pa se dogaja krčenje horizonta možnosti. Zdi se mi, da je bilo v smislu utopičnega mišljenja družbe kot stvari, ki je v prihodnosti vendarle radikalno odprta, saj je takšna narava naše resničnosti, o možnostih nekoč mogoče misliti širše kot danes. Nekatere ideje več ne pridejo nikamor, ker ne služijo instantnemu engagementu (vključenosti, interakciji). Če se bomo znašli pred eksistencialno krizo kot vrsta, ne le kot skupnost, nam bodo trenutne ideje o družbi samo v škodo. Težko pa je izpraševati koncepte, ob katerih mnogi ljudje postanejo defenzivni ali agresivni. Predvsem zato, ker nam veliko propagande vcepijo z množično umetnostjo in je težko izbrisati lepe spomine, ki si jih preživel z Disneyjevimi junaki.

Kako ste izbirali glasbene in literarne reference, ki se pojavljajo v romanu, od Boba Dylana do Roberta Mapplethorpa? Glede na to, kaj vas je najbolj najbolj zaznamovalo v kulturni zgodovini?
Ko začneš govoriti, si vedno v dialogu s svojo kulturo. Šele ko se začneš izrekati, vidiš, del česa večjega sploh si. Dylan in Mapplethorpe sta asociaciji ob nastopu Patti Smith, ki je prišla v Stockholm prevzet Dylanovo Nobelovo, in zapela njegovo A Hard Rain's A-Gonna Fall. Niso moja generacija, toda njihove zgodbe še vedno določajo moj čas. Na začetek sem vključil tudi brexit, saj sem tako najlažje postavil čas in prostor: Trumpova leta, med brexitom in pandemijo. Težak dež, vsekakor.

Kaj je določalo, koliko in na kakšen način v romaneskno dogajanje vključevati politične razmere? Vas je zanimala etična pozicija?
Nič človeškega nam ni tuje, slabi smo do svojih staršev, slabi smo do svojih otrok, ampak to je človeška izkušnja, ki je pač naša, drug drugega opravičujemo, ker vemo, kako je biti človek. Ko pa prideš do redov, ki vplivajo na masovne zadeve, je to povezano z izkušnjo, ki je ne moreš z nikomer deliti, ampak je posledica sistema, do katerega težko razviješ etičen odnos. To je vprašanje politične moči. Kako si upravičujemo poslanske odločitve, kjer nekdo pritisne na gumb in lahko odloča o življenju in smrti množice ljudi ali pa o tem, kdo sme kje živeti?

Zmanjka besed, ker zmanjka človeške izkušnje?
Umetnosti nujno ne zmanjka besed. Lahko reče J'Accuse (Obtožujem). Šele ko ponotranjiš sistem, lahko nate naslovim kritiko sistema. V tem je vsa stvar.

Kaj vemo danes o družbi, česar nismo vedeli pred izbruhom epidemije? V romanu je družba definirana kot nekaj ločenega od posameznika, zvezanega z gospodarstvom, zgolj kot tisto, "kar smo vzpostavili, da bi zaščitili lastnino".
Pred desetimi leti so nam rekli, da bo treba pošteno zavihati rokave, ker je zmanjkalo denarja, medtem ko med pandemijo tričetrt ljudi ni smelo delati, denarja pa je naenkrat več kot kdaj koli. Ekonomija dela dalje, medtem ko je vsa družba zaprta doma. Prostor, kjer so še nedavno vztrajale čiste dogme, se je odprl za drugačna mišljenja.

Kar se lastnine tiče, pa se mi zdi, da nas drži skupaj ideja rednega mesečnega dohodka. Lahko grejo ljudje na barikade, ampak reci revolucionarju, da njegova mama ne bo dobila pokojnine in ne bo več revolucije. To je naš ideološki temelj, reden denarni prihodek.

Sorodna novica Med prejemniki evropske nagrade za književnost tudi Jasmin B. Frelih

Tudi za pisatelja? Kakšen odnos imate do rednega dohodka kot samozaposleni v kulturi?
Kot pisatelje bi nas v idealnem svetu plačevali že za to, da kritiziramo in smo na vse načine nemogoči, ker je to naša funkcija v družbi. Ampak to je seveda čuden pogled na družbo kot sestavo delov, ki skupaj harmonično stremi k nekemu cilju. Sam se trenutno še držim mladostnih idealov kakovosti: čim več brati, čim bolje pisati. Na ravni idej in jezika obdelujem majhen vrtiček jezika sredi globala. Lahko bi pa denimo izdeloval maske. Živim pa od pisateljevanja lahko zato, ker nimam otrok in ker imam srečo, da ne plačujem najemnine. Če bi imel družino, bi romani hodili ven na daljše obdobje, če sploh.

Je obstajala razlika med pisanjem prvega in drugega romana? Se je pri vašem pisateljskem delu kaj spremenilo?
Pri prvem romana sem na začetku veliko bolj užival, nastavil sem si zelo široko zgodbo. Dlje ko je trajalo, težje je bilo, nisem imel kondicije, zato me je skrbelo, kako bom speljal. Tukaj pa je bilo ravno obratno: začel sem z močno, jasno idejo, celo jezo, bilo mi je težko, v začetnih poglavjih sta nasilje in umor, grafičen seks, močna čustva, da sem sploh lahko vstopil v tekst. Potem pa sem padel v ritem in se vsak dan res veselil pisanja. Lahko bi pisal še naprej.

Z urednikom Urbanom Vovkom sva šla čez roman, ampak nisva veliko črtala. Tudi pri Na/pol je šla ven le ena stran. Pri prvem romanu sem še lahko zbezljal, zdaj pa se znam brzdati, medtem ko pišem. Če vidim, da mi ne gre, se pač ustavim.

Ker del vaše družine živi v New Yorku, tam preživite veliko časa. Vas je to mesto oblikovalo v isti meri kot slovenski prostor? Zdi se mi, da vaše pisanje pogosto izraža, da ne gre za izključno evropskega avtorja ...
Pozna se perspektiva, zagotovo, ker že od prvega razreda osnovne šole preživljam veliko časa v ZDA. Ni se mi težko postaviti v vlogo nekoga, ki je z eno nogo nenehno zunaj in od tam gleda noter. To je dvorezen meč: če imaš vedno prostor za umik, se hitro prepričaš, da se te nekatere stvari ne tičejo. Sploh, ko se pojavi razkorak med resničnostjo in predstavo o resničnosti.

O tem sem nekje pisal tudi v začetku pandemije, o kraljestvih na petdesetih kvadratnih metrih. Na eni strani imamo močne nacionaliste, ki nam prodajajo idejo skupne dediščine in naroda, ki temeljno določata naš obstoj, medtem ko milijarde ljudi po svetu čemijo v stanovanjih z eno pipo in hladilnikom. Kje je zdaj ta vaš narod, če smo vsi na istem? Vprašanje je samo še, do česa dostopaš skozi tisto lino ekrana, skozi katero gledaš v svet.

Vaš prvi roman je preveden v angleškega in še vrsto drugih tujih jezikov. Kako ste doživljali prenos svojega dela v tuje jezike, glede na to, da ste tudi sam prevajalec? In, ali bi lahko napisali izvirni roman v angleščini?
Bil sem prisoten pri prevodih, kolikor je bilo mogoče, sploh pri angleškem, z Jasonom Blakom sva šla velikokrat skupaj čez. Vsekakor si kot avtor želiš, da bi bili prevodi popolni, da bi se čimbolj približali izvirniku, vendar je za bogatenje kultur prav tako pomemben tudi moment nesporazuma, saj šele takrat človek podvomi v svojo perspektivo.

V angleščini kot izvirniku pa bi lahko napisal roman v bolj preprostem jeziku. Toliko sem vložil v slovenščino, da mi v angleščini za najvišjo raven manjka na tisoče ur. Sem pa v angleščino sam prevedel Piksle. Pomagal sem si s programom ljubljanskega podjetja Instatext, kjer umetna inteligenca angleški tekst ureja in svetuje glede prevajalskih rešitev. Tako sem šel skozi ves roman ob pogovoru z umetno inteligenco. Na določeni točki sem začenjal razumeti, kako "ono" razmišlja o mojem tekstu.

Obenem prevajate tudi druge literate iz angleščine v slovenščino in obratno.
Že kar nekaj časa imam preveden roman Libra Dona DeLilla, a ga nobena založba za zdaj ne želi izdati ali pa jih samo jaz ne znam vprašati na pravi način. DeLillo je eden najboljših ameriških pisateljev, ta roman pa se mu je še posebej posrečil, na ideološki, jezikovni, tematski … na vseh ravneh. Vse se je sestavilo v res čudovit artefakt literarne umetnosti. Prevajanja sem se lotil iz užitka, saj se tako tekstu najbolj približaš, obenem pa tudi iz pisateljske radovednosti, da bi se od mojstra čim več naučil. Imam prvi osnutek – če bi mi kdo rekel, da bi izdal, bi moral iti še kar nekajkrat čez tekst. Eno je namreč nekaj prestaviti v slovenski jezik, drugo pa je prestaviti v slovenščino, v točno tak literarni jezik, kot ga uporablja pisatelj.

Nameravate pisati o svetu v času epidemičnih razmer tudi prek esejistike? Kaj bi vas trenutno najbolj zanimalo kot tema za esej?
Najprej moram stvari premisliti skozi umetnost, ker se tako najbolje približam bistvu, resnici, in brez tega sploh ne morem začeti razmišljati o esejih. Nedavno sem pisal esej, ampak ne o pandemiji, temveč o tem, kako so Američani napadli Davida Fosterja Wallacea, ker se je skozi pričevanja zdaj izkazalo, da je bil v svojih partnerskih odnosih agresiven. Na neki način sem ga branil kot del svojega časa in kulture in problematiziral to, kako gibanje #jaztudi vleče iz groba mrtve ikone, saj so živi WASP moški še vedno nedotakljivi. James Franco lahko iz svojega groznega odnosa do žensk naredi celo zgodbo, pa ima še vedno kariero, Junot Diaz pa je bil pokopan v treh dneh.

David Foster Wallace je za milenijce postal središčna, ikonična figura med pisatelji, za milenijsko generacijo je zavzel strukturno mesto, ki ga je imel Kerouac za starejše generacije. Njegovo mesto je tako zasidrano, da je postal referenčna točka mnogih memov, ki se navezujejo na intelektualno držo milenijcev. Kako bi opisali, zakaj ravno on?
Res sta Kerouac in Foster Wallace dober primer sosledja. Kerouac je avtor čustvene proze, malo depresiven, malo žalosten, doživlja svet kot nekaj težkega, kot nekaj, skozi kar se je treba prebiti. Foster Wallace prav tako, je pa on povrhu še genij, kar se tiče pisave same. Njegove zadnje kratke zgodbe Oblivion so genialne, z eno mislijo je zmožen ostati deset stavkov. Ko ga bereš, se znajdeš v istem prostoru z njim, blizu tako z njim kot s samim seboj. Generacija X ga sovraži, ker je bil veliko boljši od drugih, kar se tiče proze. Na pozicije moči zdaj prihaja ta generacija in ga vlači po zobeh: "Zakaj ga imate milenijci za svetnika, če je bil grozen?"

Kaj vam pomeni ta izraz – genij – in ali obstaja še kdo med pisatelji, ki bi ga lahko opredelili kot takšnega?
V otroški literaturi obstajata zame dva genija, to sta Otfried Preussler in Richard Adams. Če bi ju šel zdaj brati in bi se mi izkazala za povprečna, bi bil zelo razočaran. Sicer pa mi trenutno na pamet pade samo Foster Wallace. Če bi kdo hotel posnemati njegov način pisanja, ne vidim možnosti, da bi mu uspelo. Don DeLillo je primer avtorja popolnega romana iz 90. let prejšnjega stoletja. On je napisal točno to, kar bi pričakovali kot nekaj najboljšega za tisti zgodovinski trenutek. Za moment genija pa potrebuješ nekaj, kar ti na novo pokaže možnost kvalitete, ki si je še ne zamišljaš.

Že pišete naslednji roman?
Že. Zdaj pohajkujem po Ljubljani svojih študentskih let in jo zrem skozi prizmo spomina in domišljije o alternativni resničnosti, kjer bi se preteklo desetletje lahko odvilo tudi drugače.