Dekle A, romaneskni prvenec britanske pisateljice Abigail Dean, teme brutalnega nasilja in travmatičnih izkušenj načenja na podoben način kot pred njim romana Soba Emme Donoghue in V mojih nebesih Alice Sebold – brezkompromisno, a brez voajerizma raziskuje nezamisljive grozote.

Oznako "romana leta" si je knjiga Dekle A še pred izidom sicer prislužila iz bolj pragmatičnih vzgibov: založniška industrija jo lahko popredalčka k megauspešnim predhodnicam v žanru psihološke srhljivke, ki imajo v naslovu "dekle" in so jih napisale ženske. In v resnici kaže, da bo šla Abigail Dean po korakih Gillian Flynn (Ni je več oz. Gone Girl) in Paule Hawkins (Dekle na vlaku). Zgovoren je že podatek, da je studio Sony še pred izidom romana odkupil pravice za televizijsko adaptacijo; serijo bo režiral Šved Johan Renck, režiser kultnih videospotov in serije Černobil. Ko so v založbi Učila letos natisnili naslovnico za slovensko izdajo (v prevodu Marka Bogataja), so jo opremili s pohvalo, da je pred nami "prvenec, preveden v 29 jezikov". Danes, dobra dva meseca po izidu romana v angleščini, je ta številka že 31.

"Ne poznate me, ampak ste verjetno že videli moj obraz. Na prejšnjih fotografijah so nas s piksli izmaličili do pasu, celo naši lasje so bili preveč izraziti, da bi jih razkrili. Toda zgodba in tisti, ki so jo ščitili, so se izpeli in na temnejših koncih spleta nas ni bilo težko najti." S temi besedami se že v uvodu predstavi protagonistka, Alexandra (Lex) Gracie, ki je del otroštva preživela v "hiši groze", privezana na posteljo in izstradana skoraj do smrti. V suženjstvu so njo in njenih šest sorojencev držali lastni starši: Oče, ki je postopoma zdrsnil v verski fundamentalizem, in Mati, ki je zvesto uresničevala njegovo vizijo bogaboječe, uslužne družine.

Že na prvi strani romana izvemo, da je Mati umrla (po dolgih letih za zapahi); Oče je umrl še pred njo. Otroci so se – po zaslugi Lexinega skoka skozi okno in pobega na svobodo – že pred davnimi leti rešili. Toda kaj se je zgodilo potem? Vsako poglavje romana je posvečeno enemu izmed njih, povezovalna nit med njimi pa je perspektiva "dekleta A", kot so Lex z lažno obzirnostjo poimenovali tabloidi. Vsak od otrok "hiše groze" je odraščal z drugimi posvojitelji, v drugačnih okoliščinah in z različno stopnjo podpore okolice. Zdi se, da je nihče od njih ni odnesel brez posledic, pa naj gre za odvisnost od drog (Gabriel), preračunljiv cinizem "prodajanja" zgodbe medijem (Ethan) ali neprepričljivo poduhovljenost (Delilah). Morda je najkrajši konec potegnila prav Lex, ki za svojo podobo uspešne ženske skriva srhljivo čustveno otopelost in odtujenost od ljudi.

Dekle A je univerzalna analiza človeških odnosov in obenem portret krutosti, ki se rodi iz potrebe po preživetju. Čeprav se bo zdela tema romana komu senzacionalistična, Dean v ospredje postavlja vprašanja, ki niso povezana z grotesknim nizanjem prizorov mučenja otrok – obenem pa ne odvrača pogleda od grozot in ne dopušča alegorične interpretacije prebranega. Z umerjenim tonom se povzdigne nad goli element šoka in dramatičnega razkritja, proti kateremu se peripetija stopnjuje.

Več o romanu nam je pisateljica povedala v pogovoru prek Skypa.

Na univerzi v Cambridgeu ste študirali angleško književnost, nato pa ste preusmerili svojo kariero in se posvetili pravu. Ko ste bili že uspešna odvetnica, ste si vzeli "prosto poletje" za pisanje knjige – knjige, ki je postala Dekle A. Protagonistka tega romana, Lex, je poklicno zelo uspešna ženska, ki pa je (tudi) zaradi svoje službe izolirana od oklice in bližnjih. Služba je zanjo pobeg pred drugimi skrbmi, ki jih ima v življenju. So bile to do neke mere vaše lastne izkušnje?

Na neki način sem verjetno ravno diametralno nasprotje Lex: ko sem v svojih dvajsetih delala kot odvetnica, sem to doživljala kot izjemno stresen življenjski slog, če sem iskrena. Težko sem prenašala dolge delovne dni, počutila sem se izolirano od prijateljev in družine; nekoč sem zaradi dela celo zamudila moževo rojstnodnevno zabavo, ki je bila na sobotni večer. Lex po drugi plati najde resnično uteho v nečem tako logičnem, v jasno razmejenih in razumljivih prostorih, kakršni so sejne sobe in letališki terminali. Služba in kariera sta zanjo odrešitev, pobeg od otroštva, kar zame nikoli nista bili. Zato je pa najbrž tudi bolj predana odvetnica, kot sem bila jaz. (Smeh.)

Vseeno pa še vedno delate kot odvetnica, le da zdaj za korporacijo Google; obenem pišete svoj drugi roman. Ni šlo torej za to, da bi hoteli eno življenjsko pot zamenjati za drugo. Se ti dve karieri lahko dopolnjujeta?

Dala sem odpoved v odvetniški pisarni, ker urnik v tisti službi ni bil združljiv s pisanjem. Je pa res, da zdaj delam za Google in obožujem svoje delo. Na neki način sta pravo in pisateljski poklic komplementarna: v obeh primerih ves dan premišljuješ o besedah, o teži in vplivu vsake besede. Včasih se pomen spremeni že z eno samo vejico. Bralci besedila prečešejo enako natančno, kot bi sodišče pregledalo kak moj pravni spis. To, da sem odvetnica, je iz mene naredilo bolj neusmiljeno in natančno pisateljico.

Je bilo pisanje Dekleta A prijetna izkušnja? Roman odpira težki temi zlorab in trpljenja in med njegovim nastajanjem ste morali preživljati čas v družbi hudih patologij. Je bilo težko to prenašati s seboj mesece in leta?

Definitivno je bilo nekatere prizore težko napisati in nekatere like težko razumeti. To je glavni izziv za pisatelja: ni treba, da imaš empatijo do vseh svojih likov, moraš pa jih razumeti, vedeti, zakaj so končali tam, kjer so. To, da sem zgodbo pripovedovala iz perspektive Lex, je zame pomenilo, da temna plat nikoli ni bila to, kar je definiralo pripoved, da je bilo upanje ves čas prisotno. Lex je upanja poln lik: kljub vsemu, kar je preživela, ni izgubila svojega smisla za humor. Njen sarkazem mi je pomagal pregnati temo.

V romanu spoznamo sedmerico otrok, ki odraščajo in so obenem ujetniki "hiše groze". Ste od samega začetka vedeli, da bo Lex, najstniško dekle, tista med njimi, ki bo pobegnila in s tem naredila konec terorju?

Mislim, da je bilo od vsega začetka usojeno, da bo Lex "tista, ki je pobegnila". Zaljubila sem se v njen pogum in v to, kako zelo se je kot odrasla ženska upirala slavi oz. temu, da bi jo njena lastna preteklost definirala. Imela sem veliko različnih idej v povezavi s strukturo pripovedi, nisem vedela, kako bo učinkovala – nekaj časa sem mislila, da bo vsak od otrok pripovedovalec enega od poglavij v knjigi. V retrospektivi se mi zdi, da bi bila to polomija, čista kakofonija različnih glasov.

Sorodna novica Od kriminalne uspešnice prek epidemije pametnih telefonov do stripovske priredbe romana

Zgodba o vašem uspehu zveni sanjsko: za vaš prvi rokopis se je vnela vojna med založniki, prodali ste ga za ogromno vsoto, prevodi so takoj začeli izhajati po vsem svetu, tudi pravice za televizijsko adaptacijo so že odkupljene. Pa vseeno najbrž ni skrivnost samo v tem, da je treba imeti dober rokopis. Kako težko se je od zunaj prebiti v industrijo? Kako težko je novincu sodelovati z urednikom, sprejemati kritiko in piliti roman?

V resnici je to res zelo dolgotrajen proces. Zame je bila največja ovira misel, da bom morala svoje pisanje deliti z drugimi – že od nekdaj sem glede tega precej občutljiva, zaščitniška. Če ljudje stopijo v sobo, kjer delam, včasih zakrijem zaslon. (Smeh.) Precej strah me je bilo razposlati rokopis agentom: možnost, da te bodo zavrnili, je ogromna. S tem imam izkušnje, pri sedemnajstih ali osemnajstih letih sem jim že pošiljala neki drug rokopis, pa nisem imela sreče. Nikoli nisem bila v nobeni šoli kreativnega pisanja, nisem bila navajena sprejemati kritike. Ogromno srečo sem imela, da so agenti tokrat pokazali zanimanje – pa seveda ne vsi, nekateri so me zavrnili, kar je normalno.

Roman sem najprej uredila sama, potem še enkrat v sodelovanju z agentko in na koncu še v sodelovanju z založbo. Vse skupaj je trajalo približno leto dni. Pravzaprav je krasen občutek, da ljudje tebe in tvoje pisanje vzamejo tako resno, da lahko preizprašujejo, ali so liki dovolj realistični, ali so določeni dogodki dobili dovolj prostora v zgodbi ipd. Proces urejanja knjige je zame privilegij: sanjsko je, da se ti je nekdo pripravljen v celoti posvetiti. So bili pa tudi trenutki, ko se mi je zazdelo, da absolutno ne morem še enkrat prebrati istega poglavja.

Družina iz romana Dekle A je fiktivna, a vseeno močno spominja na številne resnične primere staršev, ki so zasužnjili in zlorabljali svoje otroke. Zakaj so take zgodbe, kadar se znajdejo v črni kroniki, predmet naše morbidne fascinacije? Gre za to, da izpodbijajo naše predpostavke o brezpogojnosti starševske ljubezni?

Morda je to res eden od razlogov: ljudi – ali pa vsaj mene – vedno do neke mere fascinirajo stvari, ki jih ne morejo razumeti. Ideja staršev, ki svoje otroke namerno obravnavajo slabo, je sprta z našo predstavo o človeški naravi. Ko sem prebirala knjige in poslušala podkaste o resničnih zločinih, sem opazila, da je njihovo izhodišče pogosto: Kako se je to lahko zgodilo? To je vprašanje, ki nas pogosto žene naprej, čeprav lahko privede do voajerizma.

Ste v pripravah na pisanje natančno preučevali resnične zločine? Ali pa so vas je zanimal samo splošen oris okoliščin, v katerega ste lahko nato umestili izmišljeno zgodbo?

Verjetno bolj to drugo – nisem se hotela preveč navezati na ta ali oni konkreten primer; resnični primeri so zgodbe, ki jih morajo povedati tisti, ki so jih doživeli na lastni koži. Tiste zgodbe ne pripadajo meni. Dekle A je zgodba fiktivne družine Gracie, ki so jo navdihnili fotografije in kričeči naslovi v medijih: taka zgodba je na naslovnici nekaj tednov ali mesecev, ampak kaj se zgodi potem? Najbolj so me zanimala tista leta, ki sledijo sami travmi. Kaj se zgodi s posamezniki, ki jih je definiralo kratko obdobje na začetku njihovega življenja? Kakšni so, ko odrastejo? Na kakšen način se spremeni odnos med sorojenci, ki so nekaj takega preživljali skupaj? Vsekakor sem se skušala odmakniti od resničnih dogodkov in pokukati za naslove, razumeti, kaj se zgodi v tistem delu zgodbe, o katerem mediji ne poročajo več. V tišjih letih.

Zaradi tega pomenskega poudarka ste sprejeli tudi pogumno avtorsko odločitev: zgodbo začnete "na koncu": najprej spoznamo Lex kot odraslo žensko, ki izve, da je njena mama umrla v zaporu. Že s prvim poglavjem tako odstranite napetost ugibanja o tem, ali se otroci rešijo iz hiše groze ali ne.

Da, taka je bila moja premisa že od prvega osnutka romana naprej. Vprašanje, ali otroci pobegnejo ali ne, nikoli ni bilo gonilna sila zgodbe – od samega začetka me je bolj zanimalo, kaj se zgodi potem. Rdeča nit pripovedi je navijanje za Lex kot odraslo osebo, navijanje za njene sorojence in spremljanje, kako so predelali svojo travmo. Zame in za bralca je olajšanje, da lahko vidi Lex tudi v sedanjosti, da torej ve, da bo z njo vse v redu – morda ne super, ampak v redu. Tako se odpre prostor, da lahko razmišljamo še o čem zanimivejšem kot samo o golem preživetju.

Omenjate človeško potrebo po tem, da bi razumeli, zakaj se take stvari dogajajo. Ste v svojem študiju prišli do kakšnega odgovora na to vprašanje? V romanu zakoncema Gracie ne odstopite besede – v pripovedni sedanjosti sta že mrtva, živita le v spominih svojih otrok. Vsekakor nakažete, da je imel veliko vlogo verski fundamentalizem, a to ni edini vzrok.

Mislim, da nisem dobila vpogleda, ki bi mi pomagal razumeti, zakaj se take stvari dogajajo na splošno. Lahko pa najbrž rečem, da razumem, kaj se je zgodilo z družino Gracie. Vera je bila samo majhen delček tega, kar je pregnalo Očeta in Mater v osamo. Če se ne bi skrila za vero, bi se za čim drugim. V resnici gre za to, da so se Očetu nakopičili življenjski neuspehi in ga odgnali od sveta. Ne morem trditi, da sočustvujem z njim, lahko pa ga v določenih trenutkih razumem – še posebej, ko propade cerkev, ki jo je ustanovil. Kako bedno in pomilovanja vredno! Nekateri ljudje ne morejo prenesti takega ponižujočega poraza; razumem, da bi nekoga tak globok občutek sramu lahko pregnal v osamo. Ko nima nadzora nad ničimer v svojem življenju, začne nadzirati lastno družino.

V romanu je Mati bolj dvoumen lik kot Oče; bralcu na neki način dopuščate interpretacijo, da je bila žrtev stockholmskega sindroma in do neke mere pod moževim jarmom. Ali pa knjigo na ta način beremo zato, ker družba ženske – v primerjavi z moškimi – težje dojema kot storilke tovrstnih zločinov?

To je res zanimivo vprašanje. Po vsem tem času mi še vedno ni čisto jasno, kaj si mislim o Materi. V povezavi z njo ni lahkih odgovorov. Hotela sem, da bi bila dvoumen lik. Lex nima do nje nobenega sočutja, popolnoma neusmiljena je v odnosu do staršev. Meni se zdi na mestu vprašanje, v kolikšni meri je tudi Mati trpela zaradi Očetovega vedenja – kot ste že omenili, njunim zasebnim pogovorom ali njenemu razmišljanju nismo nikoli priča. Nikakor pa nisem hotela nakazati, da ni mogla na noben način vplivati na dogajanje.

V resničnih zgodbah so ženske storilke po navadi še bolj zaničevane kot moški – ravno zaradi predpostavke materinskega čuta. Kruto ravnanje z otroki se nam zdi še bolj šokantno in nezaslišano, kadar ga zagreši ženska. Hotela sem, da se bralec zavestno vpraša, ali Mater prezira bolj kot Očeta, pa čeprav ne more poznati podrobnosti njunega odnosa.

Roman je do neke mere tudi obsodba medijev, ki se pasejo na senzacionalistični zgodbi, potem pa njene akterje pustijo, da skušajo rekonstruirati svoja življenja, čeprav so za vedno izgubili privilegij zasebnosti.

Ne vem, ali je bila pozornost javnosti za družino kot celoto negativna stvar – do slave so se opredelili različno. Lex je definitivno enakega mnenja kot vi: njeno stališče do medijev je zelo jasno in skrajno negativno. Ampak to ne velja za vse njene sorojence; nekateri so svoje okrevanje v celoti navezali na medije. Najstarejši fant, Ethan, se je naučil privabiti pozornost medijev, kar mu je prineslo kariero motivacijskega govornika in finančni uspeh. Pozornost javnosti ima na ljudi različen učinek: nekateri se skušajo umakniti, drugi se okoristijo. Gabriel je primer človeka, ki je najbolj trpel v tem precepu: skušal se je okoristiti, a ker ne premore Ethanovega cinizma, je postal žrtev.

Omenili ste Ethana, najstarejšega otroka v družini Gracie. Spoznamo ga kot odraslega človeka, preživlja se kot motivacijski govornik na temo "preseganja osebne travme". A postopoma se izkaže, da je v hiši trpel manj kot drugi otroci, da je imel kot najstarejši sin določene privilegije in svoboščine. Je Ethan v vaših očeh zlikovec, vsaj do neke mere? Ga lahko krivimo, ker je skušal preživeti, pa čeprav na račun bratov in sester?

Všeč mi je, da se vam zdi Ethan zanimiv lik, ker je tudi meni eden od najljubših – ne z vidika, da bi ga imela rada, ampak ker se mi zdi fascinanten. Zame ni zlikovec, čeprav ga veliko bralcev razume na ta način, vključno z mojim možem. Ne morem trditi, da bi sama v podobnih okoliščinah ravnala drugače kot on. Ljudje zase radi mislijo, da bi bili "Lex“ – tisti posameznik, ki pobegne, ki ukrepa, ki je pogumen. V resnici pa bi predvsem naredili, kar bi bilo treba, da bi preživeli. Ko Ethana spoznamo kot odraslega človeka, je grozna oseba – ampak obenem je to isti fant, ki je vsak dan tekel v šolo, ker se je tako veselil učenja. Zanj je moralo biti grozno, ko so mu starši to odvzeli. Vsekakor imam veliko sočutja do njega kot otroka. Hotela sem bralca izzvati, da bi razmislil o svoji zmožnosti sočustvovanja.

Odnosi med otroki samimi so zelo kompleksni, večplastni. Vsak ima svojega najboljšega prijatelja med sorojenci, vsak izmed njih se vede drugače v odnosu do staršev. Nato se ti odnosi dodatno preoblikujejo in spreminjajo, ko odrastejo.

Ta dinamika je bila največji izziv pri pisanju knjige. Sama sem edinka, zato me že od nekdaj zanimajo velike družine, predvsem zamere in zavezništva, ki nastajajo pod njihovim okriljem. V vsaki večji družini so trki različnih osebnosti, ljudje imajo različne skrivnosti … Najbolj sem uživala, ko sem ustvarjala zavezniški odnos med Lex in Evie ter med Gabrielom in Delilah. Pa tudi, ko sem pisala jedke dialoge med Delilah in Lex. Čeprav so odraščali v zelo unikatnih okoliščinah, so njihovi odnosi do neke mere podobni vsaki drugi družini; zato se mi zdijo toliko bolj človeški.

Omenili ste že, da ste hoteli v romanu poudariti upajoč, optimističen ton. Na prvi pogled to drži, saj so se otroci iz hiše groze rešili. A postopoma se izkaže, da so svojo travmo prinesli s seboj v odraslost, le da se kaže na različne načine: Delilah se je zatekla k newageovskim mantram o ljubezni in odpuščanju, Gabriel je odvisnik, Lex ima disfunkcionalne odnose z bližnjimi, Ethan je hladen in ciničen. Zdi se, da je edini srečen med njimi Noah, ki je bil premajhen, da bi se česa spomnil, in ki ne pozna svojega porekla. Je torej nemogoče zares preseči travmatično otroštvo?

Mislim, da obstaja upanje za vsakega izmed njih. Mogoče so na začetku romana vsi v zelo brezizhodnih položajih, a proti koncu vidimo, da se nekdanji sovražnici Lex in Delilah na Ethanovi poroki zbližata. Gabrielu plačujeta rehabilitacijo. Najhujše je že za njimi. Veliko dela jih še čaka, ampak mislim, da je še upanje zanje. Vsekakor pa je celoten roman dokaz, da okrevanje traja dalj časa, kot bi si morda mislili, in da je včasih potreben prelomen dogodek – v tem primeru Materina smrt – da se stvari premaknejo v pravo smer.

Roman ima na koncu presenetljiv preobrat, ki ga tukaj seveda ne bova razkrili. Ste ga pisali v upanju, da se bo na bralca resnica zrušila kot plaz, ali pa ste "razkritje" načrtovali kot potrditev suma, ki se je počasi stopnjeval od začetka zgodbe?

To je najbrž odvisno od vsakega posameznika. Sama kot bralka na primer nikoli ne predvidim presenetljivih preobratov in sem vedno šokirana! (Smeh.) Mislim pa, da je v Dekletu A kar nekaj namigov, ki sem jih namenoma natrosila v zgodbo. Pozoren bralec lahko vidi, kaj se bo zgodilo. Nisem hotela učinka šoka, hotela sem občutek žalostne ugotovitve, da ima lahko tako močna in sposobna oseba, kot je Lex, ogromno slepo pego v povezavi s tem, kar se ji je zgodilo. Zaključek zgodbe je zame prej občutek žalosti, ki se počasi širi, kot pa krik groze.

V kolikšni meri boste sodelovali pri televizijski adaptaciji romana, ki jo bo režiral Johan Renck? Boste za serijo napisali scenarij ali pa boste pri projektu samo svetovalka?

Samo svetovalka bom, ker nimam nobenih scenarističnih izkušenj. Poleg tega pa sem trenutno zaposlena s pisanjem naslednjega romana. Je pa Johan Renck, ki je režiral serijo Černobil, fantastičen avtor, zato se zelo veselim tega projekta. Že sama misel, da bom družino Gracie lahko videla na zaslonu, se mi zdi neverjetna. Televizijo namreč obožujem. Ko gre knjiga enkrat v svet, je dobro slišati, kakšne interpretacije likov imajo njeni bralci: do svojega dela nisem preveč zaščitniška. Zame je knjiga končana, zdaj pripada drugim.

Čuden občutek mora biti pisati nov roman, obenem pa še promovirati prejšnjega. Kaj mi lahko poveste o svoji naslednji knjigi?

Res je rahlo nenavaden občutek – nisem predvidela, da založništvo deluje na ta način. Kadar promoviraš knjigo, si po navadi globoko zakopan v naslednjo ali pa jo celo končuješ. Z liki v romanu Dekle A sem bila dolgo obsedena, tri leta sem ogromno razmišljala o njih. Zdaj si tega ne morem več privoščiti, ker moram biti "obsedena" z nečim drugim. Občutek imam, kot da obiskujem stare prijatelje, ki jih že dolgo nisem videla.

Moj naslednji roman bo podoben Dekletu A, vsaj kar zadeva žanr psihološkega romana. Ukvarjam se z dvema protagonistoma in njunim odzivom na teroristični napad. Eden je v tragediji izgubil svojo mamo, drugi pa je prepričan, da je vse skupaj zarota, ki se jo da razkrinkati. Spremljali ju bomo na njuni poti maščevanja oziroma odrešitve. Druga zgodba kot v Dekletu A, ampak verjetno ostajam zvesta temu, da raziskujem različne interpretacije istih dogodkov. Vračam se tudi k temam travme in žalovanja.