Četudi se lahko tovrstne tendence slišijo precej vsakdanje dušebrižniško, pa Davis Freeman nikakor ne zapada v moraliziranje ali romantiziranje lastne vloge. Nikakor mu ne manjka preizkušanja mej, izzvenevanja moralnih prepričanj posameznikov in še prav posebej mu ne manjka humornih elementov. Tukaj pa sta še občasni predrznost in radikalnost, saj se zaveda, da se ob tovrstnih izjavah ljudje "zdrznejo in so se nato običajno pripravljeni globlje posvetiti določenim vprašanjem".

Davis Freeman prihaja iz ZDA, vendar že kakšni dve desetletji živi v Bruslju. V preteklosti je med drugim sodeloval z britansko umetniško skupino Forced Entertainment, francosko-avstrijskim umetniškim kolektivom Superamas in ameriško koreografinjo Meg Stuart. Leta 1999 je ustanovil umetniško skupino Random Scream, v kateri je sprva sodeloval z umetnico Lilio Mestre. Dandanes pa vodi sam to vse večjo skupino sodelavcev, zapisanih različnim poljem ustvarjanja.

V svojem delu se pogosto posveča tudi ekološkim vprašanjem. V tej maniri koncipiranem performansu 7 Promises sta se s sodelavcem Jerryjem Killickom oklicala za ekološka pridigarja in ga večkrat izvedla tudi za diplomate in veleposlanike ter v okviru številnih ekoloških konferenc. In ne, ni šlo za kakšen elitno zastavljen podvig, saj je bila vsaka podana obljuba sodelujočih pobuda, da se zvrne šilce vodke.

Freeman prihaja na Festival Spider, ki te dni poteka v ljubljanskem parku Tivoli, kjer gostuje s projektom Karaoke (ART). Gre za projekt, ki ga je zasnoval leta 2014, v katerem se sodobna videoumetnost s 26 političnimi, konceptualnimi in pornografskimi (vendar umetniškimi!) videi speča s svetom karaok. Kot pravi umetnik sam, je to gesta, ki iz trka sodobne umetnosti in fenomena karaok ustvari edinstven dogodek, na katerem sodelujejo vsi navzoči.

Vabljeni k branju intervjuja!

Vaše delo pogosto sega v polje provokacij z dobrim namenom, hkrati pa je v njem prisotnega precej humorja, četudi se ne posvečate zgolj lahkotnim temam. Kakšna je vloga humorja v vašem ustvarjanju?
Menim, da je humor način, s katerim ljudi laže povežeš oziroma se jim laže približaš. Meni samemu je kdaj naravnost mučno spremljati kak nastop ali performans, kjer umetniki sami sebe jemljejo skrajno resno. To kot gledalec nemudoma začutim, kar vodi v takojšnjo vzpostavitev distance do tega, kar spremljam. Humor je zagotovo pomemben element mojega dela, vendar mi je najljubše, če nastop vsebuje tako rekoč vse ‒ da so torej v družbi humorja denimo tudi zelo težki in ganljivi trenutki. Pogosto uporabim humor, da vzpostavim prvotni stik z občinstvom, ki ga nato lahko popeljem v neko bistveno globljo in težavnejšo sfero. S svojimi nastopi želim ljudi predvsem soočiti s tem, da zavzamejo določeno moralno stališče glede nekega vprašanja oziroma teme. Želim, da se posamezniki vprašajo, ali se z nečim strinjajo ali ne. Ali pa se na primer zamislijo, ali so se smejali nečemu, glede česar se jim nato zazdi, da se ne bi smeli odzvati s smehom.

Ali humor poleg navezovanja stika z občinstvom tako rekoč odpira še katera druga vrata?
Poleg uporabe humorja kot načina vzpostavitve stika z občinstvom nedvomno obstaja še druga plat. Smeh občinstva tudi meni kot nastopajočemu daje nedvomno vedeti, da gre za dvosmerno komunikacijo, da smo se torej medsebojno povezali. Nasploh v svojih delih nadvse rad preizkušam takšne in drugačne meje. Še najraje pa izzovem moralna prepričanja posameznikov in grem pri tem zares do roba ali morda kdaj tudi malo čezenj. Prepričan sem namreč, da nikakor ni zmeraj zanimivo govoriti neposredno o tem, v kar verjamem. Včasih prav namerno izrekam kakšne stvari, v katere niti najmanj ne verjamem. To pa počnem z namenom sprovociranja občinstva, da se odzove. Lahko bi sicer govoril o pomembnosti skrbi za naš planet in kako bi morali vsi reciklirati odpadke. Ampak bodimo realni, tega se vendar vsi zavedamo! Zato raje izberem nasproten pristop in izjavim denimo, da s stanjem planeta ni prav nobenih težav in da morda niti ni slabo, da se Arktika taja, saj bomo na ta način laže spravili vse te televizorje in mikrovalovne pečice v Afriko. Ob takšnih izjavah se ljudje seveda zdrznejo in so se nato običajno pripravljeni globlje posvetiti določenim vprašanjem.

Vaše delo je običajno opredeljeno kot prekanjeno oziroma radikalno politično gledališče ali dokuperformansi. Vendar izkušnje učijo, da se na sodobno umetnost vezanih dogodkov ne udeležujejo ravno posamezniki rigoroznejših prepričanj. Na kakšen način se je mogoče ogniti nekemu kdaj tudi žal pretirano vase zagledanemu "razsvetljevanju razsvetljenih"?
Kot primer lahko navedem kar projekt Karaoke (ART), s katerim gostujem na Festivalu Spider, ki povezuje žanr sodobne videoumetnosti s karaokami. Morda se komu zdi ta povezava čudna. Vendar na ta način dosežem tudi, da nekateri obiskovalci pridejo na dogodek zgolj zaradi karaok, tam pa so nato soočeni tudi s sodobno umetnostjo. Za nekatere je to celo sploh prvo izkustvo sodobne umetnosti v življenju in se jih denimo v primeru tega projekta kombinacija političnih, pornografskih in konceptualnih videov lahko tudi zelo dotakne. Gre za neke vrste strategijo, kako ljudi, ki se sicer sami ne bi načrtno odločili za obisk kakšne ustanove za sodobno umetnost, zbližati s tovrstnimi umetniškimi stvaritvami in nemara vzbuditi zanimanje tudi za naprej. V primeru tega projekta tako karaoke poskrbijo za trk dveh sicer ločenih svetov.

Vendar največ res gostujem na umetniških festivalih, kjer je bilo že večkrat tako, da je bil Karaoke (ART) uvrščen v program kot sklepno dogajanje festivala. Vendar me s tem projektom kdaj angažirajo za uvod v zabavo. Zanimivo je, da se pri karaokah praviloma nekako slavi oziroma spodbuja tistega, ki se je odločil stopiti pred občinstvo in odpeti izbrano pesem. Pri Karaoke (ART) pa so istočasno prižgani trije zasloni, na katerih se predvajajo videi in besedilo pesmi, pevec pa je obrnjen s hrbtom proti občinstvu. Vendar tudi vsi v občinstvu prepevamo z njim in to početje nas sprva ločene posameznike poveže v skupnost, kar je pomemben element omenjenega projekta.

Na sploh si želim in posledično delujem tako, da bi bilo moje delo primerno za prav vse ljudi. Tudi zato rad uporabljam humor ali pa neposredno nagovarjanje občinstva, vzpostavljanje očesnega stika s posamezniki v občinstvu … Menim, da so v določenih primerih dela sodobne umetnosti, ki so sicer imenitna, prodorna do te mere, da so lahko za marsikoga prezahtevna. V ljudeh to posledično vzbudi občutek, da zadeve ne razumejo, ker niso zadosti podučeni, kar je seveda lahko frustrirajoče. Zato je po mojem mnenju pomembno deliti z ljudmi, da ne gre toliko za vprašanje dojemanja stvari. Pomembnejše se mi zdi zavedanje, da vse, kar vidiš sam v nečem, tudi drži. Govorim o tem, da je popolnoma tehtna izkušnja, če v nečem prepoznaš nekaj drugega ali pa te nekaj spomni na nekaj drugega, ti da misliti o nečem drugem. Ne nazadnje gre za tvoje lastno popotovanje. Če ima denimo tvoj partner ob isti stvari popolnoma drugačno izkušnjo, je to odlično izhodišče za razpravo na poti domov, kjer pa si nato lahko privoščita prekrasno ljubljenje (smeh).

Kako je sploh nastajal projekt Karaoke (ART)? Ob naslovih večinoma vsem znanih pesmi prinaša 26 umetniških videov, od teh sta dva vaše delo. Kakšna je povezava med pesmimi in pripadajočimi jim videi?
Projekt sem zasnoval tako, da sem najprej izbral glasbene uspešnice, večina katerih ima besedila v angleščini, nekaj jih je še v francoščini. Nato sem stopil v stik z znanimi videoumetniki, filmarji in performerji ter jim posredoval seznam izbranih pesmi. Potem sem jih povprašal, ali bi bili pripravljeni za katero od pesmi po lastni izbiri ustvariti avtorski video. Videom so bile nato dodane instrumentalne različice pesmi in premikajoča se besedila na dnu, kakor to pač deluje pri klasičnih karaokah. Umetnikom sem seveda pustil popolnoma proste roke glede videov, tako da so njihovi izdelki precej raznoliki, nekateri so tudi precej pornografski. Spet drugi pa so očitno politični ‒ takšno je na primer delo Tima Etchellsa za pesem Paint It Black zasedbe Rolling Stones, kjer s črno barvo neusmiljeno prekriva dele časopisnih strani. Politično naravnan je tudi video portugalskega umetnika Joãa Salavize za pesem Sunny Afternoon, ki prikazuje most, zgrajen pod portugalskim diktatorjem Antóniom de Oliveiro Salazarjem v istem času, kot je bila posneta ta pesem zasedbe The Kinks.

Med avtorji videov sem zaznala ime Phil Collins, vendar sklepam, da gre za britanskega umetnika in ne za slavnega glasbenika, sicer prav tako Britanca. Sklepam pa tudi, da ni naključje, da je prav on posnel video za pesem svojega soimenjaka, naslovljeno In The Air Tonight …
Drži. Pri tem projektu sodelujoči Phil Collins je britanski umetnik, ki živi v Berlinu in je zapisan tudi gejevski tematiki. Pravzaprav pesem In the Air tonight ni bila na mojem prvotnem seznamu, vendar sem jo dodal, ko je padla odločitev, da ga povabim k sodelovanju. V svojem videu gre precej daleč in izvorni verz I can feel it coming in the air tonight, oh Lord spremeni v I can see you coming in the air tonight, oh Lord.

Karaoke (ART) izvajate že od leta 2014. Se projekt skozi čas kakor koli spreminja? In ali se nemara tudi glede na kakšna določena obdobja spreminjajo odzivi ljudi na katere izmed videov ali pa ne nazadnje tudi odzivi na same pesmi? Četudi gre pri glasbenem izboru za slavne in v nekaterih primerih več desetletij stare pesmi …
Kdaj se zgodi, da kateri izmed videov koga precej šokira. Vendar se to dogaja predvsem na dogodkih v drugačnem kontekstu, kot je denimo Festival Spider z občinstvom, ki je zagotovo že tako ali tako precej odprtega uma. Šokiranost posameznikov je tako seveda bistveno pogostejša, če je projekt del nekega dogajanja, namenjenega splošni populaciji ‒ še posebej, če ljudje mislijo, da so prišli na navadno zabavo s karaokami. Glede spreminjanja projekta skozi leta je tako, da sem na začetku imel v naboru zgolj 12 pesmi, tako da ta nabor rase z leti. Pri izboru pa se držim tega, da gre za klasike, ki jih poznajo vsi in se tudi dejansko pogosto pojejo na karaokah. Sicer bi zagotovo vključil recimo še Nicka Cava in Toma Waitsa. Zaznavam pa zanimivo dejstvo, da iz obstoječega nabora nihče noče peti pesmi, ki jo je izvajal Elvis Presley. Morda se tukaj prek mojega nabora kaže, da se pač staram (smeh).

Avgusta se prek spletnega prenosa "znova vračate" v Slovenijo, in sicer z nastopom Do My Mouth, v katerem je prav posebej poudarjena komponenta časa. Kolikšno pomembnost ima čas, še posebej vprašanje minevanja oziroma celo minljivosti, za vas kot umetnika, ki ne ustvarja ‒ če karikiram ‒ likovnih izdelkov, ki lahko tudi več stoletij praktično nespremenjeni visijo na steni?
Najbrž vsi umetniki upamo in stremimo za tem, da bi bila naša dela brezčasna. Ideja, da je tvoje početje podvrženo nemili zapadlosti in da posledično s časom ne more več nagovarjati ljudi, lahko v ustvarjalcu vzbudi precejšen občutek omejenosti. Menim, da je projekt Do My Mouth med drugim tudi zaradi govora o gibanju Black Lives Matter nadvse relevanten tudi danes, čeprav ni svežega datuma. Omenjam tudi svojega skrajno rasističnega dedka, ki je dejansko bil pripadnik Kukluksklana. Gre za kombinacijo avtobiografskega in motivacijskega nastopa, vendar upam, da v sebi nosi tudi komponento brezčasnosti, ki ima vselej potencial, da nagovarja ljudi na širši, ne zgolj individualni ravni identificiranja z neko zgodbo.

Če ne drugače, ste zagotovo tudi zaradi svojih gostovanj v različnih državah in na mnogih prireditvah precej v stiku s sceno sodobne umetnosti. Bi omenili kakšne šibkosti, pomanjkljivosti, zablode, ki prevevajo današnjo sceno sodobne umetnosti?
Naj poudarim, da nisem mnenja, da se celotna scena jemlje preresno, temveč sem v enem od odgovorov govoril o tem, da gre po mojem mnenju to preresno jemanje samega sebe zaznati pri določenih umetniških stvaritvah. Bolj kot na detektiranje takšnih ali drugačnih šibkosti scene sodobne umetnosti se predvsem osredotočam na iskanje načinov, kako čim več ljudi privesti do izkušnje drugačnega dojemanja sveta. Glede obiska dogodkov sodobne umetnosti je treba kdaj komu, ki si ni blizu s to sceno, tudi naravnost zagotavljati, da ne bosta prisotni kri in golota, saj namreč tudi tukaj obstaja veliko različnih področij ustvarjanja. Zato mi je tako pomembno vprašanje, kako ljudi sploh spraviti na tovrstne dogodke, o čemer sva že govorila pri enem izmed prejšnjih vprašanj ...