Predstava z naslovom Kure?!, ki je nastala pod okriljem Hiše kulture Celje, ima premiero nocoj v veliki dvorani Celjskega doma, zatem pa bo na ogled še do 14. junija.

Literarna predloga muzikalu so tri slikanice Lile Prap ‒ Ptiči?!, Dinozavri?! in Zmaji?!, ki so izšle pri Mladinski knjigi med letoma 2017 in 2019.

Ko ji je urednik Andrej Ilc sprva predlagal, da napiše knjigo o dinozavrih, se ji je to zdela iztrošena tema, opisuje avtorica. "Potem pa sem opazovala sosedove kure in se spomnila, kako sem brala, da so ptiči potomci dinozavrov, in sem pomislila: 'Te kure so pravzaprav dinozavri, to bi lahko povezala, da bi na kure začeli malo spoštljiveje gledati, da to niso samo neka bitja, ki kokodakajo in nesejo jajca.'" Prav teza, da so ptice pravzaprav potomci dinozavrov, je postala tudi narativno izhodišče muzikala. V njem zvedavo Malo pišče raziskuje svoje ptičje korenine, dinozavrske prednike in pravljičnega petelinjega zmaja, medtem pa spoznava tudi manj prijetne plati življenja v Rezikinem kurniku, zgodbo povzemajo v Hiši Kulture Celje.

Besedilo temelji na zgodbah, ki jih je za oder priredila Nuša Komplet Peperko. Lila Prap je tudi soavtorica songov v muzikalu. Glasbo je napisal skladatelj Leon Firšt, v glavnih vlogah Mame kokoši in Očeta petelina pa nastopata Nuška Drašček in Srđan Milovanović. Predstavo je na oder postavil režiser Andrej Jus, producent predstave pa je Miha Firšt.

Poleg predstave so pripravili še razstavo, ki v Umetniški četrti v Celju predstavlja fotografije ustvarjalcev, zlomljen kostum ene izmed kokošk, nekaj skic in drugih rekvizitov.

V najinem pogovoru je umetnica slikanic med drugim govorila o tem, zakaj riše s kredo, kaj si misli o literarnih nagradah, na kakšen način vpleta v knjige humor kot prostor za pogovor med starši in otroki, in tudi, kako je njena pot zavila od arhitekturnih birojev do avtorice ikoničnih knjig.

Vabljeni k branju intervjuja.

Še obstaja ločnica med Lilo Prap in Lilijano Praprotnik Zupančič? Ste danes Lila Prap ves čas ali le na platnicah svojih knjig? In ali ste se na umetniško ime nemudoma začeli odzivati?
Zdaj sem to – Lila Prap. In pravzaprav se mi ni bilo treba privaditi. Že v gimnaziji so me klicali Lila. Ko sem razmišljala o svojem umetniškem podpisu, sem se spomnila za nazaj, da sem bila Lila. Všeč mi je bilo, ker je bilo krajše, tako da si ne zavozlaš jezika.

Ampak to sprva ni bilo le zaradi mednarodnega trga?
Najprej sem tako ali tako delala takšne knjige, ki jih ni mogoče prevesti. Nisem imela niti načrta, da bom delala slikanice. Na začetku sem pisala za malo starejše otroke, to so bile besedne igre, Zgodbe in nezgodbe, ki jih je mož ilustriral. Potem pa se možu ni več ljubilo ilustrirati, pa sem začela svoje knjige ilustrirati sama.

Trenutno si je mogoče v Celju ogledati muzikal po literarni predlogi vaših del. Pred tem so na japonski državni televiziji NHK nastali animirani filmi po vaših delih. Kako je opazovati nova umetniška dela, ki nastajajo iz nečesa, kar ste sami vizualno in vsebinsko zasnovali?
Meni se zdi hecno in zanima me, kaj bo tokrat nastalo. Razlika je, da pri tem, ko nastaja nekaj novega, nimam totalnega nadzora. Japonci so mi sicer ves čas sproti pošiljali stvari in sem vse potrdila. Na roko so vse risali, kar je zanimivo, saj imajo večino risank narejenih na računalnike. Pri knjigah imam nadzor, ker vse naredim sama, tukaj se pa pustim presenetiti. Za muzikal bom videla na premieri, kako je izpadlo.

Ste tudi avtorica več songov iz predstave. Ste tokrat razmišljali drugače, ker je bil prisoten zvok? Je bilo drugače pisati za oder?
Ne, zelo podobno, skoraj isto. Iz raznih muzikalov ali samo nekih napevov, ki so mi padle v glavo, sem si zamišljala glasbo, ko sem pisala. Skladatelj Leon Firšt ni vedel, katere glasbene podlage so to bile. Na koncu so nekateri songi izpadli precej podobno temu, kar sem si zamišljala.

Kako je prišlo do vsebinske zasnove treh knjig, v katerih kure raziskujejo svoje korenine, svojo naravno in kulturno zgodovino?
Andrej Ilc z Mladinske knjige mi je nekoč rekel, naj naredim dinozavre. Zdela se mi je iztrošena tema in da to že vsi delajo. Potem pa sem opazovala sosedove kure in se spomnila, kako sem brala, da so ptiči potomci dinozavrov, in sem pomislila: "Te kure so pravzaprav dinozavri, to bi lahko povezala, da bi na kure začeli malo spoštljiveje gledati, da to niso samo neka bitja, ki kokodakajo in nesejo jajca." Potem sem dobila naslednjo idejo o povezavi med kurami in zmaji.

Najhujši je petelinji zmaj, izvali pa ga – tako piše v Bibliji – petelin na kupu gnoja ob polnoči, greti pa ga mora kača. Zmaj se torej izvali iz petelinjega jajca. Ptiči pa so se mi kot tretja ideja zdeli samoumevni, saj so zanimivi, polno odpiljenih vrst jih je. Poznamo samo nekaj vrst, ampak jih je v resnici kot solate. Obstajajo denimo tropski ptiči, ki imajo obredne plese, ko osvajajo samice. Nekateri se spremenijo celo v nekakšen vesoljski leteči krožnik.

Od kod ste nabirali informacije, iz katerih ste naredili zgodbe? Kje ste našli protagoniste za knjige?
Iz domače literature bolj malo, veliko sem našla na spletu, ampak me je že res glava bolela od brskanja in vsega prevajanja iz angleščine, vseh strokovnih besed. Slovenske strani so s podatki bolj skope. Ptiče sem hotela narediti čim bolj zanimive. Na spletu sem iskala najbolj odpiljene ptiče, po rodovih sem šla, tako da lahko otroci spoznajo vse vrste. En predstavlja ptice pevke, drugi ujede in tako dalje. Poskušala sem narediti cel razpored.

Za zmaje ste šli iz strokovne literature, v pravljične knjige in zgodbe?
O zmajih še v tujih jezikih ni skoraj nič. Knjige o zmajih so bolj tako "kako udomačiš zmaja", izmišljujejo si nove vrste, kot da gre za dinozavre. Jaz pa sem želela iskati zgodovinsko in simbolično motiviko. Zmaji so bili bogovi nadnaravnih sil, proti katerim nič ne moreš. To so potresi, poplave ... Pogosto so jih videli. Marco Polo je pisal, da zmaji tečejo po puščavi, tudi grški zgodovinarji so jih videli. Še pred 400 leti so jih risali. To je bila živalska vrsta. Potem pa so odkrili dinozavre. Pri zgodovini odkrivanja dinozavrov sem se res zabavala. V Kratki zgodovini skoraj vsega piše o tem, kako so si kradli kosti. Najprej so sestavili takšno žival, da sploh hoditi ne bi mogla. Na začetku so mislili, da so bili kuščarji. Zanimivo je, da so jih zdaj razdelili na tiste, ki so imeli ptičje kolke in na tiste, ki so imeli kuščarske. Ti s ptičjimi so bili rastlinojedi, kuščarski pa roparji. Ptiči so se razvili iz zadnjih. Nekateri ostanki dinozavrov so imeli nastavke za letalna peresa.

Sploh pa velja, da je prvi ptičji potomec dinozavrov praptič ali arheopteriks. Še zdaj nekateri pravijo, da se je nekdo samo hecal in dodal okostju kuščarja nekaj kurjih kosti. Medtem ko pri raziskovanju dinozavrov vsak dan odkrijejo kaj novega, pa so zmaji pri nas ostali samo še v pravljicah. Medtem ko na Kitajskem vsako leto posvetijo praznik svojim zmajem, so ga na krščanskem zahodu spremenili v nekakšno hudobno pošast. Zmaj je bil namreč eden od bogov starovercev in kjer so ljudi uspeli pokristjaniti, so to upodobili s podobo svetega Jurija, ki premaguje zmaja.

Ste morali kakšne detajle izpustiti, ker niso šli v otroško literaturo?
Pri Indijancih sem vse skupaj morala bolj skopo opisati, saj so bili njihovi obredi, povezani z njihovim zmajem, precej zastrašujoči.

Katere živali pa ste prve risali? V knjigi 1001 pravljica rišete tudi ljudi, h katerim pa se ne vračate prav pogosto.
Kaj smo res najprej risali? Podgane. Pri slikanicah pa sem začela z bolj reprezentančnimi, levi recimo, potem pa sem se počasi premaknila na mačke, pse, žuželke. Že ena mojih prvih knjig, Male živali, je vključevala žuželke, ki so prav tako noro zanimiva bitja. Ja, rišem tudi ljudi, ampak o njih nimam takšnih zgodb. Pri živalih iščem neko arhetipsko podobo, pri ljudeh pa sem klišejska, razen če ne rišem portretnih karikatur, kar sem včasih rada počela.

Kako to, da ste spremenili slikarsko tehniko?
Najprej sem risala z akvareli in akrili, danes mi je najboljša kreda. Kreda je super, ker lahko nehaš, kadar hočeš. Akvarela ne moreš na pol končati, niti zraven kaditi. Pri kredi pa z radirko izbrišeš, če ti ni všeč. Preprosto.

Študirali ste arhitekturo. Preden ste postali pisateljica in ilustratorka, ste med drugim delali kot urbanistka ...
Najprej sem bila v projektivnem biroju, potem na urbanizmu, učila sem tudi v srednji šoli, potem sem bila v Gorenje Design Studiu. Zatem so bili vici in Fanči v reviji Kaj, potem zgodbice ...

Ti začetki pisanja ‒ humor in ironija ‒ so še vedno ključen element vaših del. Ko sem brala knjige, sem se spraševala, v kakšni meri bi kot otrok razumela vse komične podtone in pomene med vrsticami.
To ni namenjeno samo otrokom, ker ni mišljeno, da bodo otroci sami brali. Ampak je namenjeno komunikaciji. Vedno dodam nekaj potuhnjenih šal za starše. Nekaj dodam, da otroku vse razložiš in si pameten. Vmes se lahko hecaš, daješ napačne odgovore, tako da te otrok gleda in si misli: "A si malo blesav?" Pri knjigah Zakaj? Sem najprej mislila, da bi bile pesmi, da bi ustvarila nonsensno pesniško obliko skozi knjige. Pa sem si rekla, da bodo mali hoteli zares vedeti, zakaj. Jelka Pogačnik je zato dodala znanstvene odgovore, super napisane, da jih lahko razume vsak otrok. Tako lahko na koncu izpadeš pameten, ko bereš otrokom. Lahko pa si izmišljuješ še bolj butaste odgovore, se hecaš in smejiš zraven, navezuješ stik. In seveda, da otroci tudi sami berejo in si mislijo: "Joj, kaj je to pisala?"

Dvakrat ste bili nominirani za Andersenovo nagrado, ki velja za malo Nobelovo nagrado za literaturo, in štirikrat za nagrado Astrid Lindgren. Ali takšna nominacija kaj spremeni v poslovnem smislu, no, in tudi v ustvarjalnem?
Ne, ne zgodi se, da bi te potem ravno klicali z vsega sveta zaradi tega. Nič se ne spremeni, ko dobiš nagrade. Imaš malo večji motiv za nadaljnje delo.

Ustvarjate v ateljeju, ki je tudi razstavni prostor za vaše ilustracije in knjižnica vaših del. Od kdaj delujete tu?
Od leta 2010 ustvarjam tukaj. Prej sem bila na podstrešju hiše ob ateljeju, odkar pa sem se preoblikovala v zavod, pa so me zasuli papirji za davkarijo in sem se prestavila v malo večje prostore. Nisem vedela, da si, če si zavod, kot ena megafirma, papirovja imaš na tone. Kot penzionist se s papirovjem sicer še vedno ukvarjam, saj je zapiranje zavoda skoraj tako zahtevno, kot da bi zapiral rudnik. Od septembra že čakam, da se kaj premakne. Res smo birokratska država. Smo država, kjer se nikomur ne zaupa. Za vsako stvar je treba najmanj en obrazec izpolniti. In to ne navaden, ampak e-obrazec, ki je po navadi tako zapleten, da moraš najeti koga, da ti ga izpolni. Idealno za ustvarjalca bi bilo, da ima agenta, ki bi zanj urejal vse stvari. A v 30 letih mi ni uspelo najti nikogar, ki bi se mu dalo ubadati z vsemi mojimi pogodbami in ostalimi zgodami in nezgodami.

Verjetno bi bil agent koristen še posebno v odnosu do vseh mednarodnih sodelovanj, Lila Prap je posebno zaradi sodelovanja z Japonsko postala tudi blagovna znamka. Koliko časa ste delali z njimi in kaj od tega je mogoče videti tudi v vašem razstavnem prostoru?
Za japonske risanke sem delala približno tri leta. Potem so naredili tudi razne izdelke, blazine, slinčke, nogavice, spodnje perilo, nekaj od tega imam tukaj v ateljeju. Razstavljene imam recimo tudi slikanice različnih zanimivih avtorjev iz Bologne, pa ilustracije za japonske risanke o živalih, ki bodo izumrle. Naredila sem še en prostor, kjer bi otroci lahko vse to brali, tudi druge avtorje, in imeli kakšne pogovore. Pred leti sem objavila tudi na Facebooku, da je odprt prostor. Če so trije prišli ... Preveč odročna je Šmarjeta.

Kako ste iz ateljeja doživljali zadnje leto, svet v času epidemije in vse, kar se je ob tem dogajalo?
Hecno je, ko padeš v eno situacijo, ko se moraš sam znajti. Izziv je bil, najprej so vsi telovadili in pekli kruh. Zdaj nihče več ne peče kruha, vedno manj je družin, ki bi se z otroki sprehajali mimo hiše, vedno več pa je živčnih voznikov, ki vsi zaripli pritiskajo na plin, da čim prej pridejo nekam, kjer bodo počeli pomembnejše stvari, kot pekli kruh, telovadili ali se ukvarjali z otroki.