Njeno delo obsega spletno komuniciranje in trženje, ki je tudi predmet izobraževanja na tečajih in o čemer predava na strokovnih dogodkih. Nedavno je imela delavnico v sklopu projekta Prihodnost založništva, ki je bil pod okriljem založbe Beletrina v sodelovanju s Centrom za kreativnost pri Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO).

Predavanje je bil eden izmed dogodkov, na katerih so seznanjali sektor založništva, kulturnega in kreativnega sektorja ter širše javnosti z izzivi nove covidne realnosti in z iskanjem priložnosti v inovativnih digitalnih trženjskih rešitvah.

Petra Slanič svetuje založbi Beletrina na področju digitalnega trženja, spletna knjigarna Beletrina pa je s trženjskimi dejavnostmi pod njenim vodstvom v letu 2020 povečala promet za več kot 600 % v primerjavi z letom prej. Kot pravi, v času epidemije naenkrat ni bilo druge možnosti za nakup ali izposojo knjige kot kupiti jo po spletu ali brati e-knjige ter poslušati avdioknjige. "Spletnim trgovcem se je lani zgodilo več let napredka v enem. Nekateri strokovnjaki ugotavljajo, da smo v letu 2020 dosegli za tri leta napredka, drugi pravijo, da celo šest."

Vabljeni k branju celotnega intervjuja.

Na svoji spletni strani kot osrednje načelo navajate misel Akire Kagamija: "Prenehati moramo govoriti o potrošniku. Potrošniki so ljudje in samo ljudje." Zakaj je prav to vodilo, okrog katerega zastavljate delo v trženju in odnosi z javnostmi?
V trženju in komuniciranju se zavedam, da so na drugi strani običajni ljudje, kot sva vi in jaz. V stroki se pogovarjamo o visoko letečih modnih besedah, brenčavkah, in o nekih anonimnih ciljnih skupinah, redkokdo pa razmišlja o nas kot posameznikih s svojimi tisoč skrbmi. S trženjskimi dejavnostmi moramo priti do ljudi v položaju, ko nas potrebujejo oziroma ko rešujemo neko njihovo težavo ali zadovoljujemo njihovo potrebo. Ko govorimo o založništvu, gre za okoliščine, ko bi človek rad prebral ali podaril dobro knjigo, in s trženjskimi dejavnostmi ga pripeljemo do nakupa knjige, e-knjige, zvočne knjige ali bralnika. Če mu uspemo približati pravi izdelek takrat, ko ga išče, je zadovoljstvo obojestransko.

Kako to, da ste se že v začetkih nastanka spletnega marketinga podali na to tedaj še neznano in nepredvidljivo področje?
Moja kariera, ki sem jo začela že med študijem komunikologije, je dolga že dvajset let, skozi sem dala malo šolo v agencijah in velike šole v marketingu in komuniciranju z delom za manjša in večja, lokalna ter mednarodna podjetja in organizacije. Takoj ko se je začelo premikati na področju družbenih omrežij in tudi spleta nasploh, me je popolnoma prevzelo. Rada se pošalim, da sem se rodila z miško v roki, saj imam starejšega brata, ki je računalničar in tako so bili pri naši hiši vedno računalniki, od ZX Spectruma naprej. Sprva sem delala v tradicionalnem marketingu in odnosih z javnostmi, seveda, saj ni bilo drugih medijev, kot so tiskani, radio in elektronski mediji, pod čemer smo razumeli predvsem televizijo. Kakor hitro se je leta 2006 Facebook odprl za vse uporabnike, sem bila ena prvih zraven, ker sem zaslutila, da se dogaja res velik premik, ki bo zelo pomemben za nadaljnje trženjske in komunikacijske dejavnosti. Prvič v zgodovini je bilo mogoče s človekom, ki je tudi kupec, kot organizacija stopiti v neposreden stik, v dvosmerno komunikacijo. Do takrat smo komunicirali enosmerno, na način: »Tukaj so oglasi, tukaj so sporočila za medije.« Kot naročniki, oglaševalci in izvajalci trženjskih dejavnosti smo samo porivali neko vsebino, določen kontekst odjemalcem. Prizma se je z družbenimi omrežji popolnoma obrnila. Takoj sem se začela s tem področjem ukvarjati, preiskovati, raziskovati, pričakovati, da jih bodo ljudje vzeli za svoja in se bodo spreobrnila iz orodij komunikacije med ljudmi v oglaševalska orodja.

V začetku so mnogi Facebook obravnavali kot nekaj zanimivega zgolj za prosti čas mladih, več let je trajalo, preden so ga množično odkrile generacije in so ga začeli jemati resno tudi kot oglaševalsko orodje ...
Niso vsi hkrati začeli prepoznavati Facebooka kot pomembnega. Pred desetimi leti, ko smo se pogovarjali o teh kanalih, je bil pogost odnos: "To je za otroke, to je brez zveze, to nima nobene poslovne funkcije." Tak odnos se je pozneje izkazal za dvorezen meč, s takim odnosom in nerazumevanjem omrežij so nekatera podjetja zaostala v razvoju trženjskih dejavnosti, ki so jih ljudje pričakovali. Kot povsod drugje pa je tudi v trženju dobro, če si v nečem prvi. Danes je zgodba popolnoma drugačna. Pri prireditvah in festivalih velja, da ljudje za aktualne informacije ne obiščejo spletnih strani, ampak iščejo informacije na Facebooku in drugih družbenih omrežjih, saj so to najbolj živa orodja in je večja verjetnost, da bodo tam našli najbolj sveže informacije.

Ker ste podrobno spremljali razvoj, kaj bi izpostavili kot ključne trenutke oblikovanja družbenih omrežij kot spletnih platform, ki po eni strani vstopajo v polje medijev in po drug strani trženja?
Rekla bi, da je bil ključen trenutek obdobje intenzivnega bloganja. Čas navdušenja in zgodnjih posvojevalcev v Sloveniji je bil zelo pomemben. Tu so bili, denimo, Had, Jonas in drugi, to so bili časi, ko smo se z blogerji srečavali, obstajali so razni časopisi in priloge na to temo. Tukaj se je začelo in podjetja so vedno bolj iskala v tem lasten interes. Hkrati pa so začeli nastajati forumi, kjer so se ljudje pogovarjali o blagovnih znamkah, ne da bi bile te vključene. Ljudje, ki so mislili, da bo to muha enodnevnica in da bo komuniciranje na spletu ostalo le v zasebni sferi, so se motili. Pri družbenih medijih je trajalo kar nekaj časa, preden so jih resno poslovno zagrabili tržniki. Dober primer je, recimo, spletna trgovina mimovrste.com, ki je že pred desetletjem delala izjemno pametno, ustvarili so si ogromno bazo sledilcev na Facebooku, zelo intenzivno so komunicirali z njimi in imeli ekskluzivne ponudbe. Seveda, so spletna trgovina, to je bil njihov teren, hkrati pa so imeli ljudi, ki so te ‘novotarije’ razumeli. Danes pa brez tega več ne gre, bolj je aktualno vprašanje, na katere kanale iti, ker jih je toliko.

Sorodna novica Maša Malovrh: "Namen spletne dostopnosti je omogočati enakost za vse"

Nedavno ste bila ena od predavateljic v sklopu izobraževanja Prihodnost založništva v organizaciji Beletrine in Centra za kreativnost. Kako se založništvo danes povezuje s spletnim okoljem? Kaj so osnove sodobnega trženja v založništvu?
V trženju je zagotovo treba danes razmišljati drugače kot nekoč, ko si imel vrečo denarja, z njo posnel oglas, kupil oglasni prostor na televiziji, dodal temu še dvajset veleplakatov, trideset radijskih oglasov ter deset časopisnih in konec. Danes so trženjski kanali precej bolj razpršeni, in to je ključen izziv. Ni dovolj znanja o tem, kako se digitalne platforme med seboj povezujejo, in pogosto v organizacijah ni kadra, ki bi te dejavnosti lahko izvajal. Najti je treba pravo kombinacijo: prva stvar je izobraževanje na to temo, splet nam danes ponuja tega v izobilju, mogoče še preveč. Mislim pa, da bodo zelo kmalu vsi založniki spoznali, da se jim preprosto splača knjige in druge izdelke prodajati v lastni spletni trgovini oziroma spletni knjigarni. Zakaj? Ker se izognejo stroškom posrednikov, ki niso zanemarljivi.

Na delavnici sem govorila o tem, kako medije na sodoben način delimo v marketingu na tri dele. Najprej so tukaj lastniški mediji (owned media), tisti, katerih lastniki smo založbe in bi jim morali posvečati največ pozornosti. Spletna trgovina je naša domača hiša, ki mora biti vedno lepo pospravljena in pripravljena na obiskovalce. V lasti imamo tudi stike svojih kupcev. To je zlato, naš največji kapital, saj nam omogoča, da s kupci neposredno komuniciramo na različne načine, z e-poštnim trženjem, z SMS-trženjem, po telefonu ... Danes imamo na voljo tudi spletno analitiko, ki nam zelo natančno pove, kaj ljudje počnejo v spletnih knjigarnah. To so ogromne spremembe v primerjavi s tradicionalnimi trženjskimi dejavnostmi.
Drugi del so tako imenovani plačani mediji (paid media), torej oglaševanje, kamor spadajo tudi zloglasni PR-članki, ki seveda ne obstajajo, ampak so to plačana sporočila, torej oglasi. Potem pa govorimo še o prisluženih medijih (earned media), kamor spadajo novinarski članki, objave na blogih in drugih kanalih, ko novinarji in drugi avtorji ocenite, da je neka tema zanimiva za širšo javnost, kot je na primer najin intervju.

Založništvo je tradicionalna panoga, saj knjige tiskamo že stoletja, a tudi v založbah moramo delovati v aktualnem okolju in se odzivati na potrebe ter želje bralcev. Bistveno je v založbah poiskati strokovnjake, ki razumejo, da mora biti spletna knjigarna enako seksi kot katera koli druga spletna trgovina. Če omenim kot primer recimo svetovno spletno trgovino Amazon, mimo katere ne moremo, ker je tako velik igralec tudi na knjižnem trgu s svojo znamko Kindle. Danes pričakujemo, da bodo tudi spletne knjigarne manjših založb narejene tako kakovostno, kot so tuje, mednarodne spletne trgovine z bistveno večjimi proračuni in vrhunskimi strokovnjaki.

Kakšno bi bilo danes, glede na opisano, nekakšno idealno razmerje med tem, koliko se kulturna ustanova posveča klasičnim in družbenim medijem? Se vam zdi, da je razmerje že pol-pol?
Absolutno, rekla bi celo, da se tehtnica preveša v smer spletnega komuniciranja, predvsem zato, ker je toliko kanalov, za katere je treba vsakodnevno skrbeti. Tradicionalni marketing je pomenil štiri kampanje na leto, v vsakem letnem času eno, zdaj pa moramo aktualne objave za družbena omrežja in spletne oglaševalske kampanje ustvarjati vsak dan. Hrček zmeraj teče v krogu in se ne ustavi.

Kam spadajo v tej kategorizaciji družbena omrežja? So to lastniški mediji?
Delno. Vsebine so naše, nismo pa mi lastniki platform. Če samo pogledamo primer izpred nekaj let, ko je Facebook spremenil algoritem in so se naše organske objave čez noč nehale prikazovati visokemu odstotku sledilcev. Treba je bilo začeti plačevati, oglaševati, da pridemo do svojih sledilcev, potem ko smo trdo garali, da smo jih sploh pridobili.

Ali pa denimo, ko so na Facebooku spremenili na videz majhno stvar, da se ni več dalo povabiti vseh ljudi naenkrat na dogodek, ampak je bilo treba začeti vabiti vsakega posamezno, klikniti vsakega posebej. Ustvarili so ogromno dodatnega dela ...
Kaj so nam s tem sporočili? Raje oglašujte ta dogodek. To je njihovo sporočilo skozi vse tovrstne spremembe. Cilj podjetja Facebook, Inc. in drugih velikih igralcev na spletu je ustvarjati dobiček.

Je mogoče odkriti ključ, po katerem stopnjujejo oglaševalsko funkcijo družbenih omrežij?
To je vprašanje za milijon dolarjev ali pa še veliko več. Veliki spletni igralci, kot sta Facebook in Google, so zelo so skrivnostni, saj poslujejo na visokokonkurenčnem trgu. Algoritme in funkcionalnosti svojih platform lahko spreminjajo vsak dan. Tudi kot oglaševalec prideš zelo težko v stik z njimi, če nimaš za sabo velike agencije oziroma če ne dosegaš minimalnega praga letnega vložka v oglaševanje na njihovem omrežju.

Kako pa je z občutljivostjo podatkov? Na družbenih omrežjih, ki so obenem javni in zasebni, dobi vsaka ustanova ogromno podatkov prek analitik, imen in priimkov.
Imamo imena in priimke, vendar pa do svojih sledilcev ne moremo, saj jim ne moremo, denimo, poslati sporočila ali neposredno pridobiti njihovih elektronskih naslovov. Vse, kar kot založba imaš, je lastna baza stikov kupcev in zainteresiranih posameznikov, na Facebooku si pa samo gost. Je pa zelo pomembno prisluhniti predlogom sledilcev na družbenih omrežjih, saj tam zapišejo veliko zanimivih idej in predlogov. Gotovo si je smiselno omisliti tudi digitalni kliping, preskenirati vse, kar se na družbenih omrežjih piše o neki znamki, in seveda dobro poznati Splošno uredbo EU-ja o varstvu podatkov (GDPR) ter lokalno zakonodajo s področja varstva osebnih podatkov. Moj ključni nauk s področja digitalnega marketinga bi bil: "Zgradite si dobro bazo stikov in kakovostno hišo, torej svojo spletno trgovino in si prizadevajte predvsem pri lastniških medijih."

Kako se je vzpostavil ta nov poklic, t. i. urednik ali urednica družbenih omrežij, za katerega ni šolanja, zahteva pa ga že vsak dogodek, seveda tudi kulturni? Katera znanja so po vaše ključna za to polje trženja?
Če sodim po sebi, ker svojo zgodbo najbolje poznam, mi je največ pomagalo delo pri odnosih z javnostmi. Biti nadpovprečno pismen, znati koncizno, kratko in jedrnato povedati bistvo. Tu mi je pomagalo na eni strani delo pri odnosih z javnostmi, kjer vsak dan pripravljaš besedila za različne skupine ljudi, na drugi strani pa to, da sem že dolga leta dejavna na Twitterju, kjer je bila dolžina posameznega tvita dolga leta omejena na samo 140 znakov. Če zmoreš svoje sporočilo razumljivo zapisati v 140 znakih, potem veš, kaj govoriš, in ni nejasnosti. Na družbenih omrežjih pa je zelo pomembna tudi vizualna podoba objav, zato je ključno sodelovanje z oblikovalci. To niso več uniformiranih sporočil za medije, ampak je treba skozi vsebino in vizualno podobo vsak dan informirati in zabavati.

Ni pa res, da se ni mogoče šolati. Imamo kar nekaj različnih univerzitetnih in visokošolskih študijev trženja, kjer poučujejo tudi upravljanje z dejavnostmi v družbenih omrežjih.

Kako je razmerja moči na spletu zaznamovalo obdobje epidemije? Svet in z njim tudi kulturno dogajanje je bilo nenadoma odvisno od spletnih prenosov, od tega, kar lahko splet ponudi.
Splet je bil v preteklosti pogosto nebodigatreba, postranska zadeva, še ena stvar, s katero se je treba ukvarjati. Če ne prej, so v epidemiji številke pokazale svoje. Na Beletrini smo se v tem letu in treh mesecih od prvega zaprtja javnega življenja zaradi covida-19 pri nas potopili v spletne rešitve, saj je bilo treba čez noč izumiti nove oblike komuniciranja z bralci. Literarnih dogodkov ni bilo, knjigarne in knjižnice so bile zaprte. Naenkrat ni bilo druge možnosti za nakup ali izposojo knjige kot kupiti jo po spletu ali brati e-knjige ter poslušati zvočne knjige. Spletnim trgovcem se je lani zgodilo več let napredka v enem. Nekateri strokovnjaki ugotavljajo, da smo v letu 2020 dosegli za tri leta napredka, drugi pravijo, da celo šest. Na Beletrini smo imeli lepe rezultate prodaje v času pandemije, prodajo na spletu smo v letu 2020 v primerjavi z letom prej povečali za več kot šestkrat.

Sorodna novica Zaradi zaprtih knjižnic in knjigarn so se številni zatekli k e-knjigam

Kako se je to dogajalo od blizu? Kako hitro so ljudje preklopili na spletno kupovanje kot edino možnost?
Takoj. Ljudje takoj najdemo rešitev, če je le interes. 12. marca, torej prvi dan epidemije, so številke že začele rasti in zatem so samo še rasle. Veliko ljudi ni moglo delati od samega začetka in so imeli veliko več časa za prostočasne dejavnosti, kot ga imajo sicer, zato so se tudi prodajni rezultati v založbah hitro izboljšali. Mi smo takrat svojo obstoječo spletno knjigarno že nekaj mesecev izboljševali, tako da smo imeli relativno dobro izhodišče. Vsak založnik pa je imel tedaj seveda svoje stanje, s katerim je lahko pristopil k spletni prodaji. Pri tistih, ki niso imeli spletne knjigarne, je to lahko pomenilo mesece in mesece prostega teka. Tudi če si se prvi dan epidemije odločil za produkcijo spletne knjigarne, si zamudil izjemen čas za spletno prodajo. Mi smo si rekli: "Vse svoje moči osredinimo na splet in prodajo v spletni knjigarni." Od prvega dne epidemije velja tudi ugodnost za naše bralce, to je brezplačna poštnina v Sloveniji z vpisom kode beletrinanadom.

Želeli smo doseči, da je strošek nakupa knjige za bralce enak, kot če bi šli kupit knjigo v knjigarno, na kar so se bralci lepo odzvali. V spletni knjigarni nam je uspelo nadomestili izpad prodaje po drugih kanalih. Leto dni pozneje opažamo, da naš promet ostaja na isti ravni kot lani in še raste. Novi kupci, ki smo jih dobili med epidemijo, torej ostajajo z nami in še naprej kupujejo v spletni knjigarni.

Kaj pa preostalo dogajanje? Kaj je mogoče reči po enem letu, v kakšnem smislu je splet postal še bolj zlit s posredovanjem kulturnih vsebin?
Koronavirus nas je seveda prisilil, da smo v nekem trenutku ustavili vse dejavnosti, ki so potekale v fizičnem svetu, in začeli iskati nove formate. Velik izziv je bil poiskati nove načine prirejanja literarnih večerov oziroma srečanj bralcev z avtorji. Na Beletrini smo začeli aprila lani snemati tedenske oddaje Beletrina v živo. Zelo smo veseli, da je oddaja našla svoje gledalce.

Sorodna novica Poletno pisateljsko popotovanje z Beletrininimi trubadurji

Spletni format oddaje nam omogoča ustvarjanje bogatega arhiva posnetkov in podaljša rok trajanje oddaj, saj si jih marsikdo ogleda pozneje. Splet nam tako daje dolgoživost pri dogodkih, ki bi se sicer zgodili enkrat za omejeno občinstvo in nikoli več. Gotovo pa na spletnih dogodkih umanjka osebna in čustvena raven, zato sem zelo vesela, da so naši avtorji, združeni v projektu Beletrinini trubadurji, lahko spet odšli na turnejo po Sloveniji med svoje drage bralce. Avtor potrebuje pogovor s svojim bralcem, tako kot gledališčnik in glasbenik potrebuje občinstvo, za katero nastopa. Verjamem, da je bilo njim še posebno težko, ampak naj jih pohvalim, da so res dobro opravili svoje delo. Tudi sama sem si ogledala nekaj koncertov in predstav na spletu, česar sicer, v stari normalnosti, ne bi storila.

Rekli ste, da ste naredili v enem letu korak za šest let naprej. Ali kaže, da se bo to ohranilo, da boste zdaj tudi ostali teh šest let naprej?
To je največji izziv. Zadržati na novo pridobljeno občinstvo, tudi tiste ljudi, ki sicer morda nikoli ne bi prišli na dogodke v živo. Ne verjamem, da bomo šli prav hitro nazaj v stare vzorce. Dokler ne bo zadostne precepljenosti in ne bomo varni v zdravstvenem smislu, bomo ohranjali nove navade. Vendar pa moramo upoštevati, da ob tem za kulturne organizacije nastajajo novi stroški. Posneti dogodek pomeni dodatni strošek za snemalno ekipo, ki ga prej ni bilo. V kulturnih ustanovah bo treba dobro analizirati številke, ugotoviti, kaj nam govorijo, in izhajati iz izsledkov analiz ter si zastaviti nadaljnje cilje. Seveda pa so na novo pridobljena občinstva še kako dragocena. Posebno zato, ker je toliko dogodkov v naši državi zgoščenih v Ljubljani, splet pa je omogočil, da so se jih lahko udeležili tudi ljudje iz bolj oddaljenih krajev Slovenije ali tujine. Zmagali bodo hibridi, organizacije, ki se bodo odločile za hibridne modele, torej preplet spletnih prenosov in izvedbe dogodkov v živo.

Kako veliko vlogo je dobilo kot posledica vsega tega digitalno trženje?
To ni več nekaj postranskega, nekaj, kar bo naredil študent. Spletni kanali postajajo prvo okno do bralcev. Danes ne boste poklicali na založbo in vprašali za neko informacijo, ampak boste šli najprej vprašat strica Googla. Temu primerno mora delovati tudi trženje. Biti moramo tam, kjer so ljudje, bralci.

Prednost in pomanjkljivost digitalnega trženja pa so številke. Za vsako stvar je na voljo analitika, točno veš, od kod prihajajo obiskovalci, kaj počnejo, kaj jih zanima in kaj ne. Pomembno se je ne izgubiti v analizi paralizi, ko preprosto več ne veš, kaj je pomembno. Zato si je treba zastaviti ključne kazalnike uspešnosti (t. i. KPI, key performance index) in jih spremljati v časovnih intervalih, recimo tedensko, mesečno, kvartalno in letno. Neprestano je treba spremljati celo sliko, ne le posameznih drobnih dejavnosti, ter testirati in eksperimentirati z novimi pristopi. Danes lahko že z vložkom nekaj sto evrov preveriš, ali neka nova taktika deluje. Skozi dobro načrtovano delovanje je tudi veliko več denarja pravilno vloženega v trženje.

Kako pa s stališča trženja opazujete prehod bralstva od tiskane k e-knjigi in zvočni knjigi? In kakšne so posebnosti teh velikih sprememb na knjižnem trgu?
Bralci smo bralci in konzumiramo knjige na vse načine. Sama sem po teoriji difuzije inovacij vedno znova med zgodnjimi posvojevalci novih tehnologij. Brez bralnika ne morem več živeti, vedno me v torbici čaka vsaj deset knjig, ki jih še nisem prebrala, in to mi torbice čisto nič ne obteži. Slovenija je sicer specifična po tem, da imamo knjižnico in knjigarno e-knjig Biblos, ki bralcem nudi že skoraj šest tisoč knjig in so v brezplačno izposojo na voljo vsem članom slovenskih splošnih knjižnic. E-knjige se pri nas prav veliko ne kupujejo, se pa veliko izposojajo, ravno zaradi platforme Biblos. Pri Beletrini, ki skrbi za Biblos, zato spodbujamo tudi druge založbe, da pripravljajo knjige v e-obliki. Zvočne knjige so v vzponu, pri čemer je zanimiv švedski trg, ki ima dolgo zgodovino zvočnih knjig, saj so se tam pojavile na kasetah že v 50. letih prejšnjega stoletja. Danes na tem tržišču prodajo že 50 % knjig v digitalni obliki, prednjačijo pa prav zvočne knjige, ki jih Švedi poslušajo prek naročniških storitev. Zdi se mi, da so zvočne knjige pri nas še na začetni stopnji razvoja, kot so bili pred nekaj leti podkasti, ki smo jih že čisto vzeli za svoje.

Kakšno pa je razmerje med temi tremi oblikami knjige v Sloveniji?
Aktualnih raziskav žal ni, bi pa čez palec rekla, da se pri nas na trgu še vedno proda okoli 90 odstotkov tiskanih knjig, če ne celo več. So pa v času epidemije ljudje veliko kupovali bralnike, kar pomeni, da je večja verjetnost, da se kdaj odločijo za nakup e-knjige. Na Biblosu načrtujemo v bližnji prihodnosti ponuditi tudi zvočne knjige, kar nekaj smo jih že posneli.

Smo pri e-knjigah še v eksperimentalnem obdobju ali že ima zasidrano mesto, kot denimo prej omenjeni podkasti?
Rekla bi, da smo po inovacijski krivulji že prišli od zgodnjih posvojevalcev v naslednjo kategorijo, zgodnjo večino, nismo pa še v kategoriji pozne večine, ko bi bili bralniki široko sprejeti kot dopolnilo ali alternativa tiskanim knjigam. Zagreti bralci imamo bralnik ali celo dva, ker je Amazonov Kindle zaprt sistem in omogoča samo branje e-knjig, kupljenih pri njih, tako moramo za branje e-knjig z Biblosa poseči po bralnikih drugih znamk, denimo uradni bralnik Biblosa je evropske izdelave znamke inkBOOK. Mislim, da je še veliko priložnosti za razvoj e-knjige, saj še veliko ljudi vztraja pri tiskanih knjigah, mnogi iz romantičnih vzgibov. Nedolgo nazaj smo tudi slišali ljudi govoriti, da časopisov ne bodo brali na spletu. Danes pa vidimo, da so najbolj obiskane spletne strani pri nas medijske in seveda preberemo novice in časopise na spletu.

Sorodna novica Skoraj polovica Slovenk in Slovencev pravi, da ne bere knjig

Verjetno so tukaj pomembne generacijske specifike kupovanja knjig?
Vsaka knjiga ima svojega bralca in vsak izdan naslov je posebna zgodba. Težko je posplošiti. Raziskava Knjiga in bralci VI je leta 2019 pokazala, da približno polovica Slovencev bere, več ženske kot moški. Največ bralcev je iz starostnih skupin 25–34 let in 65–75 let. V naši spletni knjigarni pa kupujejo primarno bralci, stari od 15 do 34 let, sledijo jim starejši od 55 let. Mladi so že tako tisti, ki najraje kupujejo na spletu, v času pandemije pa se je zgodilo tudi tisto, kar smo si lahko samo želeli – tudi starejši, ki so se dolgo upirali nakupovanju na spletu, so se odločili zanj, ker preprosto niso imeli druge izbire. Zadovoljili smo njihovo potrebo po nakupu knjige na varen način, ne da bi se izpostavljali virusu. Verjamem, da bodo tovrstne navade ostale tudi v obdobju po pandemiji.