Madžarski violončelist Tamás Varga je prvi violončelist Dunajskih filharmonikov in prvi Orkestra Dunajske državne Opere, ves čas redno nastopa tudi kot solist, nujno se mu zdi ohranjanje komornega muziciranja ter tudi poučevanja.

Je glasbenik širokega repertoarja, igra tudi sodobna dela in baročno glasbo. Posnel je na primer vse Bachove suite za violončelo solo. Četrtkov nastop s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija na sedmem večeru abonmaja Kromatika bo njegov prvi koncert v Sloveniji v vlogi solista, Ljubljane pa se spomni iz gostovanj z Dunajskimi filharmoniki.

Več pa v spodnjem intervjuju!

Pri filharmonikih igrate že 26 let. V tem času so se kljub močni tradiciji orkestra dogajale tudi spremembe. Iz slovenskega pogleda izstopajo mladi slovenski glasbeniki, ki so postali člani, iz širšega mednarodnega pa vse več glasbenic v nekdaj izključno moški zasedbi. Kaj sami opažate v svojem obdobju?
Ko si v orkestru, sprememb ne vidiš tako dobro, kot se kažejo na zunaj. Res pa se spomnim časa, ko sem prišel v orkester in da je bila takrat v orkestru le ena glasbenica. Vsaka nova članica je bila takrat še velika novica, zelo velik napredek je bil, ko smo dobili koncertno mojstrico, glasbenico na vodilnem položaju. Potem pa je ta vidik izgubil pomen. Na avdicijah poslušamo glasbenike in glasbenice, odločamo se sproti, ima pa zdaj že vsaka sekcija vsaj eno glasbenico. To se je normaliziralo.

Zame je večja sprememba v tem, da so bili ob mojem prihodu med člani starejši kolegi tik pred svojo upokojitvijo. Zanimivo mi je primerjati, kako se počutim danes in kako sem na starejše gledal takrat, v svojih poznih dvajsetih letih. Zdaj sem v drugačni generaciji in prihaja veliko mladih odličnih glasbenikov. Vzdušje je dobro, mlajši in starejši zelo dobro sodelujemo. V soboto in nedeljo smo igrali koncert z akademisti, mlajšimi glasbeniki, ki igrajo z nami, niso pa še člani. Orkester ima svojo akademijo, kjer izobražujemo bodoče člane v dvoletnem programu. Igrali smo v komornih zasedbah, dobro smo sodelovali in to je bilo vsem v zabavo.

Pred orkestrom na koncertih in opernih predstavah se zvrsti veliko zvenečih dirigentskih imen. Se katerega dirigenta še posebej spominjate?
Biti član tega orkestra prinese privilegij sodelovanja z najboljšimi in največjimi dirigenti, a v toliko letih prinese tudi žalostno dejstvo, da mnogih dirigentov, s katerimi sem delal, ni več z nami. Spomnim se izjemnih produkcij z maestrom Ozawo (Seiji, op. a.) ali Lorinom Maazelom. Užival vsem v slogu dirigiranja Georgesa Prêtra, ki je bil edinstven človek. Popolnoma drugačen, a zelo fascinanten je bil Pierre Boulez. Čutim pa se enako srečnega, da z nami redno delajo Riccardo Muti, Franz Welser–Möst, Christian Thielemann. Veselim se vsake produkcije z njimi, saj so mi vedno v užitek.

Kaj pa dirigent, vaš mlajši rojak Martin Rajna, s katerim bosta sodelovala v Ljubljani? Sta že nastopala skupaj?
Martina poznam že nekaj časa, saj imava isto agenturo. Nekajkrat sva se dobila, imela nekaj pogovorov, obiskal nas je na nastopih, večinoma v operi. Poznava se, a bova tokrat prvič sodelovala. Prejšnji teden sva se srečala in se pogovorila o Šostakovičevem koncertu. Koncert pa bo najin prvi skupni.

Dunajski filharmoniki ste znani tudi po natrpanem urniku koncertov in predstav v Dunajski državni operi. Kako vam uspe nastopati še solistično?
Veliko članov igra še kje drugje. Mislim, da je notranja nuja, da si prisoten še nekje drugje. To pa ni vedno lahko. Velikokrat me pokličejo za koncert, pa moram odgovoriti, da na bo šlo zaradi dela z orkestrom. Včasih pa imamo srečo in uspe. Takrat sem vesel koncertov. V svoji najbolj zasedeni sezoni sem poleg dela z orkestrom nastopil še na 50 koncertih in na koncu sezone sem si rekel: to je bilo pa preveč. Lahko igram med 20 in 30 dodatnih koncertov, posebej če gre za turneje s koncerti, ki se zvrstijo v kratkem času. To rad počnem.

V Ljubljani boste solist v Prvem koncertu za violončelo in orkester Dmitrija Šostakoviča. Ali razmišljate, kaj nam ta skladatelj, ki je živel in ustvarjal v času vojne in pod velikimi pritiski sovjetskega režima, lahko pove v današnjem času?
Veliko ljudi me sprašuje, zakaj zdaj igram Šostakoviča. Če sem iskren, na ta koncert dolgo nisem bil pozoren. Do pred štirih ali petih let nazaj me sploh ni zanimal. Redno pa sem učil na mojstrskih tečajih, kamor so prihajali glasbeniki s tem koncertom. Med tem časom sem dobival vse več in več idej, kako bi se dalo igrati ta koncert. Zdi se mi tudi, da v zvezi s tem koncertom obstaja veliko – če to ni premočna beseda – napačnih interpretacij. Meni partitura pove drugačno zgodbo, od tiste, ki jo slišim v večini izvedb. Na določeni točki sem si rekel, da si želim delati na tej skladbi, pokazati svojo verzijo, svoje razumevanje. In ravno ko sem začel delo, me je nekdo poklical in vprašal, ali sem prost, da bi izvedel Šostakovičev Prvi koncert. Bila je popolna situacija in pred letom in pol sem ga igral prvič. Skladbo imam zdaj zelo rad in veseli me, da jo lahko predstavim tudi tu.

Njegova glasba se zelo jasno upira vsaki zlorabi moči. V skoraj vseh njegovih simfonijah lahko slišimo vojsko, vojake, ki vztrajajo in uničujejo vse, kar jim je na poti.

Potem pa so tu še odgovori in osvetlitev lepih strani življenja. Posebej v drugem in četrtem stavku Šostakovič pokaže možnosti za to, kakšno bi lahko bilo življenje. Tema drugega stavka se zdi kot ljudska pesem, čeprav ne gre za dejansko pesem. Pokaže nam preprosto melodijo in kako lepa je lahko ta preprostost.

Pri začetku mi je zanimivo, kako ga glasbeniki običajno izvajajo – in tu se vrnemo k razlogom, zakaj sem želel igrati koncert, predstaviti svojo interpretacijo. Začetek večinoma igrajo zelo energično, neposredno, celo jezno, s podlim značajem. Ne pravim, da tega v skladbi ni, ampak začeti se mora piano. V to lahko vnesemo nekaj močnejših občutij, a smo na začetku do njih v resnici še precej oddaljeni. Zdi se mi pomembno, da vse to zgradimo postopno. To idejo lahko interpretiramo tudi na način, da se lahko nekaj povsem nedolžnega v določenih okoliščinah spremeni v zlo. Nisem pa prepričan, da mora začetek takoj prestrašiti.

Šostakovič je svoje koncerte pisal za točno določene glasbenike – oba klavirska za svojega sina Maxima, violinska za Davida Ojstraha in koncerta za violončelo za Mstislava Rostropoviča. Govorite tudi o tej izjemno močni tradiciji prvih izvajalcev?
Rostropovič je uredil tudi solistični part koncertov ter vanj dodal prstne rede in druge sugestije. A to je le njegova predstava o barvah, ki je zelo zanimiva, morda pa bi sam želel dodati drugačne barve in isti odsek igrati na drugi struni kot Rostropovič. Opažam, da se violončelisti zelo trudijo, prav naprezajo, da bi igrali te prstne rede in koto opazim, jih vprašam, na kakšno glasbilo je igral Rostropovič. Vemo, da je imel enega od dveh ali treh najboljših Stradivarijevih violončelov. In nato vprašam, koliko je vredno njihovo čelo in zakaj bi moralo nekaj, kar je delovalo na Rostropovičevem glasbilu, vrednem 20 milijonov dolarjev, nujno delovati tudi na njihovem. Ne smemo slepo slediti navodilom. Glasbenik mora poiskati način, kako na svojem glasbilu oblikovati najboljši zvok in temu slediti. Glasbenike premalo potiskamo v iskanje njihove individualnosti in prevečkrat sledijo uspešnim vzorom. Če bi vse počeli na ta način, bi bila glasbena scena zelo dolgočasna.

Ko sem imel kakšnih 11 ali 12 let, me je nekdo vprašal, ali bi želel biti drugi Rostropovič in bil sem navdušen, to bi bilo seveda krasno. Nato pa mi je rekel – veš, bodi raje prvi Tamás Varga. To je bil zabaven, a zelo dober nasvet. Prepričan sem, da v občinstvu ne bodo vsi navdušeni nad mojo izvedbo in si bodo rekli, da jim je katera druga izvedba bolj všeč, ampak to je prav. Ne morem ugoditi vsem. Če to poskušam, ne bom ugodil nikomur.

Nekateri glasbeniki radi navedejo, glasbilo katerega izdelovalca igrajo. Sami za ves repertoar uporabljate isti instrument?
Zadnjih 25 let igram violončelo, ki zveni izjemno, nihče pa ne ve izdelovalca in izvora glasbila. To je dobra situacija, saj sem si glasbilo lahko privoščil. Na žalost se je trg glasbil v zadnjih 30 ali 40 letih spremenil v skrajnostih in noben glasbenik si brez sponzorjev ne more več privoščiti zares vrhunskega glasbila. Klasični glasbeniki, tudi največja imena, so plačani drugače kot zvezdniki pop glasbe. Vrhunska glasbila za soliste pa stanejo med petimi in dvajsetimi milijoni dolarjev. V šestdesetih in sedemdesetih si je dober glasbenik še lahko privoščil Guarnierija, Stradivarija, Gagliana. Zdaj je tega konec. Če najdeš izjemno glasbilo brez znamke je to pravi loterijski dobitek, saj si ga lahko privoščiš.

Morda pa violončelu zraste cena po teh desetletjih igranja za Dunajske filharmonike?
Kupil sem ga od kolega, ki je bil takrat prav tako član filharmonikov in je glasbilo že dolgo. Igram ga 25 let in tudi moj sin igra violončelo, tako da že vem, kam bi glasbilo lahko šlo. A to je njegova odločitev.