Madžarska pesnica in pisateljica je bila gostja letošnjega, že 24. pesniškega festivala Dnevi poezije in vina na Ptuju, kjer so na več kot 60 dogodkih gostili 33 pesnic in pesnikov iz 16 držav.

Z branjem svojega Odprtega pisma Evropi je na ptujskem Vrazovem trgu odprla festival. Pri Dnevih poezije in vina so letos že četrtič izvedli projekt odprtega pisma, znotraj katerega povabijo enega evropskih pesnikov in pesnic, da naslovi institucije, politike, medije in Evropejce o najbolj perečih družbenih temah.

Madžarska avtorica je ena najbolj branih na Madžarskem, za svoja dela je prejela številne literarne nagrade. Poleg pisanja tudi prevaja francosko poezijo in poučuje kreativno pisanje. Objavila je deset pesniških zbirk in šest proznih del. Njen roman Akvarij (Akvárium) je bil lani uvrščen na seznam nemške literarne nagrade Internationaler Literaturpreis.

V najinem pogovoru je med drugim govorila o tem, na kakšen način je srce Evrope bolno, zakaj je v zgodovini Srednje Evrope pomembna samoironija, in o tem, kakšen je idealen stavek.

Celoten intervju si lahko preberete spodaj.

Pismo Evropi pišete iz položaja "državljanke države, ki leži v bolnem srcu Evrope z zoženimi koronarnimi žilami". Kakšne so po vaše možnosti ozdravitve tega srca?
Mislim, da smo se znašli v kritičnem trenutku zgodovine. Prepričana sem, da je zadnji hip, ko še lahko dojamemo, da se lotevamo življenja na napačen način. Velik problem je v tem, kako razmišljamo, predvsem o svobodi. Občutek imam, da je v mesecih karantene ogromno ljudi začelo razmišljati o tem, da moramo popolnoma spremeniti način življenja.

Z upanjem me navdajajo mladi, ki so zagnali gibanja, kot so zero waste in različne okoljevarstvene iniciative. Nove generacije, del katerih je tudi moj sin, razumejo, da ni več časa za spremembo – smo že v zadnjem hipu. Pandemija novega koronavirusa bo prinesla ogromno gospodarsko krizo in druge posledice. Edino rešitev vidim v tem, da postanemo izredno pozorni drug do drugega, saj bodo tisti, ki živijo na obrobju družbe, izgubili vse. Zanje bodo posledice epidemije najbolj katastrofalne. Seveda, obstajajo razlike med državami po bruto domačemu proizvodu (BDP), a bo gospodarska kriza dramatično vplivala na vse države, na tak ali drugačen način.

Opozarjate tudi na druge bolezni srca, ne le na te, ki jih je prinesla epidemija.
Razumeti moramo, da je bila evropska kultura zgrajena na starogrški in krščanski kulturi. Zdi se, da na to pozabljamo. To je bilo jasno v času begunske krize. Če se imaš za kristjana, bi moral pomagati migrantom. Morali bi biti krščanski v izvirnem pomenu te besede.

Na Madžarskem trenutno vlada kriza demokratičnih vrednot. In to ni edina evropska država, ki se spopada s populizmom, nacionalizmom, rasizmom. Ti pojmi so tesno prepleteni med seboj. V državah, v katerih ogromno ljudi živi na pragu revščine, so ti fenomeni še bolj nevarni. Ko se ozrem po razmerah na Madžarskem, pomislim, da bi se morali končno zazreti v tragične dogodke iz preteklosti, da bi razumeli sodobne fenomene. Morali bi razumeti primerjave in paralele z dogodki iz zgodovine, da bi se izognili podobnim kataklizmam.

Kje je najbolj očitna ta odsotnost obračanja v zgodovino?
Najbolj me skrbi, kako nevaren je sovražni govor, kaj lahko spodbudijo te jezikovne agresije. Poglejmo samo besednjak madžarskega parlamenta. Ko jih poslušamo, dobimo čuden občutek, da na Madžarskem divja državljanska vojna. Uporabljajo vojaški besednjak, v tem vidim veliko nevarnost. Z izborom besed dajejo vtis alarmantnega stanja in vzbujajo strah, da bi bili lahko oni tisti, ki rešijo državo. To pa je seveda odličen način, kako preusmeriti pozornost z resničnih problemov.

Besede dajejo občutek, da obstaja zunanji krivec za ekonomsko krizo. Madžarska bi morala predvsem razumeti lastno preteklost. Namesto tega pa poslušamo pravljice o uspehih velike Madžarske. Da bi lahko spremenili smer, v katero gre danes Madžarska, bi morali sprejeti in razumeti, kar je bilo storjeno narobe v zgodovini. To je za nas ključnega pomena.

Kaj še ‒ kot nekdo, ki se profesionalno ukvarja z besedami ‒ zaznavate pri današnjem načinu govora o krizi?
Politikom najbolj zamerim, če nimajo smisla za humor. Tega res ne prenesem. Mislim, da imamo v Srednji Evropi svojevrsten humor. Gre za posebno vrsto samoironije, ki je nenavadna mešanica srednjeevropskega in judovskega humorja. Moramo jo uporabljati, še posebno v teh časih. Potrebujemo jo za preživetje. Samoironija se je vzpostavila pri majhnih narodih iz njihove sposobnosti relativiziranja. Državi, kot sta Francija in Nemčija, ne potrebujeta občutka za relativizacijo. Ampak pomislite na pisanja Slavomirja Mrozka, Jaroslava Haška, tudi Milana Kundero. No, ta smisel za humor potrebujemo, da bi prišli do dna tega, kaj se dogaja z nami. Bojim se ljudi, ki ga ne premorejo, zdijo se mi nevarni.

Pa današnja literatura, je še samoironična? Kako se odziva na krizne razmere?
Imam občutek, da so težnje po diktaturi vedno dobra novica za literaturo. Kar je slaba novica za politike. Ko se pisatelji ne morejo osredotočati na kariero, jim preostane le še osredotočanje na pisanje.

Zanimivo je opazovati, kako se na krize odziva pisateljski svet v času po postmoderni. Pisatelji poskušajo znova najti tradicionalne zgodbe skozi svoje pisanje. Odmikajo se od fragmentiranega sloga in se vračajo k tradicionalnim pripovednim slogom. Te tradicionalne zgodbe jasno niso iste, kot so bile nekoč. Sodobni pisatelji uporabljajo metode, ki so se jih naučili pri postmodernistih. A skoznje se vračajo velike narative literarnih klasikov. Slovenski primer za to bi bil lahko morda Drago Jančar z romanom Tisto noč sem jo videl. Doživljam ga kot roman po postmoderni.

Čutite tudi v svojem pisanju odziv na vse, kar se dogaja? Se v vaše pisanje kakor koli vpletajo nove razmere, kot je bila epidemija?
To je kompleksno, ker pisatelji niso novinarji. Ne morem venomer pisati o družbeno-političnih vprašanjih. Kot pisateljica moram ohranjati distanco do stvari, ki se dogajajo okoli mene. A zapisati moram zgodbe ravno zato, da bi ljudje razumeli, kaj se dogaja v svetu okrog njih. Pisati moram zgodbe, ki slikajo aktualni zgodovinski trenutek v moji državi. Pisati moram tako, da bodo ljudje lahko čez denimo 40 let razumeli, kako je bilo na začetku drugega tisočletja živeti v Srednji Evropi.

Kadar se pojavi pereč problem v družbi, imamo pogosto težave dojeti, kaj natanko je narobe – situacijo gledamo preveč od blizu. Tako vidimo le osebni problem, ne pa fenomena. Literatura lahko stori to, premakne ljudi nekaj korakov nazaj, da vidijo celo sliko, fenomen. Mislim pa, da včasih obstaja nejasna črta med tem, kaj je odgovornost novinarja in kaj pisatelja, kar se tiče pisanja o aktualnih dogodkih. A tudi med pisanjem pisma sem ostala pisateljica, morda sem pisala malce bolj neposredno, kot bi v literaturi.

K čemu v literaturi bi se bilo pomembno vračati, da bi razumeli Evropo danes?
Občutek imam, da izginjajo kulturni dokazi prejšnjih časov. Ko sem bila študentka, je vladal snobizem. Nismo si mogli privoščiti, da ne bi poznali, prebrali nekaterih literarnih avtorjev. Vzpostavil se je nov način govorjenja o kulturi. Danes je preprosto reči, da nečesa nisi prebral. Mitologija na primer ni samoumevna osnova kulture, ni več temelj. Spet moramo začeti učiti literaturo. Zakaj je bila pomembna Antigona? Ker se je zoperstavila diktatorju Kreonu. Kakšna je bila razlika med ravnanjem Antigone in njene sestre Ismene? Te okvirje moramo ponovno postaviti.

Poudarjate, da je pomembno pisati preprosto. Kaj vam pomeni ta preprostost? Jasnost, razumljivost zapisanega?
Ko govorim o preprostosti, mislim na zgoščenost. Želim biti kolikor je mogoče jedrnata in transparentna pri tem, kar pišem. Poezija mi pomaga pri tem, ker je drug način kondenzacije. Skozi poezijo se učim pisanja proze. Pri proznem pisanju ne maram okrasja, osredotočam se na zgodbo, na protagoniste. Ja, moj idealni stavek je preprost.