"Ni treba, da so slavni. Včasih je dovolj, da jih gledamo," pravi. Umetnosti nikoli ni zbiral zaradi investicije, vselej zato, ker jo ima rad. Zato si tudi ne žene k srcu, če ima v svoji obsežni zbirki nekaj tisoč umetnin tudi dela umetnikov, ki jim nikoli ni uspelo vidneje prodreti na umetniški trg ali pa so se morda že davno prenehali ukvarjati z umetnostjo. Tako je, če trmasto kupuješ tisto, kar te nagovarja, ne zmeneč se za sugestije poznavalcev, kdo bi lahko bilo naslednje veliko ime.

Vseeno se v zbirki najde tudi marsikatero dobro poznano ime mednarodnega likovnega prostora, kar bo Hilger sam skromno pripisal temu, da je del tako veliko, da se med njimi seveda najde tudi kakšno uveljavljeno ime. A obenem prizna, da čuti ponos, kadar je sam zelo zgodaj prepoznal talent, ki je nato zares nadaljeval uspešno umetniško kariero.

"Užitek, ki mi ga dajejo slike, je vreden vsega truda. Ne obžalujem enega samega evra. Seveda sem kupil dela umetnikov, ki jim ni uspelo ali pa morda celo niso več umetniki, saj sem njihova dela kupil zelo zgodaj. Ampak ta so me nagovorila in to je pomembno,” pove. Dela proda le takrat, ko potrebuje denar, pravi. (Skrbnica zbirke Anke Wiedmann ga ob tem dopolni, da je pred kratkim na dražbi prodal 23 del iz svoje zbirke, celoten izkupiček pa namenil ukrajinski Karitas). Jih pa redno podari galerijam, kadar predstavljajo njihovo zbirko.

Letos je tako umetnino v New Yorku delujoče iranske umetnice Sare Rahbar podaril Mestni galeriji Ljubljana (oz. MGML), kjer so pred kratkim zaprli razstavo iz Hilgerjeve zbirke. Pod naslovom Umetnik – zbiratelj – javnost so bila na ogled dela 38 avtorjev, med njimi nekaterih mednarodno zvenečih imen – če omenimo le Williama Kentridgea, Mela Ramosa, Josepha Kosutha, Mladena Stilinovića in Lucia Fontano –, ki jih je izbrala kustosinja Barbara Sterle Vurnik, sicer tudi umetniška vodja galerije. Čeprav Hilger sam trdi, da pri zbiranju ne sledi izdelanemu konceptu in rad vedno znova poudari, da izbira izključno na podlagi tega, kar ga nagovori, je kustosinja ob pregledu zbirke opazila vsaj dve rdeči niti, kar je odrazila tudi nedavna razstava. Na eni strani zbiralčevo naklonjenost pop artu in sodobnim derivacijam gibanj ter na drugi družbeno angažirana dela, ki secirajo aktualne družbene problematike. Med temi pa kar nekaj del, ki se prek neke vrste distopičnih podob mest ukvarjajo s problematiko mest.

V nasprotju z večino zbiralcev Hilger, ki je bil med drugim več let na čelu Zveze združenj evropskih umetnostnih galerij in član številnih odborov uglednih umetniških sejmov, dolgo ni namenjal posebne pozornosti katalogu ali seznamu del v zbirki, šele pred okoli dvanajstimi leti je bil v to prisiljen, ko je svojo zbirko predstavil na prvi pregledni javni predstavitvi v galeriji HilgerBROTKunsthalle in začel sodelovati z Anke Wiedmann, ki sama sebi pravi “hraniteljica seznamov”.

Hilger je Ljubljano obiskal v času prvega Ljubljana Art Weekenda, ki je del programa posvetil prav temi zbirateljstva, ki je pomemben člen razvitega umetniškega trga, tudi če ne gre za zbirateljstvo na ravni gromozanskih zneskov. V času, ko imajo muzeji in galerije pogosto precej omejena sredstva, ki si brez podpore zasebnega sektorja težko privoščijo neomejeno število nakupov in razstav, je vloga zbiralcev v umetnostnem sistemu toliko večja. Kot ugotavlja umetnostni zgodovinar in kurator Robert Fleck, pa so jih v smislu pozornosti in galeristov celo že prehitela.

To je bil tudi eden od osrednjih poudarkov razstave v Mestni galeriji Ljubljana (z Ernstom Hilgerjem smo se pogovarjali konec maja, ko je bila ta še odprta): pokazati medsebojno sovisnost in povezanost zbiralcev, umetnikov in javnosti. Ne gre pozabiti, da predstavitev zbirk javnosti na eni strani resda pomeni omogočanje dostopnosti umetnosti, ki naj bi v resnici pripadala vsem, ne le peščici, a takšna predstavitev na razstavi in v katalogu vendarle dvigne vednost delu, od česar imata korist tako zbiralec kot umetnik.

Ko ste na začetku 70. let 20. stoletja na Dunaju odprli svojo prvo galerijo, ste bili eden prvih dunajskih galeristov. Če se ozrete nazaj, kako se spominjate tistih časov, je bilo takratno prizorišče naklonjeno mladim, vzhajajočim galeristom?
Res je. Bil sem eden prvih dunajskih galeristov. Ko sem začel, je bilo na Dunaju sedem galerij. Takrat je bilo precej lahko. Poznal si nekaj umetnikov in nekaj ljudi, prodajal si umetnost, ljudje so prišli. Mediji so veliko poročali o galerijah. V muzejih je bilo precej mirno. Mi smo začenjali in okoliščine so nam bile naklonjene. Danes moramo biti veliko bolj profesionalni. Ogromno je treba vlagati v promocijo, v Instagram in komuniciranje na družbenih omrežjih. Veliko je treba razlagati. Takrat si ocenil, da je neko delo dobro, in to je bilo vse. Nihče ni spraševal po ocenjeni vrednosti. Nismo si želeli biti preveč dragi in cene so bile razmeroma ugodne.

Kupcem je zadostovala signatura na delu, nihče ni zahteval certifikata. Težje pa je bilo v nekem drugem pogledu. Ljudje namreč tedaj niso razmišljali o kupovanju umetnosti. Na Dunaju je bilo prej v zavesti obiskovanje opere, gledališča, medtem ko je bila likovna umetnost zelo podcenjena. Ampak počasi se je pa začelo premikati.

Še kakšno desetletje je minilo, da ste začeli umetnost tudi zbirati. Se morda še spomnite prvega dela, ki ste ga kupili prav zase, in kako je vzniknila ta zbirateljska strast?
Na začetku sta bili zbiranje in prodajanje del povezani s pridobivanjem sredstev za galerijo, saj nismo imeli dovolj denarja. Ko sem bil pri denarju, sem kupoval dela in jih plačeval v obrokih. Sprva je šlo le za kupovanje umetniških del. A bolj ko sem se s tem ukvarjal, bolj sem si želel umetnost imeti, jo gledati. Vse bolj sem se želel poglobiti v dela. Mislim, da je bil ta proces celo daljši od desetih let, morda sem potreboval približno 20 let. Potem pa sem začel delati s Siemensom, kjer sem vodil program za mlade umetnike, in nenadoma se mi je odprl nov svet. Sodelovali smo z vzhodnimi državami, Romunijo, Bolgarijo, Srbijo, Hrvaško. Srečal sem toliko zanimive umetnosti. Poleg tega so bili ljudje zelo odprti. Ne da bi zares poznali program, so bili pripravljeni sodelovati. In to je bilo zelo vznemirljivo. Umetniška dela sem obdržal in tako se je začelo.

Verjetno je s tem povezano tudi to, da ste od prvotnega fokusa na avstrijsko in pozneje italijansko umetnost zbirateljsko zanimanje razširili na širše območje. Zdaj že dolgo zbirate dela z vsega sveta.
Tako je. Bil sem prijatelj z nekaterimi umetniki in obdržal njihova dela. Na začetku sem razumljivo prijateljeval predvsem z avstrijskimi umetniki. Nato pa sem se začel udeleževati mednarodnih sejmov in nenadoma je tisto, kar se je še dan prej zdelo nedosegljivo, postalo dosegljivo. Dela umetnikov, za katera se mi je zdelo, da so dostopna samo v muzejih, je bilo nenadoma mogoče kupiti. To je bilo seveda vznemirljivo. Zbiral sem, kar mi je bilo všeč. In to sem počel.

Znani ste kot zbiralec, ki ne zbira del na podlagi umetnikovega slovesa ali tržne vrednosti njegovih del, niti ne sledite nekemu določenemu zbirateljskemu konceptu, ki bi se osredotočal na eno ali dve umetniški gibanji, temveč raje sledite svoji notranji intuiciji in lastnemu okusu. Zbirateljica Sabrina Ho je dejala, da je zibanje izredno osebna stvar in da kdor kupi tisto, kar mu je všeč, ne more zgrešiti. Se strinjate z njo?
Seveda se strinjam. Vse, kar sem kadar koli kupil, mi je bilo všeč. In če ti je nekaj všeč, ne moreš zgrešiti. Podobno je s poroko. Nekaterim bo moja izbranka všeč, drugim niti ne, ampak najpomembnejše je, da je všeč meni. Nikoli se ne zmenim za naraščajoče cene nekega umetnika ali to, koliko je slaven, ampak izhajam izključno iz tega, kar me nagovori. Anke Wiedmann, s katero sva začela delati pred približno 12 leti, je v mojo neurejeno zbirko prinesla red. Dela, ki sem jih kupil, seveda vsa poznam, ne pa nujno tudi samih zgodb del. Danes sem denimo kupil dve deli, o katerih nisem ničesar vedel, tudi o avtoricah ne. Anke se bo pozanimala in morda celo zaslovita.

Pa še ena zanimiva anekdota. Pred leti sva z Alenko Gregorič sodelovala pri Beneškem bienalu, ko se je tam predstavljal Miha Štrukelj. Trenutno pa zastopa Slovenijo na bienalu umetnik Marko Jakše, ki sem ga predstavljal pred 20 leti. Sanjalo se mi ni, kdo je. Dobil je štipendijo za bivanje na Dunaju, a ni ostal dolgo in se vrnil domov ter nazaj poslal ves denar. Zelo nenavadna zgodba, a zelo dober umetnik. Takrat se mi ni niti sanjalo, da bo postal tako priznan. Dve deli sem kupil za Siemens, zase pa nič, ker sem bil v tistem trenutku brez denarja. Vendar sem ponosen, da sem ga zelo zgodaj dobro opazil.

Zanima vas tudi umetnost, ki postavlja pod vprašaj sam koncept umetnosti, tisto, kar se dogaja na obrobju sistema. Zdi se, da je to, vsaj na začetku zbirateljske poti, zahtevalo tudi nekaj poguma.
Ne bi rekel, da gre za vprašanje poguma, ampak za poslušanje srca. Nikoli nisem bil kaj posebej pogumen človek. Le kupoval sem to, kar me je nagovorilo.

V želji spoznavanja neke neznane ali manj poznane vam umetniške scene pa se vendarle obrnete na tam delujoče kuratorke in kuratorje, da vam svetujejo, na katere umetnike bodite pozorni. Kaj je tisto, kar v takem primeru iščete?
Ne verjamem v kuratorje, verjamem pa v muzejske in galerijske strokovnjake. In res je, seveda prisluhnem nasvetom, ampak še vedno se na koncu odločim na podlagi tega, kar mene nagovarja. Če me ne, mi lahko še tako prigovarjajo, da bo nekoč to najslavnejši umetnik na svetu, vendar ne bom kupil njihovega dela.

Težko rečem, kaj iščem, ko se srečam z novim umetniškim prizoriščem. Ne vem, kaj iščem. Ko sem na razstavi in nekaj vidim, kar se mi zdi dobro, rečem: "To bi imel." Danes smo šli, denimo, v Cukrarno, in ko smo iz dvigala vstopili v dvorano (razstava Vračanje pogleda, op. a.), sem zagledal sliko in si takoj želel izvedeti več o umetnici. Prav tako sem ji takoj ponudil razstavo v svoji galeriji. Obiskal sem tudi DobroVago, kjer so nam pripravili vodstvo. In med razstavljenimi deli sem zagledal nekaj, kar mi je bilo všeč, in sklenil, da bom delo kupil. Snel sem ga iz stene, nesel na blagajno in kupil.

Moja žena je tega že navajena. Pravi, da lahko marsikje vpliva name, pri okusu za umetnost sem pa neomajen. Podobno je pri delih na razstavi v Mestni galeriji. Gre seveda za izbor Barbare Sterle Vurnik, ampak sam sem vse kupil na podlagi nekih notranjih občutij. In nekateri slikarji so danes zelo slavni, kar je seveda lepo vedeti. Ampak po drugi strani je pa tudi zato, ker imamo toliko del, da je nekaterim pa seveda tudi uspelo.

Ko je Barbara Sterle Vurnik, kustosinja razstave in umetniška vodja Mestne galerije, pripravljala izbor, ste izrazili željo, da se na razstavo vključi vam posebej ljube umetnike, med drugim Miha Štrukja, Oliverja Dorferja in Errója.
Res je, obožujem Miha Štruklja. Včeraj smo ga obiskali v ateljeju in je bilo zelo vznemirljivo. Z njim delam že skoraj 20 let in septembra pripravljamo novo razstavo. Mislim, da je poseben umetnik. Gre za slikarja, ki ne spada na to razstavo le zato, ker je seveda domač umetnik, ampak mi je zelo pri srcu in sem prosil, da če je le mogoče, naj se ga vključi v postavitev. Vendar pri tem nisem vztrajal.

Podobno je z drugimi, ki sem jih predlagal, Oliver Dorfer in Erró, tudi njiju obožujem. Erró je eden najstarejših umetnikov, s katerimi delam. Zdaj ima veliko razstavo na Islandiji. Bil je prvi umetnik, s katerim sva se povezala precej pred tem, ko je zaslovel. Danes je star 90 let in zares sem ponosen, da lahko delam z njim. V vseh teh letih sem kupil kar nekaj njegovih del. Imava zelo dober odnos. Mislim, da so to stebri moje zbirke.

Ali tudi sicer, ko zunanji kustosi pripravljajo razstave del vaše zbirke, predlagate umetnike, ki naj jih vključijo?
Ne. Tudi v tem primeru v resnici ni šlo za našo željo. Barbara nas je vprašala, kdo se nam zdi posebej pomemben del zbirke, in sem predlagal te tri. Vendar na njen izbor nismo želeli vplivati. Pustili smo ji povsem proste roke, da izbira, kar želi. Moram reči, da sem bil pri nekaterih njenih izbirah precej presenečen. Mislil sem, da bo morda vzela kakšne druge umetnike, kakšna bolj zveneča imena, pa ni izbrala teh in to se mi zdi v redu.

Instalacija Animirana sfera Ivane Franke je eno tistih del, ki jih nimate razstavljenih doma, kar je seveda razumljivo, saj zahteva ustrezno predstavitev dela, če želimo doseči pravi učinek, tako rekoč samostojno sobo. Verjetno vam je v veselje imeti priložnost videti delo postavljeno, kot je bilo mišljeno?
Ivana Franke je posebna umetnica. Predstavljali smo jo v Siemens artLabu z nekaterimi drugimi stvarmi, potem pa sem videl delo, s katerim se je predstavljala v Benetkah, ki se mi je zdelo zares impresivno. Takrat sem že kupoval to delo, ki pa ga ni želela prodati. Mislim, da je izjemna umetnica, je pa to instalacijo nemogoče razstaviti. Nekega dne bom našel zainteresiran muzej in mu delo podaril. Tudi Mestni galeriji v Ljubljani sem podaril delo. Vedno to storim. Dela niso narejena zame, ampak za to, da ljudje vidijo umetnost, delo umetnikov. Ko pogledamo širšo sliko, vsa ta dela niso namenjena zgolj meni.

O tem nekako tudi govori razstava vaše zbirke v Mestni galeriji. S tem, ko je ponudila pogled v vašo zbirko, je obenem pokazala tudi na prepletenost treh pomembnih elementov v svetu umetnosti – zbiralca, umetnika in javnosti – in kako eden hrani drugega. Kako vidite odnos med temi tremi segmenti?
Glede javnosti ne vem, to bom šele spoznal. Kar pa zadeva odnos med umetniki in menoj, bi ga pa opisal kot dnevnik. Spoznam jih, se pogovarjam z njimi, jih obiskujem in nekaj del obdržim. In vsako je na neki način spomin.

Nekoč ste dejali, da so prijateljstva in odnosi z umetniki tisto, kar vas žene pri delu. Zdi se, da vam je ta del zbiranja celo pomembnejši od samih umetniških del.
Včasih res. Ne vedno, ampak včasih pa res. Nekateri umetniki so mi zares dragi prijatelji, zato se k njim večkrat vračam, s tem pa je tudi moja čustvena navezanost na njihova dela večja. So pa tudi umetniki, katerih dela kupujem, nimam pa zares pravega odnosa z njimi. Ampak nemogoče bi pa bilo, da sploh ne bi vzpostavil nobenega odnosa.

Menda raje zbirate slike in kipe kot instalacije in videodela, saj je prvo – kot vidimo na primer pri omenjenem primeru Ivane Franke - lažje razstaviti, jih vključiti v dom, ki mora vendarle ostati praktičen.
Res nisem poseben ljubitelj instalacij, tudi fotografijo sem že pred časom nehal kupovati. Tu in tam še kaj kupim. Raje imam skulpture, slike in risbe. Zelo ljuba so mi tudi dela na papirju.

Kako bi rekli, da je vaše delovanje kot galerist vplivalo na vaše zbirateljstvo? Gre za dve vlogi z različnimi usmeritvami in odgovornostmi, obenem pa sta precej prepleteni, predvsem pa obe pomembno vplivata na delovanje umetniškega sistema.
Ne vpliva toliko kot na začetku. Zdaj grem naokoli in kupujem stvari, ki večinoma niso v mojih galerijah. Včasih kupim kaj v galeriji, ker imam ob tem možnost, da dalj časa gledam delo, preden ga kupim. Sicer pa večina umetnosti v moji zbirki ni v galeriji. Obiščem druge galerije, ateljeje in se obrnem na umetnike, zavedajoč se, da sodelujejo z drugo galerijo. Povem, da želim zase kupiti delo, če se je mogoče kako dogovoriti. In večinoma so za.

Razmeroma pozno ste svojo zbirko obsežneje predstavili tudi javnosti, in sicer leta 2010, ko ste praznovali 60. rojstni dan in imeli slabih 30 let zbiranja za seboj. Kako je ta razstava spremenila vaš pristop k odpiranju svoje zbirke javnosti. V naslednjih letih je potem sledilo nekaj tematskih predstavitev vaše zbirke.
Moj pristop se ni zares spremenil. V Muzeju Angerlehner je dela za razstavo (leta 2018, op. a.) izbrala Kasia Matt-Uszynska (direktorica društva Neuer Kunstverein Wien, op. a.) in ob tem sledila filozofiji, ki ni bila moja filozofija, a bila je njena razstava in bila je precej uspešna. Smešen pripetljaj je bil, da je bilo v razstavo vključeno delo, ki ni del moje zbirke, ampak je bilo v galeriji. Zaradi tega sem imel težave, ker sem moral pojasniti, da tega pa nisem kupil. Ampak se nihče ni zmenil za to. Za to razstavo so izbrali bolj zveneča imena iz moje zbirke, ki jih je kar nekaj tako v moji galeriji kot v zbirki, ampak izključno zato, ker so mi všeč.

Ljubljano obiskujete v času prvega Ljubljana Art Weekenda, ki posebno pozornost namenja prav zbirateljstvu, k čemur pristopa tudi z zelo praktičnimi nasveti, kako k zbiranju sploh pristopiti. Kakšne usmeritve bi dali mladim zbiralcem ali nekomu, ki morda šele razmišlja, da bi se s tem začel ukvarjati?
Nikomur ne bi solil pameti. Svetoval bi le to, da naj kupujejo, kar jim je zares všeč. Pri nakupu naj uporabljajo nekaj razuma, predvsem pa srce. Sicer pa kar naprej prihajajo k meni ljudje, ker želijo vlagati v umetnost. In jim rečem, da nisem banka. Ne verjamem v investicije. Verjamem v kupovanje umetnosti iz ljubezni.

Pa se vam zdi kupovanje umetnosti nasploh dobra investicija?
Včasih že, včasih pa tudi ne. Ko pogledamo nekatere zneske, dosežene na dražbah, je vsekakor dobra investicija, spet drugič pa slaba. Zato tudi gre: ne gre za investicijo, ampak za umetnost. Investirajte raje v zlato ali kar koli drugega, ne pa v umetnost. Kupujte umetnost, ker jo imate radi.

Kdaj se odločite, da boste prodali delo iz zbirke?
Za prodajo se običajno odločim, kadar potrebujem denar. Ni drugega razloga.

Ali že opažate spremembe, ki jih ima vojna v Ukrajini na umetniški trg? Na eni strani imamo izrazito odklonilen odnos do ruskih galeristov, trgovcev in umetnikov, na drugi strani visoko inflacijo, to se verjetno mora poznati.
Ves umetniški svet je proti Putinu, zato mislim, da v tem trenutku ni pametno predstavljati umetnikov iz Moskve, ampak to dolgoročno ne bo prizadelo toliko samih umetnikov, ampak prej ne bo več zasebnih vezi z Rusijo. Druga stvar, ki jo opažam, je, da veliko ukrajinskih umetnikov ponuja svojo umetnost, da bi pomagali, vendar pa je težava v tem, da jih veliko med njimi ni preveč dobrih. Našel sem veliko sijajnih in novih umetnikov v Črni gori, v BiH-u, bil sem eden prvih, ki sem predstavil Šejlo Kamerić in druge. Veliko je dobre umetnosti. Vendar v Ukrajini se mi nekako zdi predvsem dekorativna. Vem, da želijo pomagati, ampak zdi se mi, da umetnost ne bo čustveno motivirala ljudi.

Synne Genzmer je v svojem eseju, ki ga lahko preberemo v razstavnem katalogu, zapisala, da zbiralci postajajo vzorniki, ki oživljajo idejo zbirateljstva na podlagi lastnih spoznanj o življenju z umetnostjo. Ali kdaj razmišljate o svoji vlogi na ta način in predvsem o odgovornostih, ki pridejo zraven?
Ne. Nikoli ne razmišljam na ta način. Ljubše mi je, če imam mir. V Ljubljani je seveda drugače. Z Ljubljano imam dolgo zgodovino in v veliko čast mi je biti tukaj. Veliko ljudi v Ljubljani zelo spoštujem zaradi njihovega dela. Mesto se je izjemno spremenilo, res je neverjetno, kako drugačno je, odkar sem bil prvič tukaj. Veliko je novih prostorov. Opažam močne osebnosti, ki želijo pritegniti pozornost javnosti. Tudi Cukrarna se mi zdi izjemna. Sijajen prostor. Razstava slovenskih umetnic je zares dobra. Ampak na Dunaju sem pa že preveč poznan. Je sicer koristno, če želim dobiti mizo v restavraciji. Ampak to je pa tudi edini razlog, ko mi pride moje ime prav.

Ko ste prvič na ogled postavili dela iz svoje zbirke, ali je bilo težko na ta način prezentirati del sebe, saj gre vendarle za vpogled v neko zelo zasebno dejavnost, zlasti kadar gre za dela, ki jih imate nemara razstavljena v prostorih, kjer bivate.
Ni bilo težko, ker tako ali tako večina del ni razstavljena pri meni doma. So v depoju. Marsikaj seveda je pri meni, ampak še zdaleč ne vse. Lepo je priti domov in govoriti s slikami. Užitek, ki mi ga dajejo slike, je vreden vsega truda. Ne obžalujem enega samega evra. Seveda sem kupil dela umetnikov, ki jim ni uspelo ali pa morda celo niso več umetniki, saj sem njihova dela kupil zelo zgodaj. Ampak dela so me nagovorila in to je pomembno. Kot je govorila moja babica: "Ob koncu ne vzamemo ničesar s seboj."

Del zbirke bo podarjen, del dedovan, za del ne vem, morda celo uničen. Ampak to ni pomembno. Pomembno je, da se premika. Umetniški trg potrebuje premikanje, ljudi, ki kupujejo, ljudi, ki ustvarjajo, ljudi, ki predstavljajo, in ne zgolj ljudi, ki gledajo. Gledanje umetnosti samo po sebi ne podpira in hrani umetnikov. Imam prijatelje v Miamiju, ki so ustanovili zdaj že precej uspešen umetniški sklad, zagnali pa so ga s projektom Nahrani umetnika. Enkrat tedensko so pripravili pojedino in povabili umetnike. In vsako leto so imeli večji odziv in zdaj so pomembna fundacija. Ampak koncept je dober. Danes je več umetnikov, ki imajo dovolj za preživetje, manj pa jih je vidnih, manj jih razstavlja. Mestna galerija je izdala tudi katalog, ki ga bomo razposlali naokoli, in veliko ljudi bo lahko to umetnost prvič videlo. In morda se bo kdo začel zanimati za umetnike in se z njimi povezal. Ne želim nadzorovati tega. Niti odstotka od tega. Saj niti ni mogoče. Zato bi namreč potreboval celo skupino ljudi, ki je pa ne želim.