V 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, v času nekdanje Jugoslavije, Slovenci niso sami zidali le hiš, ampak tudi ladje. Samograditelji, kot jih imenuje režiser in scenarist filma, so na domačih vrtovih ali pa pod najetimi kozolci včasih tudi več desetletij gradili svojo "obljubo svobode". V novem filmu avtorji jadrnic, sami moški, prvič spregovorijo o hobiju, ki je postal način življenja, in bistveno zaznamoval ne le njihovih popoldnevov, ampak tudi življenja njihov družin in potomcev.

Ladje so ustvarjali iz različnih materialov, Zorko se v dokumentarcu osredotoča na betonske. Nekatere jadrnice še danes plujejo, večina pa jih je ostala nedokončanih, stojijo kot dokument časa in v enem primeru tudi kot umetniški izdelek, ki "sije v svoji arhetipski obliki."

Film je producirala Katja Lenarčič pod okriljem produkcijske hiše EnaBanda in Dokumentarnega programa RTV, direktor fotografije je Darko Herič, montažer Lukas Miheljak, za zvok je skrbel Jaka Batič, avtor glasbe pa je Janez Škof.

Zorko je v najinem pogovoru med drugim povedal, kje v Sloveniji so bila središča betonskih sanjačev, kako so ladje ujele duh časa, zakaj je bil Janez Škof popolna izbira za vlogo v filmu, in tudi, kakšna je zanj povezava med megalomanskostjo gradnje jadrnic in snemanja filmov,

Vabljeni k branju celotnega intervjuja.

Kako vas je začela zanimati dejavnost – grajenje betonskih ladij - iz povsem drugega časa in druge generacije, kot je vaša? S čim vas je ta danes izumrl hobi navdušil do te mere, da ste se odločili posneti film o njem?
En del moje motivacije je bilo zagotovo dvom oz. izpraševanje samega sebe glede tega, kar sam počnem … Vsak filmski projekt, posebno rojen iz take freelancerske pozicije, kot je veliko slovenskih (in drugih) filmov, ima v sebi, se mi zdi, hitro zametke neke megalomanskosti, podobno kot te jadrnice v filmu. Kot avtor (ali pa samograditelj) nečesa si vedno v nevarnosti, da "padeš v" projekt, ki ni zamejen vnaprej in ki ga boš po možnosti delal vse življenje, ki te bo požrl in ki ga ne boš nikoli končal. Če pogledam v preteklost ali okoli sebe, nikoli nisi varen pred tem, pa če si še tak mojster - pomislim na Terryja Gilliama, ki je lani po tridesetih letih končal Don Kihota, na Gaudija, ki je zadnja leta živel samo še za svojo nedokončano stvaritev, ki so jo v veliki meri zgradile generacije za njim … Povsem realna življenjska možnost za vsakega od nas torej je, da se njegove/njene sanje ne bodo uresničile in kaj je potem z našo identiteto, če si vse stavil na eno stvar? Iskal sem odgovor na to vprašanje - kaj se zgodi, ko ti ne uspe? Najbrž sem hotel videti lepoto njihovih zgodb in želja, ne glede na rezultat - in v tem na nek način najti ključ do spopadanja z vsem, kar mi (še) ne bo uspelo. Verjetno sem iskal odpustek za nazaj in za naprej.

Kako natanko ste odkrili fenomen gradnje betonskih ladij na domačih dvoriščih in v najetih kozolcih? Ste osebno poznali koga, ki se je s tem ukvarjal?
Velik del so igrali brainstormingi, ki smo jih pričeli izvajati v okviru naše produkcijske hiše EnaBanda. Ti so bili zame kot nekakšen filmski laboratorij. Začel sem razmišljati o otroških spominih na trupe ladij, ki sem jih videval po Viču v Ljubljani, kjer sem odraščal. Obšla me je otroška fascinacija, in začel sem se spraševati, kaj se je z njimi zgodilo, iskal globljo noto. Na Facebooku sem povprašal, ali kdo ve za kakšno tako "nasedlo" plovilo na vrtu, lastnika. Potem sem enostavno pozvonil na vratih ... Tako sem našel prve. In kot sem domneval, je res šlo za veliko ljubezen. Izkazalo se je, da je tako graditeljem, kot njihovim potomcem projekt zares zaznamoval življenje. Z direktorjem fotografije Darkom Heričem sva šla na teren in naredila nekaj posnetkov, nato pa smo vse skupaj prijavili na vsakoletni RTV-jev razpis za dokumentarni film.

Ste preživeli veliko časa z graditelji? Kako hitro je bilo jasno, da so bile te gradnje stvar epskih razsežnosti?
Ravno to me je privleklo k snemanju – to, da na nek način ni bilo težko stopiti v njihova življenja, to je njihova strast. Ljudje radi govorijo o svojih veseljih, ne glede na to, ali je ladja plovna ali nasedla na kakšnem vrtu. Težje se je bilo sicer potem uskladiti za snemanja, ampak njihovo načelno privoljenje sem imel hitro - le eden od kandidatov se je kasneje umaknil iz projekta.

Nekatere med njimi je to početje zaznamovalo toliko kot služba ali zakon, kajne? Če izpostaviva na primer tistega med njimi, ki je ladjo gradil trideset let.
Zelo odvisno od človeka. Nekateri so ladjo dokončali v dveh letih, ti so bili najhitrejši. Ampak tudi redki. Vsak je imel tempo, primeren svojemu značaju. Eden med njimi, ja, je gradil trideset let, pa še zdaj ni dokončal ladje. Stvar si jemlje z veliko dozo življenjske modrosti.

Gradnja ladij je močno vplivala na odnose z ženami, vodila je celo v ločitve. V filmu ste kar nekaj časa posvetili zgodbam o tem.
To me je zelo zanimalo. Vsaka velika strast očitno vpliva ne le na posameznika, ampak na vse okrog njega. In predvsem je šlo za drugačen čas. Pripovedujejo, kako so bili stari 33 let, imeli tri otroke in, hecno, prav zato, čas za ladjo. Skrb za otroke je pogosto nekako samoumevno pripadla ženi. Spoznal sem, da so bili najbolj uspešni v smislu preživetja zakona, kot dokončanja ladje, tisti, ki so znali najti konsenz s partnerko. Gradnja je lažje tekla, če je partnerka sanjala iste sanje ali pa jih vsaj tolerirala.

Veliko ladij je ostalo nedokončanih. Je mogoče, da jih niso želeli dokončati? Posebno grozljiv občutek daje prizor, v katerem vidimo od blizu notranjost dokončane ladje v morju, ki jo je zalilo morje. Torej stanje, ko se sanje izkažejo za luknjave, morda prazne.
Mislim, da nihče ni šel v gradnjo z idejo, da ne bo končana. Dogajalo se je marsikaj: zmanjkovalo je denarja, vmes se je zgodilo veliko nepredvidljivega, nekateri so celo morda spoznali, da cilj ni bistven, ali pa so našli nove življenjske izzive. Sem pa prepričan, da v vseh njih še vedno tli želja po realizaciji. Kar pa ne pomeni, da niso živeli nepozabnih trenutkov že med gradnjo. Presenetilo me je, da so vsi, ki so svojo plovilo dokončali, značajsko zelo specifični: izredno natančni, skoraj pikolovski ljudje, z močno poudarjeno inženirsko žilico.

So vsi ustvarjali po istih načrtih?
Imeli so svoje male "biblije", knjige, iz katerih so črpali. Pogosto v srbohrvaščini. Načrte so tudi kupovali. Obstajali so nizozemski, avstralski, novozelandski načrti, ki so jih včasih "švercali" v Jugoslavijo. To so bili ogromni načrti, za določene dele je bilo merilo lahko tudi 1:1. Brez teh bi redko kdo lahko naredil ladjo, vendar pa niso bili popolni, tako da je bilo potrebne veliko improvizacije. No, obstajajo tudi izjeme – Nikola, ki nastopa v filmu, je sicer po izobrazbi metalurg, a je tudi konstruktor svoje jadrnice, kar je pravzaprav impresivno. V kakšnem drugem času, ali če bi se stvari obrnile malo drugače, bi lahko iz tega naredil velik posel – to je bila tudi njegova želja.

Zdi se, da je bilo ladjegradništvo najbolj priljubljeno v mestih in blizu mest, še najmanj pa ob morju?
Na Primorskem jih ni bilo veliko, bil pa je profesor Jereb iz Ankarana. Za njegove betonske trupe na Belem križu nad Piranom še vedno ve pol Primorske. On je bil avtoriteta na področju gradnje betonskih plovil, deloval je tudi kot mentor ostalim, ki so se s tem ukvarjali. Sicer pa je bilo ta samogradnja, kot velika misija mestnega ali predmestnega moškega, pretežno kontinentalna stvar, centra sta bila zagotovo Ljubljana in Maribor. Zanimivo, to je bil res duh časa, veliko takih primerov je bilo naprimer tudi v kulturniški sceni. Med navdušenci najdemo režiserja Karpa Godino, ki je gradil svojo jadrnico iz poliestra. Na nek način je tudi material gradnje odražal, kdo je kdo. No, Godina je potem prodal svojo nezaključeno jadrnico dramskemu igralcu Branetu Grubarju, ki jo je nato dokončal in z njo še vedno pluje.

Je ob gradnjah nastajala skupnost, so vedeli drug za drugega, se srečevali?
Poznali so se, ampak so bili razdeljeni po klikah, ki so bile vezane na material. Poliester je imel svojo skupino: nekaterih od teh samograditeljev so kasneje postali največji igralci, globalno gledano. Naprimer Japec Jakopin, ki je tudi v filmu. Navada je bila, da so si znotraj teh klik pomagali med sabo. Na prvem vrhuncu gradnje betonske jadrnice, ko se je trup betoniral, je bilo treba za en dan zbrati skupino kakih dvajset ljudi - takrat so znanci, prijatelji in seveda – kameradi v betonu, priskočili pomagat. Pomoč je bila vzajemna: če so pomagali tebi, je pomenilo, da se boš tudi ti odzval vsakemu takemu vabilu ducata zanesenjakov, ki so ti pomagali. Med snemanjem se nam je pogosto zgodilo, da je kdo naključno prišel mimo in nam povedal še za kakšnega soseda, prijatelja, z ladjo pred hišo. Dlje kot je trajal projekt, več novih zgodb se je pojavilo . A pogosto ti trupi niso več obstajali - danes so vsekakor na pragu izginotja ...

Ohranjajo se na presentljivih mestih. V Avstriji je ena od njih del umetniškega projekta. Kako ste našli to ladjo?
Pravzaprav je bilo zelo preprosto. Darko (Herič, direktor fotografije) se je spomnil na en tak skelet, ki je ležal med Mariborom in Dravogradom, pri Viltušu. Izvedela sva, da so jo kupili neki Avstrijci. Nato sem po srečnem naključju kar na internetu našel park skulptur, kjer je postavljena – imajo jo za simbol parka. Michael, graški umetnik, jo je razumel kot ready-made izdelek, jo očistil, da je zasijala v svoji arhetipski obliki in jo nasadil na veliko bankino, ki spominja na val.

Kako se je prikradel v film lik harmonikaša Janeza Škofa?
Vključili smo ga razmeroma pozno. Nisem želel, da smo preveč inženirski, tehnični, oddaljeni. Ljudje v filmu so se projekta lotili, ker so čutili do svoje nedokončane lepotice veliko romantiko, ljubezen. In tako je Škof nekakšen sanjač, popotnik. Takoj se je vklopil, pozna ogromno ljudi s tem hobijem. Ravno njegovi generaciji je bilo najbolj nenavadno, da delamo film o tem fenomenu, ker se jim je zdel običajen - vsakdanji. Medtem ko mlajše generacije sploh ne vedo, da je stvar obstajala.

Kako je prenehalo biti vsakdanje? Kaj je povzročilo zaton hobija?
Več je bilo dejavnikov, ključen pa je ta, da se je čas spremenil. In ni šlo le za hobi, ampak za način življenja. Pa ne govorim zgolj o tem, da je zdaj manj časa. Jadran je izgubil obljubo svobode za vsakogar s pridnimi rokami in iznajdljivo glavo. Te proletarske sanje, ki so bile, znotraj sicer globalne mode, zares specifičen fenomen v bivšem sistemu, so splavale po vodi. Ideja, da si zgradiš jadrnico in zapluješ po našem morju, je umrla. Če je prej obstajala vsaj kot iluzija, danes tudi to ni več. Malo zato, ker morje ni več "naše", predvsem pa zato, ker je jadralstvo postala elitna dejavnost. Vržeš sidro, in že je tu koncesionar, ki hoče nekaj od tebe. Primerjava, ki so mi jo dali jadralci: včasih si za privez dal 200 mark na leto, ali nič, danes pa te že samo to stane 5000 evrov – da ne govorimo o stroških vzdrževanja, itd. Še tisti samograditelji, ki jim je svoje jadrnice uspelo zgraditi pravočasno in so od njih imeli tudi desetletja veselja, se danes pogosto poslavljajo od svoje strasti – nekaj zaradi starosti, pa tudi stroškov. Specifične okoliščine bivše države so jim nudile obljubo vetra v laseh in plutja v neskončno modrino. Tega ni več – danes se take sanje ne gradijo, ampak kupujejo ali najemajo.