Steakhouse, animirana mojstrovina režiserke in avtorice animiranih filmov Špele Čadež, se loteva zahtevne teme družinskega nasilja, psihičnega nasilja, ki je nekaj nevidnega. S filmom je želela pogledati v zasebnost para, v vzdušje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in strahu. Zanj je pred dnevi prejela nagrado Prešernovega sklada. "Špela Čadež potencial animacije in brezmejnih svetov, ki jih ta ponuja, izkoristi v celoti, in ga velikopotezno postreže gledalcu. Kratki film Steakhouse je obrtno dovršen, zvočno bogat in režijsko popoln izdelek," je v utemeljitvi zapisala strokovna komisija Prešernovega sklada za avdiovizualne umetnosti.

Režiserka in avtorica animiranih filmov Špela Čadež je za film prejela vrsto mednarodnih nagrad. Steakhouse je bil prikazan, nagrajen ali nominiran na festivalih v Locarnu, na FSF-ju, Liffu, Ottawi, na vodilnih ameriških nagradah za animirani film Annie; zadnja in deseta v vrsti nagrad je posebna omemba mednarodne žirije na največjem festivalu kratkega filma na svetu, v Clermont-Ferrandu.

Založba kakovostnih programov omogoča ogled in izposojo njenih izbranih filmov: od zgodnjega Ljubezen je bolezen (2007) prek prebojnega Boles (2013) in uspešnice Nočna ptica (2016) do prestižnega povzetka štirih sezon Netflixove serije Oranžna je nova črna (2017).

Špela Čadež je od leta 2018 (prva in doslej edina slovenska) članica ameriške filmske akademije, ki podeljuje oskarje. V pogovoru z Urbanom Tarmanom za Radio Slovenija je poudarila, da tako njej kot njeni ustvarjalni ekipi domače nagrade pomenijo vse več.

Nagrado Prešernovega sklada prejmejo ustvarjalci za vrhunske umetniške dosežke, ki so bili javnosti predstavljeni v zadnjih treh letih in pomenijo obogatitev kulturne slovenske zakladnice, kaj vam osebno in tudi vaši ustvarjalni ekipi pomeni nagrada Prešernovega sklada?
Mislim, da nam zelo veliko pomeni. Z leti opažam, da so domače nagrade v resnici pomembnejše od tistih, ki jih prejemamo v tujini, ker smo na ta prostor v prvi vrsti vezani zaradi financiranja. Tukaj tudi ustvarjamo, tukaj si gradimo pozicijo tako med filmskimi ustvarjalci kot ostalimi delavci v kulturi. Mislim, da je to veliko priznanje za celotno stroko animiranega filma.

Steakhouse je bil prikazan, nagrajen ali nominiran na festivalih v Locarnu, na FSF-ju, Liffu, Ottawi, na vodilnih ameriških nagradah za animirani film Annie. Ob nagradi za najboljšo tehniko animacije na festivalu v Ottawi je žirija zapisala: "Potem ko so Jurija Norštejna imenovali za največjega mojstra tehnike multiplan kolažne animacije, menimo, da je seznamu treba dodati novo ime. Za predstavitev kompleksne zgodbe nas je analogna tehnika v filmu Steakhouse začarala in po našem mnenju odprla novo obdobje multiplan animacije." Za kakšno tehniko gre?
Naj najprej rečem, da je to bilo to kar šokantno slišati. To nagrado smo prejeli prek Zooma v kanadskem času, kar pomeni, da sem bila ob treh zjutraj vsa zaspana pred Zoomom in nekaj takega slišati bilo lepo, moram reči. Tehnika multiplana je v resnici zelo stara tehnika. To je v bistvu analogna tehnika. Mi si pomagamo z digitalno kamero, z računalnikom, da nam je tehnika nekako olajšana. Jurij Norštejn je imel še bolj mukotrpno delo, ker s 35-milimetrsko kamero nikoli ni prav dobro vedel, kaj snema. Mi pa imamo zaradi digitalne kamere stalni nadzor nad tem, kaj delamo. Je pa res, da se te tehnike ne poslužuje veliko avtorjev, ker je mogoče precej zamudna. Mene ta tehnika izjemno očara. Filmi Jurija Norštejna so prava filmska poezija in če smo se mu približali, je to seveda velik kompliment.

Hočete reči, da je tehnika multiplan animacije še bolj zamudna kot siceršnje?
[smeh] Mislim, da je vsak perfekcionističen animator zamuden. Če hočemo narediti kakovostno delo, je treba v delo vložiti čas in pri animiranem filmu to velja še bolj. Ampak mislim, da se ne zavedamo, da tudi računalniške animacije terjajo veliko časa, da se jih izdela. Jih pa lahko ustvarja več ljudi hkrati, kar je pri tehniki multiplan animacije seveda omejeno. Mi smo bili kar velika ekipa, delali so od dva do štirje animatorji. To je že kar veliko, pa vseeno smo porabili kar veliko časa.

Sorodna novica V Clermont Ferrandu nagradili film Steakhouse Špele Čadež

V eni od kritik filma preberemo, da film nosi grenko tableto, ki jo je treba pogoltniti, sami pa ste dejali, da je psihično nasilje nekaj nevidnega in da ste s filmom želeli pogledati v zasebnost para, v vzdušje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in nenehnega strahu.
Že z Nočno ptico, ki je odprla precej težko temo alkoholizma oz. ne toliko težko temo, ampak temo, ki jo kot družba težko načenjamo, sem opazila, da ima film izjemno moč, da lahko komunicira o temah na način, ki je mogoče drugače težaven ali pa sploh ni prisoten. Zato sem začutila, da je prav, da se lotevam tem, ki mogoče niso najlažje. Mislim, da tudi Steakhouse ni najlažje prebavljiv film, ni za vsakogar, mi pa vseeno veliko pomeni, da je že našel odziv tudi s strani tistih, ki se s to temo ukvarjajo in ga bodo mogoče v prihodnosti lahko namenili kot nekakšno povezovalno gradivo za tiste, ki to res potrebujejo. Ker mogoče je prav umetnost tista, ki lahko takšne teme na drugačen način odpre.

Na primer izhodišče za pogovore z žrtvami psihičnega nasilja?
Da, ali pa mogoče že za opazovanje. Pri filmu Steakhouse mi je zanimivo, da sem na agresiven lik prejela zelo različne odzive. Od nekega gledalca sem slišala, da je v njem spoznal svojo mamo, ki se ga je zvečer napila in je bila do vse družine na takšen način agresivna. Nekateri so imeli asociacije, da jih spominja na določene politike. Zdi se mi torej, da je lahko zelo univerzalna tema. Psihično nasilje ni samo nasilje moškega nad žensko, ampak je prisotno v vseh oblikah medsebojnih odnosov.

Ima tudi bolj subtilne oblike, lahko je na primer pasivno agresivno.
Seveda, včasih je neizrečeno veliko bolj boleče kot tisto, kar se izreče. Zdi se mi, da se znamo premalo o tem pogovarjati in se premalo zavedamo, kje so te meje sprejemljivega.

Tudi sicer bi lahko ugotovil, da vas privlačijo liki s temnejše, drugačne, spregledane, nenavadne strani naših življenj. Omenili ste tudi Nočno ptico. Kako pa like vidite sami? Kje jih najdete? Kako vzpostavite stik z njimi?
To je raziskovalni proces. Pri filmu Steakhouse sva z Zarjo Menart zelo dolgo skupaj snovali te like in sva dolgo potrebovali, da sva se odločili, kaj je tisti pravi lik, ki nosi vso predzgodbo. Ker v kratkem filmu mora v resnici vsak detajl imeti pomen oz. je posledica dolgoletnih zlorab. Tu ni bilo najbolj preprosto. Zelo dolgo sva se odločali, kakšna je prava likovna podoba.

Kako pa sicer najdete like, kako se z njimi pogovarjate, če se?
Kaj pa vem. To so pogosto naključja, testi. Mislim, da je to zelo težko reči. Ne greš na sprehod in najdeš idejo, ampak je to proces, ki se melje v nas.

Če se od nagrad vrneva k vašim začetkom. Kje danes prepoznavate izvire vašega ustvarjalnega naboja?
Ne vem. Ne bi znala odgovoriti, kje je tisto glavno. Mislim, da je spet skupek nekih naključij, stvari ... Vedno sem rada risala. Ko sem risala, sem pozabila na čas. To je bila ena redkih dejavnosti, ki me je resnično veselila. Tako me je v srednji šoli sestra spodbudila, naj se preizkusim na sprejemnih izpitih na akademiji. Sama sebi se nisem zdela dovolj spretna. Ko sem potem prišla na akademijo, sem ugotovila, da je to prava pot. Končno sem se našla v nečem, kar je zabavno delati in spoznala, da šola ni samo mučna.

Sorodna novica Avtoportret: 59 sekund s Špelo Čadež

V otroštvu ste gledali češke, poljske, ruske risanke in animirane filme. Ni vas bilo mogoče spraviti spred televizorja. Kaj pa danes? Predvidevam, da ste v tem delu leta kot članica Ameriške akademije filmskih umetnosti in znanosti v prostem času zaposleni s pregledovanjem potencialnih oskarjevskih filmov.
Želela bi si imeti toliko časa, kot sem ga imela takrat, ko so me starši komaj spravili stran od televizorja, da bi vse to lahko pogledala. Ker je tega dela za Akademijo zares ogromno, če želiš biti dostojen kot dober pregledovalec. Zahtevano je, da si ogledamo vsaj polovico. Jaz si vsaj pri kratkem animiranem filmu, za katerega se mi zdi, da se zanj najbolj borim, pregledam vse. Čeprav je prijavljenega marsikaj, kar morda tja ne spada. Da bi mi pa uspelo pogledati vse ostalo, je pa skoraj nemogoče.

Kje pa sami kot avtorica in tudi kot gledalka, poslušalka, bralka, obiskovalka razstav prepoznavate vidne in manj vidne vplive na vaše delo? Je bil kateri od teh vplivov v zadnjem obdobju za vas ključen, prelomen?
Teh obiskov je bilo v zadnjih dveh letih za vse nas precej malo. Nekateri so v striktnih karantenah pisali, kako uživajo ob branju knjig. Jaz sem z majhnim šoloobveznim otrokom in s študenti na Zoomu uspela prebrati eno knjigo. Tako da je bilo to obdobje precej bolj gospodinjsko kot kaj drugega. Kdaj sem šla nazadnje na res dobro razstavo? Hm, kdo bi vedel. [smeh]

Medtem ko na drugi celovečerni animirani film v zgodovini samostojne države čakamo leta in desetletja, ta hip že nastaja celovečerni film v mednarodni koprodukciji štirih enakovrednih partnerjev in z eno od štirih zgodb, ki jo režira slovenski režiser. Kaj po vaši oceni potrebujemo glede sredstev, rokov, pravilnikov glede koprodukcij, da bi tudi pri nas nastal celovečerni animirani film v večinski slovenski produkciji? To vas sprašujem ne le kot ustvarjalko, ampak tudi kot producentko Studia Finta.
To, kar vsi filmarji poudarjamo že več let, za kar se borimo v vsakem intervjuju, ki ga kateri koli filmar začne, so seveda sredstva. Sredstva za film so tako sramotno nizka, da je včasih že kar utrujajoče znova in znova govoriti, da s tovrstnimi sredstvi tega ni mogoče uresničiti. Želje so velike, vložka pa ni. Iz tega ne more biti belega kruha. In za animirani film so sredstva žal še toliko višja. Čeprav tudi kakšen ambiciozen igrani film pri nas je nemogoče narediti. Morda je to, kar počne Leon Vidmar v tem trenutku, čudovita priložnost, da pridemo vsaj do deleža celovečernega animiranega filma. Res pa je, da je celovečernih animiranih filmov vedno več. Tudi platforme, kakršna je Netflix, so začele veliko vlagati oz. producirati animirane celovečerne filme, serije. Mislim, da je ta vsebina še iskana. Zato, da bi bilo slovensko, bi se moralo najprej zgoditi marsikaj drugega.

Kolikšna pa ocenjujete, da bi morala biti višina sredstev za neko dostojno produkcijo?
Mislim, da bi bila že uresničena obljuba v parlamentu, da nam bodo torej dvignili produkcijska sredstva na 11 milijonov, začetek, da bi se lahko vzpostavila normalna filmska krajina. Trenutno menim, da smo tako podhranjeni, da je še čudno, da karkoli sploh imamo.

Sorodna novica Špela Čadež: Prizadevam si, da vseh oskarjev ne poberejo korporacije

Mislil sem sredstva za celovečerni animirani film.
Evropski celovečerni film bi se gibal med 2 in 6 milijonov evrov.

Toliko kot je trenutno namenjeno za vso produkcijo.
Da, ampak smo pri ta prvi številki, ne pri ta drugi.

Imate morda že kakšno idejo, kakšen film bi to bil, če bi bil celovečerni film?
Ne, žal, te utopičnih idej nimam. Ker ostajam zvesta kratkemu filmu. Zdi se mi, da je kratka oblika filma izjemno pomembna. Tudi v luči tega, da govorijo, kako je naša pozornost vedno krajša. Glede na to, da so festivali postali večinoma hibridni, se sprašujem, kaj pomeni to za nas ustvarjalce, saj mora nenadoma film delovati tako na majhnem ekranu kot v kinu. Kar je pa seveda ogromna razlika in tu se mi zdi, da imamo nov izziv, kako najti pravo pot.

Sama sem ljubiteljica kina in zelo upam, da to doživetje ne bo izumrlo. Da nas bo epidemija kvečjemu spodbudila, da gremo večkrat, ne manjkrat v kino. Se mi pa vseeno zdi, vsaj tako čutim na festivalih, ki so se po letu in pol zgodili v živo, da smo vsi spoznali, da nismo tam zaradi filmov ali nagrad, ampak zaradi drug drugega. Da smo tam zaradi tega, ker vseeno kot bitja potrebujemo drug drugega, bližino, pogovor. Tako da upam, da to vseeno nekje ostane.

Preizkusili ste že več tehnik animacij. Katera pa vas ta hip najbolj zanima?
Vedno me zanimajo analogne tehnike, to pomeni, da si umažem prste in jih delam pod kamero. Trenutno še nimam izbrane ne tehnike ne teme. Sem še v meglenem začetku razvoja nekega novega projekta. Je pa res moja želja, da bi lahko preizkusila čim več tehnik. Čeprav se potem vrnem k tisti, ki jo znam. Ni preprosto reči, zdaj bom pa vse tehnike obvladala. Tega se tudi ne da čez noč.