Sorodna novica Vrnitev inšpektorja Vrenka in z njim nov šopek morilcev pod Pohorjem

Tako pa Maksimovića samo veseli, da je del trenda, ki ustvarjalcem pomaga ohranjati "umetniško kondicijo": "Skupaj smo TV-produkcijo dvignili na višjo raven, in te standarde moramo zdaj ohranjati, če hočemo konkurirati serijam na tujih platformah."

Kako se je v drugi sezoni odrezala ekipa prve kriminalne nadaljevanke, postavljene v Maribor, lahko presodite sami: prvi dve epizodi s skupnim naslovom Nevidni človek in v režiji Borisa Jurjaševiča, sta se prejšnja dva nedeljska večera že odvrteli na prvem programu RTV SLO. To nedeljo nadaljujemo s tretjim delom, s primerom Hotel, ki ga je, tako kot naslednje tri epizode v tej sezoni, režiral Slobodan Maksimović.

Primeri inšpektorja Vrenka so ekranizacija romanov Avgusta Demšarja, ki že petnajst let niza kriminalke o višjem kriminalističnem inšpektorju Vrenku, tihem možaku srednjih let in zadržanega obnašanja, ki z genialnimi prebliski intuicije in sklepanja razkrinkava morilce po Pohorju. To, da je Vrenko do neke mere za gledalca še vedno uganka, se zdi Maksimoviću prej prednost kot pomanjkljivost, še posebej pa ceni refleksije o človeški naravi, ki jih Vrenko natrosi ob vsakem zaključenem primeru: "Včasih si želimo, da nas kdo z izkušnjami in človeško toplino potolaži in pove, kaj je v življenju zares pomembno."

V pogovoru za MMC je Maksimović razkril, zakaj mu je Maribor tako pri srcu (spominja ga na rodno Sarajevo), odgovoril na očitke v zvezi z rabo štajerskega narečja (v Mariboru živijo ljudje z vseh vetrov) in razkril, pri snemanju katere epizode je najbolj užival. Vse boste našli spodaj.

Trenutno v kinih še vedno lahko ujamemo vaš mladinski božični film Kapa. Pred tem smo vas poznali po celovečercih Nika in Hvala za Sunderland – niste nujno režiser, ki bi ga povezovali s kriminalnim žanrom, pa vendar ste podpisani pod dve tretjini prve in zdaj še druge sezone Primerov inšpektorja Vrenka. Ste izrecno želeli biti del novega vala kriminalnih serij, ki nastajajo v Sloveniji?

Nisem imel kake izrecne želje, k projektu so me povabili – ampak v njem absolutno uživam. Režija je moja služba in jo razumem kot obrt, zato lahko režiram tako komedije kot tudi grozljivke in drame. Občutek imam, da z vsakim novim projektom napredujem, in hvaležen sem Televiziji Slovenija, da me je angažirala. Mislim, da smo upravičili njihovo zaupanje. Kot režiser se na snemanju trudim ustvariti vzdušje, v katerem se vsak posameznik počuti kar najbolj koristno. Film oz. serija je vedno timsko delo in režiser je samo dirigent, ki je izbral dobre glasbenike.

Primeri inšpektorja Vrenka so bili najbolj gledana igrana serija RTV Slovenija v novem tisočletju – po priljubljenosti je torej prehitela ne samo serijo V imenu ljudstva, ampak tudi Jezero, ki je bilo prvi in najbolj oglaševan spust v ta žanr. Si upate ugibati, zakaj je tako? Mislite, da so gledalci lažje sprejeli priljudnega Martina Vrenka kot temačnega, noirovskega Tarasa Birso?

Sorodna novica Dario Varga: "Martin Vrenko svoje bližnje opazuje, kot opazuje osumljence zločinov"

Iskreno – nimam pojma, zakaj je tako, pa tudi tekmovalnost me ne zanima. Kolegi, ki so začeli pred nami, so utrli lepo pot. Eni ljudje imajo verjetno raje Tarasa, drugi Vrenka – predvsem pa s tem, da gledajo, sporočajo, da hočejo slovenske igrane vsebine. Sebastijan Cavazza se mi je zdel odličen Taras Birsa, markanten in karizmatičen igralec je. Uživam v tem, da lahko oboji ustvarjamo: tako kot športniki moramo tudi umetniki ohranjati kondicijo. Skupaj smo TV-produkcijo dvignili na višjo raven, in te standarde moramo zdaj ohranjati, če hočemo konkurirati serijam na tujih platformah. Sicer imamo mi za vseh šest epizod manj denarja kot kakšna tuja serija za eno samo, ampak iz tega, kar imamo, je treba potegniti najboljše. Rivalstvo pa je vprašanje, s katerim se ukvarjate mediji.

Se strinjate z mislijo, da je Martin Vrenko do neke mere nedefiniran lik, zaradi česar se gledalec z njim lažje identificira? O njem vemo le najsplošnejše, na primer, da ima rad džez in da skrbi za odovelega očeta. Nima travm v obliki odtujene žene, odvisnosti ali depresije, kakršne je vpeljal model skandinavskega noira. Fokus se s preiskovalca preseli na primer.

Se strinjam, seveda, ampak Vrenko je v seriji točno tak, kot je bil mišljen v scenarijih. Pred dvema letoma sem imel enake pomisleke kot vi. Ko sem bral prve scenarije, sem se spraševal: Pa kdo je sploh ta tip? Kako to, da je bil do zdaj samski, ko pa ni več tako mlad? Milijon stvari me je zanimalo, dokler nisem spoznal Avgusta Demšarja in ga prosil, naj mi prosim končno pove, kdo Vrenko v resnici je. Dobil sem najboljši možen odgovor: "Nimam pojma." (Smeh.) To me je navdušilo in tudi sam sem začel razmišljati na ta način: Zakaj ne bi Vrenka odkrivali tako, kot odkrivamo primere? Zakaj bi moralo biti njegovo življenje pred nami razgrnjeno kot odprta knjiga? S to miselnostjo sem se lotil dela. Seveda pa je ključnega pomena to, da je Dario Varga odličen igralec.

Nisem hotel snemati skandinavske, ameriške ali kake tretje nadaljevanke – hočem snemati slovensko nadaljevanko, čim bližjo resničnemu življenju, brez pretirane mistike. Doma imam oldtimerja, starega fička. Nekega dne so bile na avtu stopinje, očitno je nekdo skakal po njem. Poklical sem policijo in jih prosil, ali lahko ugotovijo, čigavi so odtisi čevljev. "Pa saj nismo detektivi s televizije," mi je odgovoril policist. To se mi je zdel zanimiv odgovor.

Slovenske serije iz vsakogar naredijo televizijskega kritika. Kako pozorno ste spremljali odzive na prvo sezono na spletu in ali ste si jih jemali k srcu?

Kritike z veseljem preberem – tudi, če je negativna, ti kritika lahko da misliti. Če se določeni očitki ponavljajo, je najbrž že nekaj na njih. Je pa treba vedeti, da kritike delujejo po inerciji: ko nekdo zapiše neko mnenje, se bo naslednjim desetim, naslednjim stotim komentatorjem toliko lažje strinjati, da je stvar super ali pa slaba.

V prvih dveh epizodah nove sezone, naslovljenih Nevidni človek, serija sledi klasičnemu modelu Agathe Christie: na enem mestu zbere zaključeno družbo, v kateri se po umoru vsi spremenijo v osumljence. Če Primeri inšpektorja Vrenka ne sledijo zgledu skandinavskega noira, se morda zgledujejo po ekranizacijah Agathe Christie?

Seveda sem veliko razmišljal o pristopu in na koncu sem si postavil dve pravili. Prvič, ves čas hočem ostati z Vrenkom, primer raziskujemo in razpletamo skozi njegove oči. Drugič, gledalcu je treba v naprej razkriti čim manj o tem, kar se bo zgodilo.

Vedno se mi zdi smešno, ko me sprašujejo, kako sem si zamislil vizualni slog določenega projekta. Žal je tako, da je pač treba izkoristiti to, kar se mi ponuja. Če bi hotel celo serijo posneti v sivo-modrih tonih, bi bilo treba prilagoditi vsako snemalno lokacijo in jo skrčiti na, recimo, tri barve. Na srečo je Vladan Janković odličen direktor fotografije in me je od prvega dneva naprej zasuval z idejami. Super, Vladan,“ sem mu rekel, "ampak na koncu bomo morali delati s tem, kar nam bo ponujala lokacija." Pomembneje se je osrediniti na igralca in graditi svet okrog njega.

Primere inšpektorja Vrenka imam pred očmi kot toplo, rjavkasto serijo – podobno, kot je bilo Jezero v hladnih, modrikastih odtenkih. Oni so imeli seveda to olajševalno okoliščino, da so vse epizode posneli okrog Bohinjskega jezera, kar ponuja enotno barvno paleto. Mi smo snemali v dvajsetih različnih zaprtih prostorih, tako da te pomoči nismo imeli. Ampak mislim, da je naš slog pripomogel k vtisu Vrenka kot slehernika; v njem se lahko marsikdo prepozna. Drugačen je ravno toliko, da človeka vznemiri, da bi o njem rad izvedel še kaj več. Morda je v tem skrivnost njegove privlačnosti za gledalce.

Sorodna novica Avgust Demšar: "Kriminalke se ne splača pisati za kaj manj, kot je umor"

Glede na to, da ste se rodili in odraščali v Sarajevu in se šele v odraslih letih preselili v Ljubljano, si predstavljam, da do Maribora niste imeli kakega posebnega odnosa. Kdaj ste ga začeli odkrivati kot zanimivo snemalno lokacijo?

Še pred snemanjem sem bil večkrat v Mariboru in vedno se mi je zdel super, odprto in sproščeno mesto. Na neki način me je spominjal na Sarajevo; ljudje so temperamentni in odkritosrčni. V Ljubljani po drugi strani uživam, ker je mirna in se ne zaleze globoko vate, ne gnjavi te. Ljubljane se še nisem naveličal, in mislim, da se je tudi ne bom. Maribor zame predstavlja kontrast, ki me vrača v rodno Sarajevo, tudi zaradi svoje zgodovinske multikulturnosti.

Po prvi sezoni so se ljudje razburjali nad tem, da liki po njihovem mnenju niso imeli dovolj močnega štajerskega naglasa.

Zelo všeč mi je bil komentar kolega, ki je bil navdušen nad tem, da je končno nekdo prikazal Maribor kot metropolo, v kateri ne živijo samo Štajerci. To še toliko bolj drži za policiste. Kot veste, v Ljubljani večina policistov ni iz Ljubljane, in predvidevam, da je tudi v Mariboru večina policistov z drugih koncev. Rotirajo jih ravno zato, da se med seboj ne bi preveč poznali. Tudi zaradi tega se nismo trudili, da bi vsi igralci govorili štajersko. Preprosto niso vsi Štajerci, ki živijo na Štajerskem.

Ko smo se leta 2020 pripravljali na prvo sezono, so se zaradi epidemije snemanja ustavljala in odpovedovala, nismo vedeli, kaj se bo zgodilo. Na srečo je uredništvo TV Slovenija odločilo, da bomo delo nadaljevali, in za priprave smo imeli na voljo samo mesec dni. Z Borisom sva hotela najti čim več igralcev iz štajerskega bazena, pa se je to izkazalo za precejšnjo težavo. Nekateri so načrtovali dopust (pripravljali smo se namreč avgusta), drugi so bili zasedeni s projekti, spet tretji so bili skeptični do serije. Že tako ne ravno ogromen nabor se na koncu skrči na nekaj oseb, in nekateri so užaljeni, če jih prosiš, naj bolj poudarijo svoj štajerski naglas. Na koncu smo se odločili za splošni pogovorni jezik. Upoštevali pa smo opazke na račun tega, da je Dariu Vargi v prvi sezoni kdaj ušla kaka ljubljanska beseda. Potrudili smo se, da je tega zdaj čim manj; delali smo tudi z lektorico.

V tretji in četrti epizodi druge sezone, v katerih se dogajanje preseli v Prekmurje, pa sta prekmurski naglas in narečje izrazita.

Naglas da, narečje pa ne. Izrazito prekmurskega narečja marsikdo ne bi razumel. To vem, ker je moja žena Prekmurka. Seveda smo iskali lokalni kolorit, in del tega je tudi jezik, a marsikaj smo ublažili v imenu razumljivosti. V romanu, po katerem smo epizodi posneli, se zgodba dogaja v Opatiji, in super se mi zdi, da so jo prestavili.

Kako ste se lotili iskanja mariborskih lokacij? Z izjemo posnetkov z letalnikom ne ponujate tipičnih "prizorov z razglednic", pač pa iščete svež, na filmu še neraziskan obraz mesta.

V prvi sezoni me je zanimal industrijski del Maribora, ki ni lep in pocukran kot turistična razglednica, je pa nekoč bil motor mesta, ki ga je poganjal. Hoteli smo postaviti spomenik temu delu mariborske pretekosti. Tudi v obeh epizodah, ki smo jih posneli v Prekmurju, sem se poskušal izogniti razglednici; marsikoga bo presenetilo, kako urbano in napredno je Prekmurje.

Kriminalka je hvaležen žanr za družbeno kritiko, za razgaljanje gnilega jedra v določenem okolju, za analizo patologij določene skupnosti.

Nočemo preveč didaktično upirati prsta in naštevati razlogov, zakaj je situacija takšna, kot je. Dovolj spoštujemo gledalce, da verjamemo, da si bodo sami ustvarili svoje mnenje.

Kakšno je vaše mnenje o nazornem nasilju v TV-kriminalkah? Kako pomemben element je krvavo, po možnosti golo truplo, da vzbudi zanimanje gledalca? Primeri inšpektorja Vrenka nasilje bolj nakažejo, kot da bi se pri njem mudili.

Na prvem programu lahko ob sedmih zvečer vidite toliko trupel, da v umetnosti taka nazornost ni potrebna. Po istem principu je tudi erotika lepša od pornografije. Če smo slišali strel in vemo, da je bil nekdo ustreljen, zakaj bi bilo treba videti, kako kri brizga na vse strani? Če že kaj pokažemo, to naredimo zelo na kratko, podrobnosti pa prepustimo gledalčevi domišljiji.

Ali dopušča snemanje tovrstne serije enako svobodo kot režija samostojnega celovečerca? Pri seriji je treba po eni strani slediti določenim obrazcem žanra, po drugi pa širšemu konceptu producenta.

Z leti sem se naučil, da dobim toliko svobode, kot si jo izborim. Nikoli ne bom privolil v nekaj, kar ne dosega mojih osebnih meril kakovosti. Zelo komunikativen človek sem in rad se pogovarjam, rad prisluhnem tudi drugim mnenjem, ampak znam se tudi postaviti zase, če vem, da to počnem v dobro končnega izdelka. Če mi kaj v scenariju ni všeč, to povem. In obratno: če mi več ljudi komentira, da določen vidik posnetega materiala ne deluje, kot bi moral, poskušam ugotoviti, kaj lahko popravim. Če želiš ustvariti lasten slog, moraš biti dovolj zrel, da razumeš, kaj želiš s svojim slogom povedati, kako bo ta vplival na gledalca.

Zanimiv je koncept ustvarjanja sezone z dvema režiserjema. Pri Primerih inšpektorja Vrenka sta režiserski tandem z Borisom Jurjaševičem. Koliko sta se morala usklajevati glede vizualnega jezika serije? Oba delata z istim direktorjem fotografije, Vladanom Jankovićem, kar verjetno v tem pogledu tudi veliko pripomore.

Ko so me povabili k projektu, je bilo že odločeno, da bodo ubrali enak pristop kot pri Jezeru, z dvema režiserjema, in sam nisem imel nobenih zadržkov glede tega. V prvi sezoni sva tako ali tako skupaj izbirala igralce in iskala kompromise glede sloga. V drugi sezoni se ni bilo treba toliko usklajevati, ker je vse že utečeno, tako značaji kot vizualije so že formirani.

Zanimivo bi se mi zdelo sodelovati pri seriji, kjer bi vsak režiser imel popolnoma proste roke, da bi posnel epizodo v čisto svojem slogu. Ali pa, da bi isto epizodo snemalo več režiserjev. Taki projekti so že obstajali in rezultati so bili vedno zanimivi. Do izraza pride, na koliko različnih načinov je mogoče interpretirati isti scenarij.

Ali je bila prva sezona serije učna ura za drugo? So obstajali kakšni elementi, ki prej niso delovali, in ste jih zdaj prilagodili?

Videli smo, kaj in zakaj ne funkcionira pri adaptaciji knjige v scenarij. Predlagal sem, da ne pišejo prizorov, daljših od treh ali štirih strani. Nihče noče gledati istega prizora štiri minute, verjemite. Druga stvar pa so bili štajerski naglasi, ki sem jih omenil prej – v tej sezoni je bilo tudi lažje najti igralce. Tisti, ki so bili pred prvo sezono še skeptični, so zdaj rade volje sodelovali. Scenaristi zdaj tudi že poznajo Vrenka in vedo, kako je videti, česar pri pisanju prve sezone niso vedeli, zato jim je zdaj lažje.

Letos vidim, da so nekateri zelo kritični do Lovra Zafreda v vlogi novega, mladega detektiva – ampak to je ravno zato, ker je nov obraz, ker je nadomestil starega, Jurija Drevenška. Nikoli še nisem slišal, da bi bil kdo navdušen nad, na primer, zamenjavo pevca v bendu. Vsi hitijo pljuvat, češ da je bil prejšnji boljši. Ampak dajmo človeku priložnost.

Je pa zanimivo, da ste lik kriminalista Breznika, ki ga je igral Jurij Drevenšek, umaknili brez kakih pretiranih pojasnil okrog tega, kaj se je z njim zgodilo. Si puščate priprta vrata za njegovo vrnitev v poznejših sezonah?

Kot režiserju mi je bilo zelo žal zaradi Jurijevega odhoda, ker smo morali v zelo kratkem času najti zamenjavo zanj in pojasniti njegovo odsotnost. V prvi epizodi druge sezone je rečeno, da je šel kriminalist Breznik na usposabljanje v Ameriko. Kar se mene tiče, absolutno obstaja možnost, da se kdaj pozneje vrne.

V Demšarjevih poznejših romanih je del ekipe tudi kriminalistka Ivana Premk, ki je v serijo niste prenesli. Prav tako v drugi sezoni ni ne duha ne sluha o načelnici Berti. Ženski liki so torej še vedno zanimivi predvsem kot žrtve, priče in potencialne morilke. Tu je še Katarina Čas v vlogi Mojce, a tudi njen lik obstaja predvsem zato, da pomaga ilustrirati, definirati Vrenkovo zasebno plat.

V prvih Demšarjevih romanih so bili ženski liki zelo slabo zastopani, zato smo pri ekranizaciji dodali lik Mojce. V drugi sezoni smo se izrecno trudili za to, da bi imela Mojca svojo lastno funkcijo, razmišljali smo v več različnih smereh. Ampak v vsakem primeru je to nova pripovedna nit, ki jo na silo vstavljamo v zgodbo, kar ni najlažje. Vrenkovo zasebno življenje, ki ga vpeljujemo predvsem prek lika Mojce, ima funkcijo intermezza – da se napetost malo razelektri in dogajanje upočasni, preden se vrnemo k primeru. Razmišljali smo tudi o veliko bolj skrajnih zapletih v Mojčinem življenju, a smo imeli pomisleke, da bi bilo v tem primeru v seriji preveč drame na vseh frontah.

Kateri roman do zdaj vam je bil najljubši za ekranizacijo?

V prvi sezoni sta mi bili najljubši prva in druga epizoda, Olje na balkonu, gledalcem pa, vsaj po odzivih sodeč, zadnja dva dela, Tanek led, ki smo ju v resnici zelo spremenili v primerjavi s tem, kar je napisano v knjigi. V novi sezoni se mi je zdela zanimiva prekmurska zgodba, Hotel. Od tistih, ki so dele že videli, pa slišim, da sta jim spet najbolj všeč zadnja dva, Obsedenosti.

Drugo sezono ste snemali na ogromno lokacijah – v Mariboru, pa v Prekmurju, Svečinskih goricah in Ljubljani. Je še vedno najlažje snemati v Ljubljani?

Seveda. Samo zato, da posnamemo notranjost policijske postaje, nam ni treba hoditi v Maribor. Pisarne, ki smo jih v prvi sezoni uporabili za policijsko postajo, so medtem dali v najem, tako da smo morali iskati druge – na srečo smo jih našli v stolpnici Dela. Rjavkasti odtenki in leseni opaži so nam prišli prav. Delo poskušamo optimizirati tako, da vse, kar ni lokacijsko vezano na Štajersko, posnamemo v Ljubljani. Sem se pa naravnost zaljubil v vinarno nad Kungoto, kjer smo snemali zadnji dve epizodi; bila je popolnoma drugačna od domačijskega, v les odetega vzdušja, ki sem ga pričakoval.

Ker so gledalci nadaljevanko očitno sprejeli, Demšarjevih romanov pa je še kar nekaj, je verjetno precej varno sklepati, da bomo dobili vsaj še tretjo sezono Primerov inšpektorja Vrenka. Se vidite kot del ustvarjalne ekipe tudi v prihodnje?

Z velikim veseljem. Če občinstvo želi take vsebine, zakaj pa ne? Mislim, da Primeri inšpektorja Vrenka ponujajo tako element kriminalke kot tudi univerzalne, človeške trenutke, v katerih se lahko vsak prepozna. Všeč so mi tudi modrosti, ki jih protagonist – vedno z izrecnim razlogom – podaja na koncu primerov. Včasih pozabljamo na to, da v življenju potrebujemo neka splošna vodila, načelne smernice. Želimo si, da bi nas nekdo, ki ima izkušnje in človeško toplino, potolažil in povedal, kaj je zares pomembno v življenju. Osebno imam rad, da Vrenko na svoj način malo zafilozofira.