Navdušenje, ki ga hollywoodski producent Jeff G. Waxman čuti nad svojim "velikim odkritjem", slikovitim Piranom z rdečimi strehami in ozkimi uličicami, ki se odpirajo naravnost na morje, je tako rekoč otipljivo.

Jasno, da ne more vedeti, da so se – po zaslugi prostorov studia Triglav na Fornačah – hollywoodske zvezde že v petdesetih letih sprehajale po Tartinijevem trgu. In prejšnji mesec se je zdelo, da se zlati časi morda spet vračajo: politika Slovenskega filmskega centra, ki v zadnjih letih intenzivno promovira Slovenijo kot vsestransko snemalno lokacijo, se obrestuje. Če so zasnežena pobočja Krvavca še lani služila kot ozadje za snežni vihar v Neskončni nevihti, je letos Slovenija kot filmska kulisa naredila korak naprej: v akcijski srhljivki Our Man From Jersey (delovni naslov: The Union) se naši kraji, s Piranom na čelu, pojavljajo s svojim pravim imenom in geografsko lokacijo.

Sedemnajst snemalnih dni, kolikor jih je Netflixova ekipa pod taktirko britanskega režiserja Juliana Farina preživela v Piranu, je minilo v bolj ali manj popolni tajnosti. Čeprav so nekateri domačini z malce sreče dobili trofeje v obliki selfijev z glavnima zvezdnikoma – oskarjevko Halle Berry in Markom Wahlbergom, pa se je ekipa med delom ogradila od javnosti. Nobenih podrobnosti o vsebini filma, nobenih pogovorov z ustvarjalno ekipo, nobenega vohljanja po središču Pirana.

O projektu Our Man From Jersey, v katerem poleg obeh omenjenih težkokategornikov nastopijo še J. K. Simmons, Jackie Earle Haley, Jessica De Gouw, Adewale Akinnuoye-Agbaje in drugi, vemo samo to, da je to zgodba o čisto običajnem gradbenem delavcu iz New Jerseyja (Mark Wahlberg), ki ga nekdanje dekle (Halle Berry) povleče za seboj na misijo v svet supervohunov in tajnih agentov. Film, ki je mišljen kot temeljni kamen cele franšize, oglašujejo kot "Jamesa Bonda iz delavskega razreda", snemali pa so ga najprej v Londonu, nato v Trstu ter na koncu na Hrvaškem (okrog Pulja in Rovinja ter drugje po istrski regiji) in v Sloveniji.

Eden od šestih producentov, ki bedijo nad visokoproračunskim blockbusterjem, je torej Waxman, ki ima za seboj malo morje odmevnih projektov – producent je bil pri filmih Adama McKaya (Don't Look Up, Mož iz ozadja), Davida O. Russella (The Fighter), Darrena Aronofskega (mati!) in Sidneyja Lumeta (Before the Devil Knows You're Dead). Ustanovil je tudi lastno produkcijsko podjetje, ki je prvi veliki uspeh doseglo z neovesternom Concrete Cowboy (2020). Waxman je snemanje spremljal na terenu, v Sloveniji, od koder pa se je moral iz osebnih razlogov predčasno vrniti v New York. Z njim smo prek videopovezave poklepetali na enega od zadnjih snemalnih dni filma. O čem, lahko preberete v spodnjem intervjuju.

Sorodna novica Velika Netflixova produkcija je "pomemben dogodek tudi za slovensko filmsko industrijo"

Vemo, kaj je Gospodar prstanov naredil za Novo Zelandijo, in vemo, kaj je Igra prestolov naredila za Dubrovnik. Mislite, da bi lahko ta projekt Slovenijo na podoben način zasidral na filmski zemljevid kot prepoznavno lokacijo?

Res mislim, da se to lahko zgodi. Navedli ste dva sijajna primera lokacij, ki sta imeli veliko koristi od filmske industrije. Del filma smo posneli v Londonu, kjer so snemali Netflixovo serijo Bridgerton – na lokacijah, ki se pojavijo v seriji, je število turistov zdaj početverjeno. In naš film bo videlo milijone ljudi – več, kot bi ga kadar koli v kinodvoranah, tudi pred covidom-19. Ljudi bo zagotovo zanimalo, kje so ti lepi kraji, ki jih gledajo. Pri Piranu je najboljše to, da je relativno neodkrit – Evropejci vedo zanj, Američani pa ne. Pravzaprav me je
skrbelo, da domačini ne bodo hoteli, da bi se vest o njih razširila (smeh). Ti majhni kraji še niso preveč skomercializirani in ravno v tem je njihova lepota.

Sorodna novica Na piranskih ulicah lahko v prihodnjih dneh srečate tudi Halle Berry in Marka Wahlberga

Pa ne gre samo za kraje, ki smo jih posneli: obiskali smo jezeri na Bledu in v Bohinju, neverjetni sta. Z ekipo smo bili nastanjeni v letovišču v Kranjski Gori, za katero sodelavci govorijo, da se bodo tja vrnili z družinami ... Pisarne smo imeli v Ljubljani, potem pa smo ob koncih tedna hodili v kraje, ki so nam jih ljudje priporočali. Samo iz Velike Britanije je bilo v naši ekipi 200 ljudi. Mislim, da bo v naslednjih dveh letih, ko film pride na Netflix, Slovenija postala še bolj priljubljena destinacija.

Vem, da ne smete razkrivati podrobnosti o sami vsebini filma, nekaj splošnega pa vas morda vendarle lahko vprašam: kolikšen del zgodbe se odvije v Sloveniji? Ali je Slovenija dejansko predstavljena kot Slovenija in ne statira kot kakšna druga država oz. kot "neimenovana sredozemska lokacija"?

Ne, Pirana ne poskušamo "prodati" kot Monte Carlo ali kaj podobnega. Vsaka filmska lokacija predstavlja točno to, kar v resnici je, in to je tudi večkrat omenjeno. Na neki točki našim glavnim junakom v filmu rečejo: "Dobrodošli v Istri!"

Veliko smo snemali tudi na Hrvaškem – pravzaprav sem prvotno iskal snemalne lokacije na Hrvaškem, potem pa so mi ljudje začeli kazati slike Slovenije, kraji so se mi zdeli krasni in hotel
sem iti še tja. Ko sem prišel v Slovenijo, sem takoj vedel, da moramo snemati tu.

Kaj ste sploh iskali? Srednjeveško vzdušje, malce razpadajoče mesto, ozke uličice za pregone, plažo?

Potrebovali smo jasno, modro nebo, ker smo morali akcijske prizore snemati na prostem in podnevi. Seveda smo iskali tudi slikovito mesto, kar Piran je. Zdajle, na koncu, smo posneli sijajen prizor, ki se odvija na strehah – z brezpilotnimi letalniki smo dobili čudovite kadre rdečih streh ob vodi, krasno je. Snemali smo tudi v Izoli, prizore vožnje z avtomobili z letališča v Pulju. Najprej smo mislili, da bomo cel mediteranski del filma posneli na Hrvaškem, na koncu pa smo veliko več časa in denarja pustili v Sloveniji.

Pa ste imeli kakšne težave s pridobivanjem dovoljenj za snemanje na strehah na primer? Piranske strehe so v mnogo primerih stare in vegaste in ne bi zdržale zelo intenzivnih pregonov. Verjetno je treba za snemanje okrog spomenikov kulturne dediščine zadostiti določenim pogojem.

Seveda. Ni bilo lahko in seveda nočemo početi ničesar, kar ni varno. S seboj smo pripeljali inženirje, ki so preverili, kaj se sploh da narediti. Deloma smo morali načrte tudi prilagoditi: mislili smo, da bomo lahko vso snemalno opremo dvignili na strehe, kar pa ni bilo izvedljivo. Nekatere stvari, ki bi jih morali posneti na višini, smo spustili na tla in jih posneli pred zelenim platnom. Na strehah je bilo torej posneto malo manj, kot se v filmu dejansko odvije na višini.

Ampak izpadlo je res velikopotezno, kamera se z višine spušča proti našim junakom, ki divjajo po strehah, krasno je.

Kako veliko vlogo pri izbiri Slovenije za snemalno lokacijo je imelo to, da Slovenski filmski center ponuja davčno olajšavo: povrnjene ste dobili stroške v višini 2,5 milijona dolarjev, če se ne motim, porabili pa ste jih okrog deset. So to po vaših izkušnjah boljši ali primerljivi pogoji kot v sosednjih evropskih državah?

Snemali smo že bolj ali manj po celem svetu. Seveda mora določena lokacija spadati v zgodbo, ki jo pripoveduješ, ampak v resnici lahko katero koli lokacijo na filmu predstaviš kot kateri koli kraj, ki si ga zamisliš. Ključna je dobra davčna olajšava in Slovenija ima v tem pogledu za nas ugodnejše pogoje kot večina držav. Podobno je na Hrvaškem in v Srbiji, ampak pri Sloveniji mi je bilo všeč to, da je nedotaknjena – teh lokacij v drugih filmih še nismo videli. Diego Zanco iz produkcijskega podjetja Pakt Media je priskrbel res fantastično ekipo in studio, ki smo ga potrebovali – v studiu Viba v Ljubljani smo zgradili notranjost hotela, njegovo zunanjost smo pred tem posneli v Trstu. Za Italijo kot primarno lokacijo se sicer nismo odločili, ker je prenatrpana in ker tam že tako ali tako snemajo vsi.

Sorodna novica Snežni vihar na Krvavcu: MMC na snemanju filma Neskončna nevihta z Naomi Watts

Je kakšno vlogo igralo tudi to, da je morda za povprečnega ameriškega gledalca Slovenijo težje točno umestiti na zemljevid in zato zanj zveni rahlo eksotično? Ne pozabimo, da so na primer liku Toma Hanksa v Terminalu skoraj pripisali slovensko državljanstvo, preden so mu nadeli kar izmišljen "krakovijski" rod.

Prav gotovo kdo v Ameriki ne ve za Slovenijo, ampak ne toliko ljudi, kot morda mislite … Sam sem vedel zanjo. Moram pa poudariti, da v scenariju omenjamo predvsem Istro, ker sta v igri tako Hrvaška kot Slovenija.

S slovesom filmske ekipe od Slovenije se je končalo tudi snemanje filma. Kdaj torej lahko pričakujemo premiero? Bo film dostopen na vseh Netflixovih tržiščih?

Najbrž bi moral še preveriti, ampak najverjetneje prihaja proti koncu leta 2023 oz. na začetku leta 2024. Absolutno bo dostopen po vsem svetu.

Včasih se kakšne izvirne Netflixove produkcije kar pojavijo v njihovem katalogu, brez pretiranega pompa ali promocije. Po zvezdniški zasedbi tega filma sicer sklepam, da bo tokrat vpletenega več oglaševanja. Zasledila sem celo oznako "delavski James Bond" – torej puščate odprta vrata za celo franšizo?

Načrt je, da bomo razvili celo franšizo. Ne bom vam povedal, kako se film konča, ampak lahko pa rečem, da se konča z nastankom za nadaljevanje. Za Netflix sem produciral tudi film Don't Look Up, tako da vem, kako je, ko se temeljito lotijo promocije – in ta film bodo promovirali kot nori. To sta vendarle Mark in Halle: že vsak zase sta super, skupaj pa pomenita čisto novo kategorijo. Ne pričakujte klasičnega akcijskega filma v slogu Hitri in drzni, ni pa tudi čisto resna drama – ravno nekaj vmes je, idealna kombinacija.

Je vojna v Ukrajini že vplivala na Hollywood? Vzhodna Evropa je načeloma priljubljena snemalna destinacija za hollywoodske filme. Se ekipe zdaj zaradi varnosti izogibajo tudi delu v na primer Romuniji in na Poljskem? Se produkcije selijo bolj na zahod?

Sam sem bil v zadnjem času sicer do vratu zakopan v ta projekt, ampak seveda imajo ljudje v tej industriji to vprašanje v mislih. Še celo nas so spraševali, ali je tukaj varno – ni jim čisto jasno, kje je to. Imate seveda prav, trenutno najbrž ne bi šel brez zadržkov delat v Moldavijo. Ima pa Netflix zelo stroge varnostne protokole, tako da te vedno opozorijo, če se dogaja kaj nenavadnega v regiji, kamor si namenjen.

Režiser Julian Farino in direktor fotografije Alan Stewart sta Britanca, osrednja zvezdniška zasedba je ameriška. Kaj pa preostali filmski delavci? Koga pripeljete s seboj, v katerih panogah pa poskušate zaposliti lokalne strokovnjake?

Približno šestdeset odstotkov filma smo posneli v Veliki Britaniji, tako da smo vodji kostumografije in scenografije najeli že tam. Finančno je seveda smiselno, da najameš čimveč domačinov, ker je pač ceneje – ni jih treba pripeljati iz tujine, pa še davčno povračilo pride v poštev. Po drugi plati pa ne boš najel slovenskega koordinatorja kaskaderskih prizorov, če gre za 200-milijonsko akcijsko produkcijo. (Čeprav so sodelovali tudi slovenski kaskaderji, ki jih je koordinator poznal še iz nekega projekta v tujini.)

Ljudje, odgovorni za infrastrukturo, šoferji in vodje lokacij so bili vsi lokalci in so se odlično odrezali. V Srbiji so imeli določeno tehnično opremo, ki je na Hrvaškem ali v Sloveniji ni bilo, zato smo jo dali pripeljati od tam. Vem, da so bili pomočniki snemalcev Slovenci, pa ljudje v oddelku za ličenje in frizure – bili smo kot Združeni narodi.

Morate vedeti, da sta naš film vzporedno oz. istočasno ustvarjali dve ekipi – in že pomožna ekipa sama je bila velika približno za večjo filmsko produkcijo. Če prištejem vse domačine, je bilo na neki točki skupaj 600, 700 ljudi.

Koliko ceneje je hollywoodski film "izvoziti“ in ga posneti v tujini namesto v Kaliforniji? Polovico ceneje? Se ta razkorak počasi zmanjšuje ali cene v Evropi rastejo?

Cene rastejo povsod (smeh.) Če govoriva zelo na splošno, lahko rečeva, da so ZDA najdražja država, Velika Britanija pa ima najboljšo davčno olajšavo. Ta je dobra tudi v Istri, kjer je obenem delo cenejše, manj je tudi sindikalnih predpisov. Ko enkrat všteješ še stroške potovanja na lokacijo, bi rekel, da je v Evropi približno 15 ali 20 odstotkov ceneje.

Upoštevati moraš tudi razmere za delo: v Miami Beachu preprosto nikoli ne bi mogli posneti tega, kar smo posneli v Piranu, preveč raznih predpisov je. Skratka, cena nikoli ne sme biti edini oz. glavni razlog za izbiro lokacije, upoštevati je treba vse dejavnike. Zelo sem se trudil, da bi po koncu dela ljudje hoteli, da še kdaj pridemo. Nikomur nočemo vzbuditi občutka, da smo jih prišli samo izkoristit. Tega sam sicer ne morem oceniti, ampak mislim, da nam je uspelo. Vedno je na lokaciji eden ali dva domačina, ki godrnjata, sicer pa smo se počutili zelo dobrodošle.

Pri projektu Our Man From Jersey se mi zdi najbolj zanimivo to, da ni priredba knjige, videoigre ali kakšne druge že obstoječe vsebine. Izvirne zgodbe postajajo redkost. Kaj je vas osebno pritegnilo k projektu? Glede na uspešnice, ki jih imate že za seboj, si predstavljam, da lahko precej svobodno izbirate, česa se boste lotili.

Zame osebno je bil razlog Mark Wahlberg. Pred leti sva producirala film The Fighter, v katerem je on tudi nastopil, in od takrat sva ostala v stiku. Pokazal mi je scenarij za ta film, jaz pa poleg tega rad delam za Netflix. Imam ekipo šestih ali sedmih ljudi, ki vedno potujejo z mano, tako da take odločitve sprejemamo skupaj. Ampak, roko na srce, razlog je bil Mark – rad ga imam. Všeč mi je ideja, da bo igral Jamesa Bonda iz delavskega razreda. S Halle Berry sem sodeloval pri tretjem delu Johna Wicka in je prav tako neverjetna. Skupaj sta iskriva, film ni temačna zgodba, drugače od večine vsebin dandanes.

In zakaj je bil Julian Farino pravi režiser za ta projekt? Doslej je režiral večinoma serije.

Bil je režiser pri dveh serijah, v katerih je nastopal Mark, Ballers in Entourage. Ne, na prvi pogled ni najbolj klasična izbira, imate prav. Ampak zelo je ustvarjalen in razmišlja na pripovedovalski način. Zanimajo ga liki in odnosi med njimi, ne pa samo akcija.

Omenili ste, da radi delate za Netflix. Zakaj so boljši delodajalci kot klasični filmski studii? Več denarja in več umetniške svobode?

To dvoje absolutno igra vlogo. Ne razumite me narobe, nikakor ne zapravljajo denarja, pokazati jim moraš, kako si ga porabil. Ampak podpirajo pa ustvarjalne odločitve – če bi hoteli organizirati premiero npr. v Trstu, bi najbrž vsaj prisluhnili ideji. Krasno se mi zdi tudi, da lahko že na dan premiere film vidijo ljudje po celem svetu, sproti lahko spremljaš številke, neverjetno je. Tako preprosto največ ljudi pripraviš do tega, da vidijo tvoj izdelek. Še pred covidom-19 so bile številke orjaške, potem pa sploh. Z Jennifer Madeloff, ki je producentka tudi pri tem filmu, sva producirala manjši film z Idrisom Elbo v glavni vlogi, Concrete Cowboy. Stal ni skoraj nič, videlo pa ga je 20 milijonov ljudi.

Ampak ni skrivnost, da so pretočni ponudniki trenutno v krizi. Nekateri arhivirajo že posnete serije, Netflixu upada število naročnikov, cene rastejo, različnih platform je vse več … Kaj se po vašem mnenju dogaja? Je trg postal zasičen ali pa pretočne platforme samo niso več tista najnovejša, revolucionarna igračka?

Vse skupaj je kot vlakec smrti – nobena stvar ne gre ves čas samo v nebo. Mislim, da je Netflix ravnokar spet dosegel rast, tako da se razmere nenehno spreminjajo. Menim, da vsebin še vedno ni dovolj – vse večji del sveta ima bolj sofisticiran okus in požira več vsebin. Nekateri ponudniki bodo preživeli, drugi ne … Občutek imam, da se bomo nekega dne zbudili in bosta Amazon in Apple lastnika vsega (smeh.)

Ima v Hollywoodu film za pretočno platformo enako težo kot film s klasično kinodistribucijo? Uspešnice morajo načeloma priti v kino, če naj nadoknadijo ogromen vložek, prav tako prestižni filmi, ki se hočejo kvalificirati za oskarje. Netflix je celo odkupil zgodovinsko kinodvorano Paris v New Yorku in jo zdaj uporablja za svoje vsebine. Kinodvorane torej še niso odpisane?

Oh, kinodvorane so krasne, tu ni dileme. Take filme po navadi pošljejo v kinematografe za kakšen teden iz razlogov, ki ste jih našteli. Kinodvorane bodo preživele, ampak mislim, da ne bo nikoli več enako, kot je bilo – ljudje imajo zdaj doma že neverjetno dobro opremo. Stvari se spreminjajo. Steven Spielberg, na primer, se je zaklinjal, da nikoli ne bo delal za Netflix, pa si je premislil. Trenutno so oni tisti, ki podpirajo filmarje, zato vsi gravitiramo k njim.

Kakšna je prihodnost za regionalne vsebine na pretočnih platformah? Bodo podjetja vlagala več sredstev v razvoj na primer balkanskih vsebin za balkansko tržišče, skandinavskih za skandinavsko ipd.?

Ta segment bo definitivno še zrasel in Netflix je na čelu razvoja. Neko podjetje v Peruju, ki je pomagalo pri filmu Don't Look Up, je zdaj od Netflixa dobilo sredstva za lasten projekt, ki ga v celoti ustvarja perujska ekipa. Več kot ekipe potujejo in spoznavajo nove regije, tako kot mi počnemo zdaj, bolj bo ta trg rastel.