Naš edini poklicni koncertni pevski zbor je bil leta 1991 ustanovljen kot Slovenski komorni zbor, danes pa pod drugim imenom deluje v okviru Slovenske filharmonije in je tudi član Evropskega združenja profesionalnih pevskih zborov TENSO. Poleti je zbor gostoval na Festivalu Olavsfest v Trondheimu na Norveškem, pred dnevi je s koncertoma v Idriji in na Prevaljah s sporedom del Lojzeta Lebiča počastil skladateljevo devetdesetletnico, na gostovanju v italijanski Pisi pa sta Zbor in Orkester Slovenske filharmonije pod vodstvom dirigenta Georgea Pehlivaniana z Dvoržakovo Stabat mater odprla festival sakralne glasbe Anima Mundi.

Z novo sezono 2024/25 zbor dobiva dvojno novo vodstvo: pomočnik direktorja za področje zbora je postal Sebastjan Vrhovnik, glavni dirigent Zbora Slovenske filharmonije pa Stephen Layton. Zbor Slovenske filharmonije je za novo sezono pripravil dva koncertna cikla, ki ju bo izvedel v filharmonični dvorani Slavka Osterca: Vokalno-instrumentalni program (VIP) in Pretežno vokalni cikel (PVC). Na nocojšnjem prvem koncertu VIP bodo orkester, zbor in solisti izvedli dela Edvarda Elgarja, Damijana Močnika in Antona Brucknerja. Dirigiral bo Kahi Solomnišvili, ki je z novo koncertno sezono prav tako prevzel novo pozicijo v Slovenski filharmoniji, saj je postal glavni dirigent orkestra. V koncertnem sporedu opozorimo predvsem na Močnikovo novo delo Koncert za orgle in Brucknerjev Te Deum, s katerim bodo počastili dvestoletnico rojstva znamenitega avstrijskega skladatelja. V Slovenski filharmoniji torej vstopajo v novo sezono s kar trojnim novim vodstvom, tokrat pa predstavljamo znamenitega angleškega dirigenta Stephena Laytona.

Po mednarodni glasbeni poti glavni dirigent v Ljubljani
Layton je eden najuglednejših in najbolj iskanih zborovodij našega časa, k sodelovanju pa ga redno vabijo vodilni svetovni zbori, orkestri in skladatelji, ki mu pogosto zaupajo premierne izvedbe svojih del. Znan je po širokem slogovnem repertoarju, še prav posebej pa po izvajanju baročne in sodobne glasbe, predstavil je namreč že številne novitete, med drugim je redno sodeloval z Johnom Tavenerjem in Arvom Pärtom. Layton je gost uglednih koncertnih hiš širom po svetu, za posnetke pa je prejel prestižne glasbene nominacije in nagrade. Je ustanovitelj in direktor zbora Polyphony ter glasbeni direktor zasedbe Holst Singers, kar 17 let je deloval kot sodelavec Kolidža Trinity v Cambridgeu ter kot glasbeni direktor njegovega zbora. Bil je tudi šef dirigent Nizozemskega komornega zbora, gostujoči šef dirigent Danskega nacionalnega vokalnega ansambla, umetniški direktor in glavni dirigent orkestra City of London Sinfonia ter glasbeni direktor pri londonski Tempeljski cerkvi.

Ob tem je sodeloval tudi z vodilnimi pevskimi zbori, kot so Nizozemski komorni zbor, Danski nacionalni vokalni ansambel, Vokalni ansambel Jugozahodnonemškega radia ter Zbora Srednjenemškega radia Leipzig in Severnonemškega radia Hamburg, Latvijski nacionalni zbor in Latvijski radijski zbor, Estonski filharmonični komorni zbor, zbora Poljskega radia in Vroclavske filharmonije, Komorni zbor Erica Ericsona, Die Konzertisten v Hongkongu. Med orkestri, s katerimi je sodeloval, izstopajo Akademija za staro glasbo v Cambridgeu, Londonski filharmoniki in orkestri v Filadelfiji, Londonska Sinfonietta, Nacionalni valižanski orkester BBC, Kraljevi škotski nacionalni orkester, Filharmonija Auckland in simfonični orkestri v Avstraliji.

Z dirigentom Stephenom Laytonom smo se pogovarjali ob nastopu nove pozicije v Slovenski filharmoniji. Vabljeni k branju intervjuja!

Maestro Layton, kaj vas je prepričalo, da ste prevzeli mesto glavnega dirigenta Zbora Slovenske filharmonije?
Zelo rad imam Slovenijo in Ljubljano, to je bil gotovo pomemben razlog, saj sem očaran nad lepoto te dežele in v takšnem okolju želim preživljati čas. Če pa presojam še s pomembnejšega, torej glasbenega stališča, imam rad zborovske pevce, s katerimi sodelujem. Menim, da lahko skupaj delamo dobre stvari, saj je med nami dobra kemija, in v tem obdobju svojega življenja bi si rad vzel čas za razvoj in nove dosežke. Skoraj več ne štejem, kolikokrat sem že gostoval v Ljubljani pri Zboru Slovenske filharmonije, to sodelovanje se je začelo pred kakšnim desetletjem, in imeli smo že vrsto uspešnih koncertov, ki so bili navdihujoči in pozitivni, užival sem v projektih.

Kaj menite o razmerju med dirigentom, zborom in občinstvom?
Težko je okarakterizirati skupino ljudi oziroma glasbenikov, s katerimi sodelujem. Glasbeno poustvarjanje se mi zdi podobno igranju tenisa, ko serviraš žogico nad mrežo, pevci pa jo servirajo nazaj, saj so sprejeli to igro. Pri odnosu do publike pa se mi zdi pomembno, da jim zbor glasbo neposredno posreduje. Zato so pevci na letošnjem koncertu Duruflejevih in Poulencovih zborovskih pesmi del sporeda odpeli na pamet, brez not, in s tem ustvarili direkten glasbeni prenos v dvorano in do poslušalcev. Takšen način večkrat vidimo pri šolskih ali mladinskih zborih, kar omogoča komunikacijo, in v operi, kjer seveda vedno nastopajo brez partitur. Na koncertu je pomembna tudi vizualna komunikacija – kako so zbor oziroma izvajalci videti na koncertnem odru in kako posredujejo glasbeno zgodbo. Poslušalcem moramo ponuditi nekaj bolj otipljivega, nekaj, kar jim poslušanje glasbe na sodobnih pretočnih kanalih ne more dati.

Kako delate s pevci?
Vsak zbor, orkester ali glasbena skupina na svetu ima posebno občutenje in to dela glasbo vznemirljivo. Izvajanje Bachove Maše v h-molu en večer v enem mestu in naslednji večer v drugem pomeni lahko popolnoma drugačno glasbeno doživetje – to je bistvo glasbe! Prav tako bo drugačno dojemanje Brucknerjeve zborovske glasbe, ki sem jo posnel za zgoščenko (Laytonov posnetek Brucknerjeve Maše v e-molu in motetov z ansamblom Polyphony pri založbi Hyperion je dobil vrsto prestižnih ocen, op. a.) in tisto, ki jo poslušate na koncertu. Zborovodja med vajami oblikuje koncept na način, da skupino izvajalcev prepriča za skupno smer glasbenega izvajanja, vendar v procesu se lahko usmeritev tudi spremeni zaradi različnih razlogov, na primer drugačnega zvoka, občutenja, tudi glasovnih omejitev. Najpomembnejše je, da pevci glasbo začutijo v sebi, kot da jo poustvarjajo zase. Seveda moram kot vodja sprejemati odločitve, vendar nikoli ne želim biti diktatorski.

Kaj pa je bistveno pri tem odnosu in je morda skupno pevskim zborom po svetu?
Odnos med dirigentom in zborom je seveda tudi stvar temperamenta, ki je pri Slovencih gotovo drugačen kot pri drugih narodih. Pri delu z zborom se mi zdi bistveno to, da pevci odkrijejo moč glasbe in to sporočilo posredujejo, ter da kot zborovodja postanem "pogrešljiv" in lahko pevci po štirih ali petih vajah nastopajo brez mojega vodstva. Tako delujejo na primer godalni kvarteti, ki seveda nastopajo brez dirigenta, vendar so člani med seboj izjemno povezani in uigrani, igrajo kot eden.

Kaj vam pomeni človeški glas?
To je najmočnejši odraz naše notranjosti, duše. Lahko igrate violino, klavir ali flavto, to so seveda lepe stvari, vendar je petje poseben odraz duha, najbolj intimna in najbolj čustvena vez med ljudmi, ki jo premoremo. V to trdno verjamem.

Bi morda lahko primerjali angleško in slovensko zborovsko tradicijo in načine glasbenega poustvarjanja, gotovo so zelo različni?
Petje je ključno povezano z lastnim, domačim jezikom, angleški pevci bodo najbrž najbolje peli v angleškem jeziku, slovenski pa v slovenskem. Gre za skupno zavedanje skupine pevcev, pri katerem ne gre samo za razumevanje besed, ampak miselnih, čustvenih konceptov. Po moji izkušnji pri delu z različnimi zbori vidim podobnost v tem, da pridejo do najbolj poglobljenih rezultatov, če pojejo v svojem jeziku. To je tisto, kar povezuje zbore po svetu.

Kar pa se zgodovinske zborovske tradicije tiče, sta v Angliji in v Sloveniji zelo različni: pri nas imamo številne katedrale in univerzitetne kapele, kjer že stoletja gojijo glasbeno izvajanje in poučevanje petja. V Sloveniji opažam – in podobno v baltskih deželah – da je petje bolj povezano s staro tradicijo poezije, narave ter občutenj humanizma in ljudske kulture. To so različne korenine, iz katerih raste zborovska glasba, seveda je tudi pri nas v Angliji čutiti vpliv ljudske glasbe, vendar je prevladujoča katedralna tradicija.

Kakšne pa so skupne poteze svetovnega oziroma evropskega zborovstva danes, ali obstajajo in jih je možno definirati?
Menim, da je prisoten močan trend, ki odraža družbenopolitična vprašanja našega časa: po vsem svetu opažam večanje prisotnost ženskih skladateljic in umetnic; vključevanje različnih kultur, sploh emigrantov, ki omogočajo odkrivanje spektra kulturnih identitet; ter mešanje glasbenih žanrov. Cel svet je postal globalna glasbena vas, na kar ima ključen vpliv internet in možnosti izobraževanja. To opažam na vseh svojih svetovnih poteh.