Irena Z. Tomažin, diplomirana filozofinja, je nedvomno ena najopaznejših in samosvojih vokalistk in performerk pri nas, njeno delo pa je najbolj zasidrano znotraj eksperimentalne improvizirane glasbe in v gibalno-gledaliških predstavah. Izdala je tri avtorske glasbene albume, za sabo pa ima tudi devet avtorskih vokalno-gibalnih predstav, skozi katere se je posvečala raziskovanju povezave med glasom, gesto, telesom, prostorom in zvočnostjo. Skozi leta je nanizala mnogo sodelovanj, tudi s tujimi ustvarjalci. Kot pedagoginja pa zadnja leta tako doma kot po svetu redno vodi delavnice pod imenom moved by voice oziroma glasna delavnica, ki so posvečene glasu in gibu.

Na festivalu Sonica, ki se začenja danes, bo 23. septembra s projektom Arba, Dâk Arba nastopila s francoskima ustvarjalcema Frédéricom D. Oberlandom in Fanny Béguély. Projekt je sprva nastal leta 2019 po naročilu kot instalacija te francoske vizualne umetnice in filmarke, njen rojak multiinstrumentalist in Irena Z. Tomažin pa sta pripravila zvočno spremljavo zanjo. Leto pozneje je ta glasbeni del izšel kot album na vinilni plošči, festival Sonica pa je naročil še ekskluzivno živo različico albuma Arba, Dâk Arba, ki bo zaživela v petek na odru Lutkovnega gledališča Ljubljana. Francosko-slovenski kolaboracijski projekt bo tako "prvič zaživel na odru skupaj s kemigrami francoske ustvarjalke, ki so ga navdihnili. Njune introspektivne zvočne pokrajine, ki jih sestavljajo večplastno dromljanje električnega hurdy-gurdyja in raztelešeni ženski vokali, delujejo kot vez med predzgodovinsko ritualno glasbo in neskončnim brnenjem vsemirja," so zapisali na festivalu Sonica, ki se bo sklenil 25. septembra.

Več o projektu in poti, ki je vodila do njega, pa v intervjuju z Ireno Z. Tomažin.

Od leta 2011 ste izdali avtorske glasbene albume Crying Games, nato omenjenega Taste of Silence in Cmok v grlu. Kakšno pot ste prehodili od takrat do izida albuma Arba, Dâk Arba v letu 2020?
Uf, da, pot je dolga in intenzivna, polna vračanja in odkrivanja že znanega, polna ponavljanja in srečanja novega ter skakanja v neznano. Vesela in hvaležna sem zanjo. Polna je tudi molka, sedenja v tišini, poslušanja. Predvsem pa pot učenja in sodelovanja – z drugimi seveda, pa naj se čudno sliši, ampak za mene tudi sodelovanja same s seboj. Pri glasu je tako kot pri telesu, spreminja se in ne nazadnje tudi stara. Tega ne pravim z nekim obžalovanjem ali objokovanjem nečesa, kar je minilo, ampak bolj z nekim zavedanjem resnične dimenzije glasu – da pripada trenutku, da je vanj vtkan izdih, ki se prej ko slej zlije s tišino. Pač pride in ponikne. Včasih sploh ne pride, nekako molči in tako trmasto nakazuje svojo prisotnost. Zavedam se tudi tega, da nekih stvari ne morem in niti ne želim več izražati skozi glas, ker so se izpele in izživele … Kar mi je bilo prej zagotovo v veselje, izziv in navdihujoče, zato pa lahko šele zdaj zaznam neke druge dimenzije glasu. Ne vem, kam me bo odneslo. V tem smislu sem jaz bolj poslušna glasu kot pa glas do mene (nasmešek).

Arba, Dâk Arba je sprva v letu 2019 nastala kot zvočna komponenta instalacije Fanny Béguély, leto pozneje je glasbeni material izšel kot album, na Sonici pa bo glasba prvikrat zazvenela na nastopu v živo. Na kakšen način so se s tem spreminjale vaše vloge – vizualne umetnice na eni strani in vaju, dveh glasbenikov oziroma zvočnih umetnikov, na drugi?
Mogoče je bolj spreminjal vlogo sam projekt kot pa mi, posamezni ustvarjalci. Res je, da je najina zvočna slika, ki je sprva nastala kot spremljava k izjemni instalaciji Fanny Béguély, pozneje dobila svoje življenje tudi kot samostojna stvaritev na vinilni plošči. Fanny je Frédéricovo delo poznala in z njim sodelovala že prej, midva s Frédéricom pa sva se spoznala na Irtijal festivalu v Bejrutu leta 2018 in prek njega je spoznala moje vokalno delo. Tako da je naše prvo skupno srečanje sledilo zasnovi instalacije in preizkušanju neke skupne umetniške alkimije.

Pozneje je Oberland z zvočnim tehnikom Romainom Poirirom, ki je sodeloval z nami pri snemanju materialov, te zmiksal in zmontiral v samostojno ploščo. Vmes so pretekli meseci, celo leta, in zdaj je prišla izjemna priložnost, ko sva bila z Oberlandom izbrana v festivalsko platformo Shape, znotraj katere se v živo predstavljamo na letošnji Sonici. Fanny in Frédéric sta že v preteklosti imela skupne performanse, znotraj katerih je Fanny v živo ustvarjala svoje posebne fotografije in odtise obraza, tako da se te posebne priložnosti sama še posebej veselim. Moja vloga se je spremenila le toliko, kolikor so se spremenili naši odnosi do samega materiala, ampak moj medij izraza je še vedno ostal glas.

In koliko se je s tem spremenila sama stvaritev, ki je nastala med vašim sodelovanjem s Frédéricom D. Oberlandom?
Prva sprememba se je zgodila že s tem, ko se je najina "zgolj" spremljevalna glasba postavila kot samostojno delo na vinilni plošči. Drugače je poslušati glasbo kot del intenzivne vizualne instalacije ali pa kot glasbo, ki si jo daš v poslušanje doma in sama nosi neko zaokroženo celoto. Zanimivo je, da poslušamo in slišimo drugače, če v živo opazujemo koncert ali pa smo priča posnetku. Druga sprememba je gotovo tudi ta, da je miksanje, komponiranje glasbe tudi kreativna manipulacija materiala v najbolj žlahtnem smislu, ki kot živ material ni nikoli (še) kot tak obstajal. Res je, s Frédéricom sva v Franciji v studiu imela skupne improvizacije na materiale drug od drugega, ampak ustvarjanje plošče in komponiranje materiala, naredi neki “umetni”, še ne obstoječi glasbeni svet. Nastalemu materialu na vinilki bova sledila, ampak v živo bo zagotovo drugače.

S Frédéricom imava trenutno "vaje" vsak na svojem koncu – moj glas se je zagotovo spremenil, njegov glasbeni izraz prav tako. In tokrat Fanny ne bo kreirala različic slik, ki so bile ob izvoru tega projekta, ampak bo delala najine odtise, vendar – naj ne izdam preveč (nasmešek). Tako da je pred nami sicer kratek proces, pa vendar, skozenj bo Arba, Dâk Arba zaživela v neki novi različici. Če nič drugega, v živo je glas prisoten v eni sami liniji vdiha in izdiha, je tako rekoč en sam, medtem ko smo pri komponiranju vinilke nanizali cel kup vokalnih plasti, če govorim samo zase. Si bom pa pri koncertu tudi malo pomagala.

V času od instalacije do izida albuma je svet ravno zajela pandemija covida-19. Koliko in predvsem kako je ta vplivala na vaše sodelovanje?
Podobno kot pri vseh drugih stvareh – zamrznila ga je v nekem suspenzu. Hvala platformi Shape in festivalu Sonica, zaradi katerih je projekt dobil nov zagon. Bo pa – upam – morda ta zamrznitev prinesla neko distanco, s katero lahko lažje motrimo pretekle odločitve znotraj kreativnega dela in svobodneje stopamo v nove.

Oberlanda je mogoče slišati na električni različici madžarskega hurdy gurdyja, zvok katerega je v napovedi albuma opisan kot visceralen. Kako vas kot vokalistko vodi torej zvok tega glasbila oziroma kako vaš vokal interagira z njim?
Osebno me zvok hurdy gurdyja vedno znova pretrese v svoji izmuzljivosti in na momente nenavadni podobnosti z glasom – velikokrat se mi zgodi, da ga slišim, kot da bi bil glas. Že ko poslušam domačega eksperta na tem inštrumentu Sama Kutina, s katerim imam priložnost in veselje igrati dan pozneje na Defoniji v Gromki, se mi je pripetilo, da me ta inštrument zavede v neke pokrajine presenetljivo podobne glasu.

Električna varianta hury gurdyja in način, kako z njim postopa Frédéric, je blizu mojemu razumevanju oziroma bolje izkušnji glasu – kot nekaj esencialno človeškega, hkrati pa je lahko ta isti glas neverjetno tuj in pritiče neki skoraj mehanski, čisto "ne-glas-ni" zvočni realnosti. In vsakič ko sem pela oziroma glasovala in zvočila s tem inštrumentom, se mi je velikokrat zgodilo, kot da bi se ti dve zvočni pokrajini – glas in hurdy gurdy – zlili skupaj oziroma nekako celo zamenjali, preoblekli druga v drugo. Inštrumenti oziroma zvok, glasba in glas imajo tudi to moč, da vstopajo in prehajajo neposredno v in skozi telo, kajti zvoka ne zaznavamo samo z ušesi. V tem smislu je glasba vsaj zame intenzivna fizična izkušnja, ne samo ko jo izvajam, temveč tudi poslušam.

Album poganja tako rekoč ritualistična energija, glasba temu primerno briše mejo med telesnim in duhovnim ter dejanskim in halucinatornim … Kako se ti sicer nasprotujoči si pojmi umeščajo v življenja sodobnega časa in čemu je smiselno delovanje v smeri brisanja meja med njimi?
Po pravici povedano, za mene neke prave razlike med telesnim in duhovnim ni. Velikokrat se znajdem tudi v polju tako imenovanih vsakodnevnih halucinacij, nekih fantazij oziroma idej in kadar imam srečo in uspem delati na njih, čez določen čas ali pa že trenutek celo postanejo dejanskost. Ali ne obstaja neki rek "kakor zgoraj, tako spodaj" oziroma "as above so below"? Nekako po svojih močeh in omejitvah ta rek tudi vsakodnevno okušam vsaj v ožjem smislu, da kar se mi plete po glavi oziroma nekako v realnosti idej, če je mogoče in smiselno, potem tudi realiziram v dejanskem. Marsikdaj se mi zgodi, da mi ni prav nič jasno na ravni misli in idej, ampak telo mi pa vneto že ves čas pripoveduje in govori …

Vsaj zame se duhovno nekako mora oziroma se realizira v telesnem – če že ne vsakodevno življenje, me je ples definitivno naučil tega. In kar koli pomembnega, močnega, intenzivnega tudi v skrajno krhkem smislu se mi je zgodilo skozi telo, je vedno prečilo in zaobjelo mojo tako imenovano duhovno entiteto. Mislim, da so meje potrebne, ampak da z njimi le sebi pomagamo razumeti in poimenovati stvari, o katerih teče beseda med nami – nekako le zaradi lažje komunikacije, da lažje razumemo lastna nasprotja. Z mejami so mogoče težave takrat, ko jih jemljemo kot nekaj dejanskega samo po sebi. Zato naj se prevprašujejo in brišejo, da se ne bi zataknili na prisotnosti samih mej, temveč bi uvideli prisotnost tega, kar nam daje videti, slišati, čutiti, tudi razumeti.

Kakšna je sporočilnost instalacije, ki jo je ustvarila Fanny Béguély in katere tematike ali tematik se je lotila z njo?
Fanny Béguély je Arba, Dâk Arba zasnovala na ideji oraklja iz Delfov. Navdahnila jo je svečenica, prerokinja Pitija in njena sposobnost prerokovanja, napovedovanja prihodnosti oziroma sam bog Apolon naj bi govoril prek nje, medtem ko je bila sama v transu. Pitija naj bi izvajala "ritual v svetišču, ki naj bi bilo postavljeno nad geološko prelomnico, iz katere se je dvigala hladna para, pneuma, strupen plin, ki je vseboval metan in etilen, znana po svojih anestetičnih in evforičnih lastnostih, in katerega vdihavanje naj bi povzročilo stanje transa. Za posvetovanje z orakljem je bilo treba žrtvovati daritev, da bi si zagotovili naklonjenost bogov, nato je duhovnica opravila umivanje in očiščevanje, pila vodo iz vodnjaka Kassotis, se tri dni postila in žvečila lovorove liste, preden je sedla na žrtveno trojko nad razpoko. Skrita v očeh svetovalcev je vstopila v nekakšno obsedenost, v 'božanski delirij', duhovniki, ki so ji služili kot pomočniki, pa so zbirali in razlagali njene besede, nerazumljive navadnim smrtnikom." To je iz Fannyjevega opisa razstave in sama je našla povezavo z lastnim procesom mešanjem različnih potrebnih tekočin pri nastajanju fotografij.

Fotografije na razstavi so res nekaj posebnega – niso v bistvu fotografije, ampak so slike nastale skozi kemijski proces medsebojnega vplivanja tekočin, potrebnih pri nastajanju fotografij. Z njimi in s svojim gibanjem je Fanny kreirala na neki svojstveni način Pitijine "vizije". V mediju fotografije je tako rekoč slikala. Širša tema, ki je nas vse zanimala v povezavi s prerokovanjem, je prevpraševanje človeške potrebe po vedenju in s tem neke morda iluzorne varnosti glede prihodnosti. Gre za prevpraševanje in možnost lastnih vizij in (ne)omejenost pri realiziranju le-teh – kaj je tisto, čemur je res vredno prisluhniti v nekem človeškem labirintu neskončnih idej in kaj so nepotrebne "prazne marnje", ki nam le zameglijo pogled in samo realnost …

In kakšno vlogo igra sinestezija pri celotnem projektu?
Ko smo se lotili projekta in tudi v samem procesu, nismo razmišljali o njej konkretno. Sicer je res, da je Fannyjina zasnova instalacije napeljevala nanjo. In tudi moja izkušnja glasu in prej omenjeno muziciranje s hurdy gurdyjem me nekako vlečeta k njej, poleg lastnega prehajajočega dela z oziroma med glasom in telesom. Ne vem … Kaj je telo, telo je hkrati eno, mnogotero in imamo mnogo čutov, tako da smo to polje sinestezije na neki način mi sami. Seveda jo jemljem v zelo ohlapnem pomenu. Ljudje, ki imajo ta "dar", ki je seveda lahko kdaj tudi breme, bi imeli veliko več konkretnejšega povedati. Ampak način, kako izkušam svet znotraj jasnih ali pa ohlapnih mej umetnosti in v redkih vzhičenih momentih vsakdanjega življenja, ko se zgodijo mimogrede mali, a toliko bolj intenzivni momenti neke "celotnosti", sem pa velikokrat prečena s sinestezijo. Glas je zagotovo eno tako “orodje” – ne morem reči, da okušam vijolice in vidim vijolično ali pa da zaznam vonj po dežju, medtem ko pojem, ampak prav daleč od tega pa tudi nisem, kar se tiče neke fizične izkušnje potopitve v glasu, glasbi ali pa neki vizualni stvaritvi. Petje je samo petje, kot bi rekel moj Sergej – režiser in učitelj petja, s katerim sem imela veselje delati pred leti. Ampak hkrati se med petjem tako daleč in intenzivno potuje. Tudi kot poslušalce ali pa gledalce koncerta ali predstave nas ustvarjeno delo nekam (za)pelje, odpelje, nekaj nam naredi, nekaj se nam zgodi.

Arba, Dâk Arba je bil prvotno že naslov instalacije, isti naslov nosi tudi glasbeni album. Kako je z naslovi skladb?
Imena Arba, Dâk Arba še zdaj ne razumem popolnoma in mi je prav tako. Razumevanje ni edino ali glavno doživljanje ali pa izkušanje stvari … Lepo se mi sliši, všeč mi je njegova teža, ponavljanje, spominja me na marsikaj, predvsem pa me nekako vedno sprašuje. No, o čem pripoveduješ, ko takole vokaliziraš, glas-uješ? In me spomni, da tudi sama nisem na neki način nič manj poslušalka same sebe oziroma tega "prostora" v meni, ki ni na neki način niti "moj" – v glasbi, plesu ne "pripadamo" sebi, ampak glasbi in plesu, pripadamo temu vmesnemu prostoru, ki se razpre med nami, ki ustvarjamo in poslušamo, motrimo, kar nastaja. Z naslovi skladb je tako kot vedno – kar prišli so. No, včasih, se pri njih lahko tudi precej zatakneš. Seveda so povezani s samo temo, znova z orakljem, izgovarjanjem, napovedovanjem nekega časa ali pa pripovedovanjem o njem … Amena je naslov pesmi, ki je nastala še pred uprizoritvijo v predstavi Okus tišine in je prisotna tudi na zgoščenki Taste of Silence. Tu je nekako šla v uho tako Fanny in Frédéricu ter sem jo predelala do neke mere s pomočjo hurdy gurdyja. Hieromancy, fumes, grotta so vizrazi, ki se navezujejo na sam akt oziroma ritual Pitijinega vedeževanja. Vsi ti izrazi so nekako lebdeli z nami v naših pogovorih in refleksijah procesa, v katerem smo se znašli ter v lovljenju in oblikovanju tega, kar smo si zastavili in želeli ustvariti.

Živa različica albuma Arba, Dâk Arba je nastala po naročilu festivala Sonica. Kakšne izkušnje imate s tovrstnimi sodelovanji, koliko je sploh praksa naročanja umetniških del prisotna pri nas in do katere mere je naročitelj vpleten v končni izdelek?
Da, prisotna je ta praksa, hvala Muzam! Moje dosedanje izkušnje so take, da sem imela večinoma vso svobodo in ne preveč vpletanja naročnikov oziroma do meje nekega skupnega konsenza oziroma ustvarjanja osnovne ideje in potrebnega dogovarjanja glede osnovnih pogojev oziroma danih možnostih. Festivalska povabila so seveda dobrodošla, marsikdaj tudi zato, ker nas izvajalce oziroma umetnike kuratorji oziroma organizatorji včasih postavijo tudi v čisto nove zasedbe in drugačne situacije, kar lahko znova navdahne in prevpraša lastne umetniške kontekste, v katere se postavljamo, se z njimi identificiramo in "hočeš, nočeš" zamejimo.

Tema tokratne Sonice je New Realations, pri čemer gre za sestavljanko dveh izrazov - new reality in new relations, torej nova realnost in novi odnosi. Na kak način se Arba, Dâk Arba umešča v to idejo?
Dejala bi, da kar neposredno paše vanjo, vsi trije bomo namreč na Sonici prvič skupaj na odru. In naši lastni izrazni mediji ter umetniške govorice bodo tako v nekih novih odnosih in se zatorej materializirali skozi neko novo realnost. Kako res drugačna bo od dosedanje? Upam, da ravno prav v smislu, da bo hkrati zvesta na eni strani zastavljenemu projektu, na drugi pa živemu dogodku. S Frédéricom bova v koncert vključila Fanny, ki bo v živo delala nove slike, ki bodo v svojem procesu vključevale tudi najin angažma - kako bo vse skupaj potekalo, bomo iznašli v dnevu in pol vaj ter na večernem koncertu. Tema tokratne Sonice verjetno tudi napeljuje na zavedanje, kako zelo in hitro se svet okoli nas spreminja, tako da moramo na neki način sprejeti in sodelovati s temi spremembami in novimi realnostmi, ter v danem in možnem narediti najbolje, kakor lahko, za nas in za vse okoli nas.