Pripoved o noči pokra in treh kvartopircih, ki polagajo vse višje stave, je žirijo prepričala med 980, ki so ustrezale pogojem. Avtor, ki je bil razkrit na podelitvi v Cankarjevem domu, je dobro znan. Aleš Berger, francist in komparativist, je bil med drugim novinar v kulturni redakciji takrat še ljubljanskega radia, med letoma 1978 in 2008 pa urednik za prevodno književnost pri založbi Mladinska knjiga. Uveljavil se je tudi kot gledališki kritik, najbolj pa kot prevajalec. Izbiral je predvsem avtorje z moderno poetiko, kot so: Lautréamont, Guillaume Apollinaire, Samuel Beckett, René Char, Raymond Queneau. Njegovo produktivnost in odlike potrjujejo številne nagrade. Zgodbo, s katero je prepričal tokrat, smo v interpretaciji dramskega igralca Branka Jordana lahko slišali tudi na slavnostnem dogodku ob podelitvi lastovke, ki ga je režiral Klemen Markovčič.

Z Alešem Bergerjem smo se pogovarjali na podelitvi nagrade. Vabljeni k branju intervjuja!

Čeprav vas ali vašega dela ne poznajo le redki, omenimo, da ste prejemnik številnih nagrad: Sovretove, nagrade Prešernovega sklada, Župančičeve, Rožančeve, Schwentnerjeve in tudi Prešernove nagrade za življenjski opus. In da ne pozabimo: prejeli ste tudi prvo nagrado na našem natečaju za zgodbo Med padcem leta 1999, leto pred tem pa ste si prvo nagrado delili. Trije asi so torej vaša tretja prva nagrada na tem natečaju, tako da bi vas lahko imenovali tudi trikratni as. Svoj kratkoprozni prvenec z naslovom Zagatne zgodbe ste izdali leta 2004, prva med njimi je ravno omenjena natečajna. Ni pa to še vse: poleg prevajalskega opusa so tu še vaši eseji, spominska proza in literarne študije, napisali pa ste tudi dramo z naslovom Zmenki, ki je bila uprizorjena leta 2006 v Mali drami SNG-ja Ljubljana. Prvo vprašanje je torej logično – po vsem tem, po vseh nagradah, kakšni so občutki ob na videz drobni, ampak v resnici veliki lastovki?

Občutki so imenitni. Najprej seveda hvala Programu Ars, katerega zvesti poslušalec sem vrsto let, in drugim organizatorjem. Tudi na svoj čas sodelovanja na radiu, približno sedem ali osem let, nimam slabih spominov, sploh ne. Seveda človeku zelo godi, če je njegova zgodba izbrana med toliko drugimi, pa čeprav zdaj slišim, da so jih kar nekaj napisali isti avtorji. Kljub temu – Program Ars je resen program, ki ima zahtevne poslušalce, zato so se na natečaj verjetno prijavili drugačni pisci, kot če bi šlo za natečaj poljudne revije. Že to je eden od razlogov za zadovoljstvo, drugi pa je anonimnost natečaja. Tako namreč člani žirije res presojajo izključno kakovost literarnih del in se ne ozirajo denimo na poznanost ali spol avtorja – danes bi namreč lahko bilo pomembno tudi izpolnjevanje kakšne kvote. Kot tretje pa, malo pro domo sua, zadnje čase pogosto poslušamo o starizmu ali staromrzništvu, kot je to ponašil Andrej Blatnik, torej o nestrpnem odnosu do starejših, o omalovaževanju, ki se širi med populacijo. V tem smislu je tudi ta dosežek neki optimističen bonus v boju proti starizmu. Tudi stari kvartopirci smo še kdaj prebrisani.

Na podelitvi smo slišali tudi vašo pesem v prozi Nič nisi pogrešil …, ki pripoveduje o premiku od prevajanja k izvirnemu pisanju, k pogledu vase – zakaj ne samo prevajanje, ampak tudi izvirno ustvarjanje in kaj ta premik pravzaprav pomeni?

Najprej se moram zahvaliti Branku Jordanu za res izvrstno interpretacijo, ki me je kar zagrabila. Morda se sicer hvala ne spodobi, če gre za poslušanje lastnega besedila, a je Jordan besedilo morda nadgradil. Kar pa zadeva prehod – prevajal sem petdeset let, ravno letos bo petdeset let od mojega prevajalskega prvenca Noč bliskov. Ta je bil tedaj kar odmeven in imam tudi srečo, da ga bo Mladinska knjiga letos ponatisnila. No, v tolikšnem času se človek malo utrudi in zasiti. To ne pomeni, da bom s prevajalstvom popolnoma opravil, ampak da malo izprežem in se pokusim bolj kot z drugimi ukvarjati s sabo. Saj sem tudi prej že kaj napisal, na primer Vicmaherja ali Povzetke. Da ne bom preveč prevzeten – ne gre le za naveličanje ali utrujenost od prevajanja. Opažal sem tudi, da mi ne gre več tako dobro in se kakšne besede ne domislim in naredim kakšne napake, ki je pred desetimi leti ne bi in bi jo morda očital kakšnemu svojemu sodelavcu. Rekel sem si, potem pa sam kaj napiši, in ti nihče ne bo gledal pod prste glede napak.

Nekoliko podrobneje me zanima še vaš proces ustvarjanja zgodb – v Neskončani zgodbi, eni od Zagatnih zgodb, pripovedovalec takole začne: "Po kosilu se je namenil napisati zgodbo, kakršnih se je zadnje čase kdaj pa kdaj loteval, ne predolgo, štiri, pet strani se mu je zdela najbolj pripravna mera, kot komu drugemu sonet ali haiku, in zdaj, ko je že padal mrak, se je prekobalil šele na drugo stran, in stavki, kolikor jih je sestavil, so se mu napletli skrivenčeno in neiskrivo." Se to dogaja tudi vam, torej da nekje med ustvarjanjem obtičiš ali zaideš in kaj narediti potem …?

Vsekakor se dogaja. Moram sicer reči, da se po tej zbirki Zagatne zgodbe z izjemo krajših zapisov kar nekaj časa nisem ukvarjal s prozo. Morda se to pri kratkih zgodbah tudi manjkrat zgodi – kratka zgodba je, kot pove že ime, kratka in na neki način epigramatična. V njej ni razvoja oseb, ne more priti do kakšnih usodnih trkov, pomemben je neki paradoks, spodmik resničnosti, nepričakovano, nekakšna finta. Seveda ne moreš ustvariti desetih ali petnajstih takih zgodb, ampak pri kakšni pa to uspe. Te blokade, ki jih omenjate, pa se pojavljajo pri vsakem ustvarjalnem delu. Morda jih je nekoliko manj pri prevajanju – tam pač stisneš zobe in greš dalje ali pa za nekaj časa odložiš, ampak, kot rečeno, blokade so po mojem mnenju naravni spremljevalci ustvarjalnega procesa. Vsaj pri nas avtorji še niso mezdni delavci, ki bi morali vsak dan napisati deset strani.

Če govoriva o ustvarjanju – na prireditvi smo slišali pesem o pridevniku. Kaj je s tem pridevnikom? Tudi v Vicmaherju zapišete: "Preobjedel sem se pridevnikov. Kot presladkih omak. Izpljuniti, še več." Kaj je narobe s pridevnikom in to kakovostnim? Slab že ne more biti, če je kakovostni?

Da, tak je slovnični termin, kakovostni pridevnik, ne vem, kakšen bi bil latinski izraz. Pridevniki so zelo vabljivi in zahrbtni, sam pa sem se jih po lastni krivdi preobjedel predvsem ob pisanju gledaliških kritik, ko sem hotel z njimi zaobjeti kakšno dobro vlogo. Seveda, jezik je precej siromašen – kako ubesediti, da je nekaj bilo dobro? Uporabiš en pridevnik, pa drugi, in kdaj kar uspe, ampak potem se jih zasitiš. To glede pridevnikov pa sem zapisal v obdobju, ko sem res skušal uporabljati čim bolj asketski in neobremenjen jezik. To se mi je potem vrnilo skozi zadnja vrata – v moji pesniški zbirki Navsezadnje so ti pridevniki spet začeli pljuskati, valovati in izvirati.

In krog je sklenjen. No, če vzameva omenjeno Neskončano zgodbo ali leta 1999 nagrajeno zgodbo Med padcem – v nobeni ne gre za klasično fabulo, čutiti je pripovedovalca z bralno kilometrino, v obeh pa sledi nekakšen neugoden, zagaten iztek, ali za lik ali za bralca ali za oba. Tudi za Tri ase je značilno nekaj podobnega – če omeniva samo obliko končnega stavka: napisan je kot sproščujoč sklep, ampak je vse prej kot to. Lahko bi govorila o postmodernističnem igranju s formo, ampak bolj me zanima vaš osebni pristop – kako se je mogoče še igrati s to obliko po vsem, kar poznamo iz literarne zgodovine?

To pa res težko rečem. Motivov je veliko, človeku brnijo v glavi, vprašanje pa je, kako jih zna oblikovati in kako se oblikovati pustijo. Pri nagrajeni zgodbi gre pač za tri može, ki igrajo karte v eni noči, in do njih nimam nikakršnega odnosa. Pesem Kako smo pravzaprav sedeli, ki smo jo tudi slišali na prireditvi, pa je popolnoma avtobiografska. Več kot trideset let smo štirje prijatelji igrali karte in trije so zdaj že pokojni. Tako je res nastala iz neke presunjenosti v primerjavi z zgodbo, ki je prejela lastovko. Ljudi iz Treh asov sem si izmislil, z njimi nimam nič, lahko so mi sicer simpatični, ko preganjajo čas z igranjem pokra. Mi smo igrali tarok, ki je bolj intelektualna igra, poker pa bleferska. S temi osebami skratka nimam ničesar, lahko so mi simpatične ali pa malo strašljive. Pojavi se na primer revolver, ki se sicer ne sproži, ampak ne vemo, kaj se bo zgodilo naslednji dan. Kot ste ugotovili, mora biti konec odprt, malo ambivalenten. Človek tako kot v kakšni drugi moji zgodbi obstane na pragu nekega stanovanja in vprašanje je, ali bo šel noter ali ne. Bralec mora sodelovati. Žirija je dobro ugotovila, da so v moji zgodbi posejane majhne drobtinice, ki vnaprej nakažejo, da ni vse čisto tako, kot se zdi. Ampak pri enkratnem poslušanju jih je po mojem mnenju težko zaznati. Če bo zgodb kdaj natisnjena, bi si želel, da si bralec ob koncu reče – čakaj malo, ali me je avtor ves čas zavajal? In bi potem šel še enkrat prebrat zgodbo, da bi videl, kje so bili postavljeni ti drobni kazalci.

Kdaj ste začeli pisati zgodbe?

Resneje okoli leta 2000. Takrat sem živel na Gorenjskem in sem se vsak dan eno uro vozil v službo in so se mi v tem času lepo napletle kakšne vsebine. Doma sem jih potem samo napisal in izpilil.

Na začetku sva govorila o prehodu od prevajanja k izvirnemu ustvarjanju in me glede na vašo bralno kilometrino zanima – koliko so vsi veliki avtorji navdih in koliko najbrž breme pri lastnem pisanju? Kako je ob vseh prebranih avtorjih z iskanjem svojega izraza, sloga?

Gotovo se to pozna. Nekoč sem poslal neko svojo knjigo prijatelju Miroslavu Košuti, ki me je v odgovoru zelo pohvalil, rekel pa je še – veš, se pa tudi vidi, da si veliko prebral; češ da se poznajo tuji vplivi. No, saj smo vsi komparativisti in vemo, da so vplivi vsepovsod. Odgovoril sem mu – hvala, Miro, nič ti ne zamerim, zameril bi ti, če bi rekel, da se vidi, da sem zelo malo prebral. Seveda se branje presnovi tudi v lastno pisanje ali prevajanje. Pri meni je bil denimo v kratkih formah nezavedni ali pozneje zavedni vzornik Georges Perec s svojim kratkim zapisovanjem resničnosti in različnimi paradoksalnimi ugotovitvami. Pa še kakšen od aforistov je vplival name, morda Emil Cioran. Saj tega se človeku ni treba sramovati. Milan Jesih je na vprašanje, ali ob prevajanju Shakespearovih iger kaj pogleda Župančičev ali Borov prevod, nekoč odgovoril, da seveda, saj če je dober prevod, ni nič hudega, če še jaz malo od tam vzamem. To seveda ni zagovor plagiata, ampak ne moreš pa se vesti, kot da nič drugega ne obstaja. Kakšen prevzeten avtor mogoče reče, da ne bo ničesar bral zato, da nanj ne bo nič vplivalo in bo popolnoma neodvisen. Ampak to je, lepo vas prosim, malo čudaško.

Ko sva že pri branju in bralni kilometrini … pred štirimi leti je izšla vaša knjiga Vicmaher, ki ponuja kar nekaj lepih izhodišč za vprašanja. Med drugim v njej zapišete: "Če vsak dan preberem pet strani, prevedem trideset vrstic in napišem eno svojo, sem upravičil bivanje tu spodaj?" Sam sem to malo preračunal in to je na leto približno devet prebranih romanov, dva krajša ali en daljši prevod romana, in dvanajst strani izvirnega besedila.

To je rahlo malo, kajne? No, recimo, da preberem eno knjigo na teden, odkar sem v pokoju. Tu sem morda malce nalašč znižal kriterij, da bi bil bolj dosegljiv.

Ampak zakaj je to pomembno? Je to vztrajanje pri črkah, besedah, stavkih, branih ali zapisanih poskus neke sinteze samega sebe? Vas/nas to vzpostavlja kot človeka/ljudi? Je to/bi moral biti to nekakšen aksiom humanizma?

Tega si ne bi upal trditi. Kar sem napisal, velja samo zame, tega nikomur ne vsiljujem. Literatura se mi ne zdi odrešujoča ali obvezna, tega ne širim kot recept, kako bi se ljudje morali vesti. Bolj je šlo za vprašanje samemu sebi in zdaj se niti ne spominjam, zakaj sem se to spraševal. Nisem popoln knjižni molj, prevajam predvsem manj obsežna besedila. Veliko sem naredil tudi na sprehodih, ko sem v glavi mlel verze in štel stopice. Rad se sprehajam in hodim okrog, nisem tak samotni knjižni molj. Ampak literatura mi je bila pa nekako dana od gimnazijskih let. Z njo živim in jo imam rad, včasih bolj, drugič manj. Včasih pomaga videti, kako je nekdo znal nekaj izraziti in povedati, kar zazveni v tebi. Nikdar pa nisem verjel frazam o odrešujoči moči literature. Tudi kar se tiče poezije o vojnih grozotah, ne verjamem, da jih lahko pomaga preprečiti, saj vendar vidimo, kaj se dogaja.

In še zadnje vprašanje, znova citat iz Vicmaherja: "Prijatelji me zasipajo s svojimi knjigami in prevodi. Sploh ne morem več brati po lastni izbiri." No, pišete pa svoje tekste. To ni neko maščevanje, upam?

Ne, ne. Veste, v tem Vicmaherju je tudi veliko pretiravanj, ravno zato, da bi postal malo paradoksalen. Res pa je en od mojih prijateljev zelo plodovit prevajalec, drugi pa zelo plodovit pisatelj, pa še kakšen tretji se najde. Tako se je že zgodilo, da mi je v istem tednu vsak od njih podaril knjigo. In če mi prijatelj podari knjigo, jo preberem, zato sem v resnici pomislil – madonca, zdaj bom moral štirinajst dni brati po tuji in ne po lastni izbiri. To, da sam podarjam knjige, pa je seveda prebrisano maščevanje. Sicer nikoli ne preverjam, ali je nekdo knjigo res prebral, malo pa že imaš občutek glede tega in upam, da tudi moji prijatelji vsaj diagonalno preberejo, kar jim podarim. Mislim, da ja – smo še iz take snovi, da to počnemo.