Po lanskem uspehu serije Jezero na naše male zaslone prihaja še "štajerski odgovor na Tarasa Birso" – nadaljevanka Primeri inšpektorja Vrenka, ki je nastala po predlogi prvih treh romanov iz serije detektivk Avgusta Demšarja, se namreč v celoti odvija v Mariboru. Bolj kot priljubljenemu "skandinavskemu noiru" se Primeri inšpektorja Vrenka približujejo detektivkam "stare šole", protagonist pa policijskim mojstrom sklepanja, kakršne sta pisala že Agatha Christie in Arthur Conan Doyle.

Serijo, ki bo na sporedu vsako nedeljo ob 20.00 na Prvem programu Televizije Slovenija, sta režirala Boris Jurjaševič in Slobodan Maksimović. Ob Dariu Vargi v naslovni vlogi nastopijo še Jurij Drevenšek in Lotos Šparovec kot njegova policijska kolega, Janez Hočevar in Katarina Čas kot ključni osebi njegovega zasebnega življenja in malo morje uglednih slovenskih igralcev v vlogah osumljencev, prič in seveda – morilcev.

Z Dariem Vargo smo se pogovarjali o vplivu koronakrize na igralce, o pripravah na kompleksni lik in o pregovorni slovenski kritičnosti do domače filmske produkcije. Več pa v spodnjem intervjuju.

Uprizoritvena umetnost je ena od sfer, ki jih je koronakriza najbolj prizadela. Kako ste uravnavali čas, ko so bila gledališča zaprta?

Mislim, da sem imel kar srečo. Nadaljevanko Primeri inšpektorja Vrenka bi morali snemati že spomladi; imeli smo srečo, da smo v poletnem "polčasu" koronakrize lahko delali s polno paro. Bila je zelo intenzivna izkušnja: po 51 snemalnih dneh je zadnja klapa padla v novembru, en dan pred novimi ukrepi in drugim valom epidemije.

Pozneje sem se vrnil h gledališču in se preselil na Zoom: v Slovenskem mladinskem gledališču pripravljamo novo predstavo. Občutek imam, da mi je prisilni počitek zaradi zaprtja prišel prav. Seveda pa je situacija čudna, prvič v življenju se spopadam s čim takim. V normalnih okoliščinah bi v teh dneh začenjali vaje na odru, mi pa še vedno beremo na daljavo. Zdi se, kot da delamo in igramo "na zalogo", ker ne vemo, kdaj bo sploh prišlo do realizacije.

Vaše matično gledališče v januarju pripravlja tudi ponovitve predstave Paloma "v živo prek spleta". V kolikšni meri verjamete v moč gledališča "na daljavo"? Se lahko vsaj približa njegovi resnični izkušnji?

Živosti gledališča se ne da poustvariti v okvirih domačega zaslona, ne glede na to, ali gre za prenos v živo ali za arhivski posnetek predstave. To je neki nov medij, s katerim še nimam izkušenj: niti ene predstave si še nisem ogledal na tak način, priznam, da čutim rahel odpor. Ne predstavljam si, kako je nadomestiti pogled v občinstvo s pogledom v kamero. Brezstični teater … to ne obstaja. Seveda pa je ohranjanje kondicije pomembno – to moramo prek socialnih stikov početi kot ljudje in kot igralci. Vse življenje sem raje vadil kot igral. Gledališko predstavo razumem kot izdelek, podoživljanje enega in istega; raje imam raziskovanje, ki se dogaja, preden je ta izdelek postavljen na ogled. A navsezadnje moji občutki niso bistveni, bistveno je, kako predstave doživlja občinstvo.

Vas je v karieri kdaj presenetila moč televizije? Vloga hipohondra, ki ste ga igrali v Naši mali kliniki, je že davno za vami, pa jo imajo ljudje še vedno živo v spominu. Ste to kdaj občutili kot breme?

Največje breme v povezavi s to vlogo je povedati nekaj, česar nisem že stokrat povedal. Od tega je že petnajst let. Nikoli pa si nisem predstavljal, da je Debevc s svojim cinizmom do zdravstvenega sistema in življenja nasploh postal tako aktualen. Žal pa zato ni več tako smešen.

Avtor literarne predloge za novo serijo Avgust Demšar je komentiral, kako všeč mu je bilo, da "ste sami sebe videli kot lik" Martina Vrenka, da ste imeli do njega že na izhodišču izrazito stališče. Demšarjevi romani v resnici ne povejo veliko o Vrenku: njegove značajske lastnosti so telegrafirane, poudarek je skoraj izključno na umorih samih. Kaj je bila torej vaša "vstopna točka" v lik, kako ste se mu približali?

V bistvu je šlo skoraj za intuicijo. Na uvodnih vajah smo se z obema režiserjema veliko pogovarjali o tem, da o Vrenkovem zasebnem življenju izvemo zelo malo. Odločili smo se, da bo najbolje, če preteklost lika prikažemo skozi njegov odnos z očetom Borisom (igra ga Janez Hočevar). Njegovo prihodnost smo nakazali prek odnosa z lastnico lokala Mojco, ki jo je upodobila Katarina Čas. Dogovorili smo se za linijo A in B, ki protagonistu vdihne dimenzijo, nepovezano s primerom. Če bi se ukvarjali pretežno z Vrenkovo sedanjostjo, pa bi bil to že drug žanr – pri kriminalki, kolikor jih opazujem, poudarek ni na večplastni upodobitvi glavnega lika.

Lik detektiva oz. kriminalista igralca sam po sebi napeljuje k določenim žanrskim tropom (npr. mrkost, odljudnost).

O tem morda težko govorim, ker nisem videl še niti enega prizora dokončane serije. Želel sem si, da bi iz vloge sijal nerazumljen, ne čisto pojasnjen odnos z očetom – da Vrenko torej nosi nekakšno breme. Mamo je Martin izgubil zgodaj, očeta pa večino časa ni bilo doma, ker je bil prav tako kriminalist. Oče in sin si nista bila pretirano blizu. Zdaj, proti koncu očetovega življenja, pa počasi vzpostavljata neki odnos: to je mračnost, ki se skriva v ozadju.

Hrepenenje po nekom, ki mu bo blizu in ga bo razumel, pa uteleša Mojca. A tudi tukaj ima težavo: v svojem poklicnem življenju je večinoma soočen s slabimi ljudmi, ki lažejo. Zaradi tega je izrazito nezaupljiv. Težko vzpostavi iskren odnos, saj ves čas opazuje, kdaj mu bo nekdo začel lagati, preizprašuje svojo in sogovornikovo empatijo. Težavo ima predvsem s komunikacijo, ne s čustvi. O ljubezni in o odnosu z očetom se pogovarja, kot da bi se pogovarjal o službeni težavi. Zato deluje, kot da ima rahel zamik – njegove misli, replike so, kot da bi jih gledali skozi prizmo. Svoje bližnje opazuje, kot da opazuje kriminalce v primerih. V tem je njegov težava: deluje kot hladen človek, ki se ne more zasmejati ali jokati, pa ni tak.

Ste se v okviru priprav na vlogo pogovarjali s kakim pravim kriminalističnim inšpektorjem ali se kako drugače približali policijskemu delu? Ste imeli pri oblikovanju vloge pred očmi kako specifično osebo iz resničnega ali fiktivnega sveta?

Ne, nikogar nisem imel pred očmi. V času priprav sem se izogibal gledanju kriminalnih serij, ki pa tako ali tako niso moj žanr. Verjetno iz istega razloga kot nočem gledati posnetkov, dokler smo še na snemanju. Raje vidim, da stvari ostanejo v domeni moje intuicije.

Vrenko se pri svojem kriminalističnem delu pri reševanju ugank zanaša na "sprostitveno terapijo", kot temu reče – do najboljših idej pride, kadar se z osrednjo težavo namerno ne ukvarja. Verjetno je to tehnika, ki koristi tudi pri umetniškem ustvarjanju.

Pred kratkim sem se naučil, da se temu reče "inkubacija ideje". Verjetno bi bilo za umetnike lažje, če bi na ta način dojemali koronaobdobje, v katerem smo se znašli. Ta tehnika ne pomaga samo umetnikom – in kriminalistom –, ampak vsakomur, ki mora rešiti kako težavo. Arhimed je šele v topli banji prišel do svojega zakona.

Kako sta z Jurijem Drevenškom razdelala odnos med Vrenkom in Markom Breznikom? V knjigah je Breznik zelenec s pogosto omejenimi nazori, ki ga mora Vrenko o marsičem šele poučiti. V seriji delujeta veliko bolj kot usklajena ekipa. Sta še vedno Sherlock Holmes in Watson, eden vedno daleč pred drugim?

To je seveda odločitev, ki se je zgodila že na ravni scenarija – ampak se z njo strinjam. Meni osebno bi se zdelo zelo klišejsko, če bi bil odnos tak, kot ste ga opisali. Vrenko svojega pomočnika dojema kot nekoga, ki mu bo zelo kmalu enakovreden, če mu ni že zdaj. Potrebuje nekoga, ki mu lahko zaupa, obenem pa od njega pričakuje, da se maksimalno angažira. Ne vem, kako to deluje v nadaljevanki, ampak taka je bila namera.

Izkušnja dela z dvema režiserjema, ki si podajata štafeto med posameznimi primeri, je morala biti zanimiva. Simbiozo, ki jo mora igralec čutiti s svojim režiserjem, ste morali torej iskati tako z Borisom Jurjaševićem kot Slobodanom Maksimovićem. Ste skušali doseči popolno kontinuiteto, da gledalci ne bi občutili razlike med posameznimi epizodami?

Skupni okvir smo določili že na vajah. Ko smo začeli snemati, sem imel občutek, kot da delam na blagajni: en mesec sem sedel za mizo, na drugi strani pa so se menjavali liki in tudi režiserja. A v tem postopku smo Vrenka tudi usklajevali. Popolna kontinuiteta pa je v takem projektu tako ali tako utopija. Že če je en režiser, se prizori snemajo po logiki lokacije in kastinga, ne po narativnem zaporedju. Če sta dva, je potrebnega še več prilagajanja. Za žanr kriminalke to še bolj velja: pogosto smo pred kamero debatirali o likih, ki jih v resnici sploh še nisem srečal, o lokacijah, ki jih nisem videl. To je zame predstavljalo še dodatno težavo, kar zadeva sledenje primerom – lažje v spominu ohraniš nekaj, kar si že posnel. To je tudi najzahtevnejši del naloge: vzpostaviti moraš tako dosleden lok lika kot tudi lok primera, ki ga rešuješ. Zaradi načina snemanja je to še dodaten izziv za koncentracijo.

Za slovenskega igralca je glavna vloga v domači dramski seriji redka priložnost, ker produkcija pač ni velika. Se vam zdi kot igralcu pomembno, da ohranjate tudi kondicijo nastopa pred kamero, in ne samo na gledališkem odru?

Igralec mora igrati in ohranjati kondicijo – v nasprotnem primeru izgublja ne samo tehniko, ampak tudi samozavest. Hvaležen sem uredniku, izvršnemu producentu in direktorici Televizije Slovenija, pa tudi celotni ustvarjalni ekipi, da so mi zaupali in mi dali priložnost. To je bil kompliment in hkrati velika odgovornost.

O produkciji pa skoraj raje ne bi govoril, saj je v Sloveniji tako rekoč ni – še posebej pa ni kontinuitete. Ogromno kadrov, ki se ukvarjajo s filmsko industrijo, počasi zamira. Morda malo pretiravam, a v tem vidim veliko težavo.

Primer serije Jezero je pokazal, da gledalce sicer zelo zanimajo domače serije kriminalnega žanra, da pa se s hiperkritično pedantnostjo lotijo tehtanja vseh pomanjkljivosti in domnevnih pomanjkljivosti videnega. Imate tremo pred recepcijo občinstva?

Igralci radi govorimo o tem, da kritik ne beremo in da nas ne zanimajo – pa to ni res, seveda nas zanimajo. Vprašanje je le, kakšna je ta kritika in kdo jo piše. Ko sem bral različne bloge in zapise o Jezeru, sem ugotovil, da je situacija podobna kot pri tekmah slovenske reprezentance: kar naenkrat imamo dva milijona selektorjev. Ne pravim, da bi bilo treba ljudi cenzurirati – vsak lahko izrazi svoje mnenje –, zdi pa se mi problematično, da se vsak, ki ima pet minut časa, lahko vtakne v vse. Nobene meje ni. Ne predstavljam si, da bi sam ocenjeval delo kakega kirurga, na primer. V isti sami pa imam občutek, da prave kritike v resnici ni. Če bi obstajala, bi bil do vsega drugega manj kritičen. Čudno se mi zdi tudi, da se ustvarjalci potem na kritike odzovejo; tudi to se mi ne zdi na mestu.

Tremo imam seveda veliko – največjo pred premiero filmov oziroma serij. Delo je končano, ničesar več ne morem narediti, da bi ga popravil. V gledališču si nekako predstavljaš, da morda obstaja kdo, ki ni prebral besedila in ne bo vedel, kdaj si se zmotil; prepričaš se, da lahko stvari v živo še spreminjaš in prilagajaš, morda zbudiš ljudi, če so zaspali, se zjočeš ali zasmeješ na nepredvidenem mestu, če gre že vse narobe. Ob premieri filma pa lahko samo sediš in čakaš, da bo konec. Smešno je. Filmske premiere so bile zame od nekdaj grozna izkušnja.