Sicer diplomirani farmacevt Jean-Christophe Gairard, ki je študij farmacije označil kot “zagotovo ne najbolj razburljivo zadevo” v svojem življenju, je znanje klasične glasbe in igranja violine ter pozneje še džeza pridobil na glasbenem konservatoriju v Aix-en-Provenceu na jugovzhodu Francije.

Vendar mu je prav študijska izmenjava omogočila, da se je leta 2008 podal v romunsko mesto Cluj-Napoca, ki se ga po navadi imenuje kar Cluj in velja za zgodovinsko središče Transilvanije. Tja ga je klical glas tradicionalne in romske glasbe severovzhodnega Balkana. Toda tokrat se po znanje ni podal v okviru kakor koli uradno organiziranega izobraževanja, temveč tja, kjer ta tradicija dejansko živi in se razvija. V romski vasi v okolici Cluja, kamor se je nato še mnogokrat vrnil, se je mojstril v glasbeni tradiciji, ki ves ta čas zveni brez dokumentiranja z notnimi zapisi.

Z leti je tudi sam postal mentor transilvanske in romunske glasbe, pod čigar vodstvom je bilo izvedenih že mnogo delavnic po Evropi. Gairard je prav tako mentor in umetniški vodja letošnjih treh koncertov Godalkanja, ki “klasičnim glasbenikom pomaga dešifrirati bogastva, ki presegajo notni zapis, ljudskim godcem pa pomaga s klasično tehniko".

Na tokratnih koncertih Godalkanja v Krmelju blizu Sevnice, Ljubljani in Mariboru (29., 30. in 31. oktober) bosta nastopila orkester Godalkanje Fiddle Gang z najstniškimi solistkami pod vodstvom Bojana Cvetrežnika in Barje Drnovšek ter trio Trionica, v katerem sta ob Gairardu še džezista Nejc Škofic na klaviaturah in Jošt Lampret na kontrabasu. Godalkanje je pred 11 leti ustanovil Cvetrežnik z željo po širjenju znanja, ki ga ni mogoče pridobiti v okviru formalnega glasbenega izobraževanja. Gre za učenje mojstrstev predvsem violinskih slogov evropskih regiji ter klasične in improvizirane glasbe.

Kot pravi Gairard, si v prihodnosti močno želi sodelovati tudi pri organizaciji delavnice pod mentorstvom katerega od violinistov iz transilvanske romske vasi, da bi se tudi “na ta način nekako oddolžil za vse to prekrasno znanje oziroma darove, ki sem jih bil do zdaj deležen od romskih glasbenikov v Transilvaniji”.

Več pa v spodnjem intervjuju!

Diplomirali ste torej iz farmacije, vendar prihajate iz glasbene družine in ste se izobraževali na glasbenem konservatoriju. Kako se je začela ta vaša “ljubezenska afera” s tradicionalno transilvansko in romsko glasbo?
Starša, ki sta velika ljubitelja raznolike glasbe, sta poskrbela za klasično glasbeno izobrazbo svojih otrok in sta nas pogosto vodila na koncerte, kjer smo lahko slišali veliko različnih žanrov. Prvi koncert, na katerem sem slišal tradicionalno vzhodnoevropsko in romsko glasbo, je bil nastop slavne francosko-armenske zasedbe Bratsch. Takrat sem imel okoli 14 let in ta glasba je zame pomenila pravo razsvetljenje. Poznejši študij farmacije zagotovo ni bil najbolj razburljiva zadeva, ki sem jo počel v življenju, zato sem se ob njem veliko posvečal igranju violine. Transilvanska glasba me je preprosto privlačila, in ko sem se kot študent lahko prijavil v program Erasmus za študijsko izmenjavo, sem se odločil za romunsko mesto Cluj.

Čemu sploh prvotna odločitev, da za svoj instrument izberete violino?
Mama igra violino, vendar ne profesionalno, in tudi moji sorojenci igrajo violino. Mlajši brat je profesionalni glasbenik, tako da sva prva v družini, ki se dejansko profesionalno ukvarjava z glasbo. Na konservatoriju sem se učil zgolj violine, vendar igram tudi kitaro in mandolino.

Kaj je bilo tisto, kar vas je tako prevzelo pri tradicionalni vzhodnoevropski oziroma romski glasbi?
Posebna kombinacija energije in žalosti, ki istočasno vzbudi veselje in melanholijo. Tudi ko sem se nato skozi čas poglabljal v različne repertoarje teh tradicij in vse do danes me ob tej glasbi prevevajo ista občutja, kot so me takrat ob poslušanju zasedbe Bratsch. In ko sem se prvikrat udeležil delavnice v Franciji, na kateri smo se posvečali tej glasbeni tradiciji, me je vse štiri dni preveval nekakšen občutek vonja jesenskega listja. Od takrat sta v meni za vselej spojena duh te glasbe in vonj jesenskega listja. Zato je bilo še toliko bolj navdihujoče, da sem prav jeseni leta 2008 prvikrat prišel v Transilvanijo, tako da je bil zrak prepojen s tem vonjem.

Kako ste kot francoski študent na izmenjavi prišli v stik z romskimi glasbeniki?
Tudi Cluj je takšen, kot so druga večja evropska mesta – z veliko bari in nočnimi klubi, tako da sem se sprva v prostem času precej zabaval. A sem si rekel, da sem prišel tja zaradi tradicionalne glasbe, ne pa zgolj zaradi zabave poleg študija farmacije, vendar nisem vedel, kje bi našel te glasbenike. Nekajkrat sem celo sledil kakemu glasbeniku na ulici, ki sem ga videl, da je nekam namenjen s svojim instrumentom, da bi tako izvedel, kje se igra ta glasba. Takrat še žal nisem znal romunsko in sem jim kdaj poskušal razložiti v angleščini, kaj bi rad, a so me večinoma le začudeno gledali (smeh). Od ene izmed študentk antropologije na izmenjavi sem izvedel za koncert v romski vasi zunaj Cluja. Na koncertu sem spoznal romskega violinista Tchaja Limbergerja, ki sicer izvira iz Belgije, a je res dobro igral romunsko in madžarsko tradicionalno glasbo. Tcha je pozneje postal moj mentor in je imel velik vpliv na moj glasbeni razvoj. Takrat je igral tradicionalno transilvansko glasbo s tipičnim triom, ki ga poleg violine tvorita še kontrabas z lokom in viola oziroma brač, po kateri si je nadela ime prej omenjena slavna zasedba. Za violinista kot sem jaz, je naravnost sanjsko, da sliši sestav, v katerem so tako rekoč velika, srednja in majhna violina.

Kako ste se z obiskovalca koncerta prelevili v Limbergerjevega učenca oziroma sodelavca?
Po koncertu me je družba, s katero sem prišel tja, nagovorila, da se mu grem predstavit in mu nekaj zaigram. Bilo mu je všeč in dogovorila sva se, da ga v naslednjih dneh obiščem in bova skupaj muzicirala. Dal pa mi je tudi telefonsko številko violinista Marcela Râmbe iz romske vasi, ki je pozneje prav tako postal moj mentor. In tako sem se imel priložnost učiti tako od glasbenika, ki je odraščal v tej transilvanski tradiciji, in tujca, kot sem jaz, ki se je zapisal tej tradiciji. To je bil začetek mojih številnih potovanj v Transilvanijo. Vendar se je po diplomi na študiju farmacije zgodila še ena pomembna epizoda v mojem življenju. S tremi prijatelji iz gimnazije smo se namreč med letoma 2016 in 2018 odpravili na plovbo, ki se je izkazala za eno najboljših izkušenj v mojem življenju. Iz Marseilla smo odpluli do Južne Amerike in se med potjo ustavljali na prekrasnih krajih. V Braziliji sem spoznal Barbaro, s katero sem se nato tudi poročil, zdaj pa živiva skupaj v Franciji.

Zahteva igranje romske glasbe drugačen nabor veščin, ki ga s klasično izobrazbo niste usvojili? In ste v tem primeru morali glasbi tudi prisluhniti na drugačen način?
Marsikaj je drugače, že sama drža loka in brenkanje sta precej drugačna. Ena od pomembnih razlik je ta, da pri igranju romske glasbe nimaš na razpolago notnega zapisa, naučiš se lahko zgolj s pozornim poslušanjem in intenzivnim igranjem. Tudi ritem je drugačen in kot neromski glasbenik si lahko kdaj kar malo izgubljen, saj ga ni mogoče zapisati, preprosto ga moraš začutiti. In to je lahko za nas, klasično šolane evropske glasbenike, precejšen izziv.

Se dandanes glasbeno znanje v transilvanski romski skupnosti prenaša s starejše generacije na mlajšo znotraj družine ali imajo svoje glasbene učitelje? Koliko je današnja romska mladina sploh še zapisana muziciranju?
Obstajajo različne možnosti, ki so odvisne predvsem od tega, kje odraščaš. Če odraščaš v romski vasi, bo ta glasbena folklora zagotovo del tvojega življenja. Vendar velja poudariti, da dandanes nikakor ni tako, kot bi si morda romantično predstavljali, da se vsi naučijo igrati kakšen instrument in da se po vasi ves čas razlega živa glasba. Mladi vse manj igrajo violino in na splošno akustične instrumente, kar je delno posledica dejstva, da je manj dela za romske glasbenike, saj se tovrstnih akustičnih sestavov preprosto na angažira več tako pogosto za igranje na porokah.

In kakšne violine uporabljajo? Vas je kaj posebej presenetilo v zvezi z njimi?
Z Marcelom sem doživel naravnost nore scene, povezane z violinami! Življenje v romskih vaseh je res težko in bi na tem mestu rad povedal, da sem zelo vesel, da gre njemu in njegovi družini zdaj bolje, kot mu je šlo ob mojem prvem obisku. Dejansko ima okoli 50 violin, več mu pomeni ta količina, kot pa da bi prisegal na kakovost ene same violine. Na splošno je kakovost teh ročno izdelanih violin precej drugačna od tiste, ki smo je navajeni denimo v Franciji. Vendar pa imajo dobro znanje, kako izdelati in pripraviti violino, da bo imela res močan zven. Materiali, ki jih uporabljajo pri izdelavi, sicer res niso najboljše kakovosti, vendar napnejo strune tako močno, da iz glasbila izvabijo zvoke, ki ustrezajo duhu te glasbe.

Ste spoznali kakšnega izdelovalca violin?
Žal nisem, vendar sem imel priložnost spremljati Marcela, medtem ko je prodajal in kupoval violine. Absolutno neprecenljivo doživetje! Vsi klasično šolani glasbeniki svoje instrumente skrbno prenašamo v lepih kovčkih, ki so pogosto znotraj prevlečeni s svilo in lahko stanejo tudi 500 ali 1000 evrov. Marcel pa je preprosto naložil nekaj violin v prtljažnik svojega avtomobila, nekatere violine je prodal tudi brez strun. Eden izmed "trikov" za dosego višje prodajne cene je bil ta, da je trup glasbila delno na grobo pobrusil in umazal, tako da je bilo videti starejše. Velja, da kar je staro, je dobro. Prav tako sem doživel, kako so leseni valjček, imenovan zvočna opora, ki je v notranjosti trupa violine, vstavili kar mimogrede v dnevni sobi med pitjem njihovega žganja. Izdelovalci pri nas namenijo tudi po več kot pol ure za natančno namestitev tega koščka.

Kako je prepričal potencialne kupce o dejanskem nakupu?
S pripovedovanjem zgodb. Vsaka violina je imela svojo posebno zgodovino – ta in ta je igral na to violino ali pa, da je nekdo nanjo igral na več kot 300 porokah ... Jaz, kot francoski popotnik in odvisnik od te glasbe, sem samo stal zraven s tako rekoč odprtimi usti. Vendar, veste, tudi sam sem kupil violino od Marcela (nasmešek).

Torej mu je uspelo prepričati tudi vas?
Vsekakor! Se mi je pa s to violino zgodilo nekaj zanimivega. Ko sem igral nanjo v Romuniji – sploh ne nujno v romski vasi, tudi v svoji študentski sobi v Cluju – je imela določen zvok. Ob vrnitvi v Francijo sem jo nesel do goslarja, da mi je napel nove strune in vstavil novo leseno kobilico, ki podpira strune in pomaga pri nastanku zvoka, vendar violina ni imela več pravega zvoka in nanjo preprosto nisem nikoli več igral, saj se je s temi posegi izgubil njen zvok, ki sem ga imel rad.

Do katere mere so zvesti tradiciji? Je slog igranja sinov drugačen od tistega od očetov, ta pa drugačen od tistega od dedov?
Dejansko se ti slogi presenetljivo hitro spreminjajo. Na primer Marcel, ki je star okoli 50 let in ima določen slog igranja, se je moral prilagoditi zdajšnjemu povpraševanju in je začel igrati tudi električno violino. Na velikih dogodkih v gostinskih lokalih ali na velikih porokah mora biti glasbena zasedba glasna, res glasna. Nujno morajo uporabljati ojačevalce in zaradi te potrebe po glasnosti se namesto akustičnega kontrabasa pogosto uporabi kar sintesajzer. Tudi slog prilagodijo dogodku oziroma samemu razvoju dogodka. Na primer, ko se pleše, igrajo tudi manele, gre za slog turškega izvora. Prilagajajo se tudi temu, kaj je všeč mlajšim generacijam, in se izmojstrijo v tem, saj tako na nastopih več zaslužijo. V Romuniji res pretežno nastopajo na porokah in dogodkih v lokalih, zato so zelo navdušeni, če imajo možnost nastopati drugod po Evropi, kjer lahko na odrih koncertirajo z akustičnimi instrumenti in kjer je ta tradicionalni pristop bolj cenjen kot v Romuniji.

Glede na to, da sami ne izvirate iz Transilvanije in niste Rom, ste bili kdaj deležni očitkov kulturne apropriacije? In kako sami pripadniki te etnične skupnosti gledajo na to, da se poslužujete njihove tradicije?
Pravzaprav me kdaj skrbi, da bi lahko koga od njih to zmotilo, saj se poslužujem njihovih melodij, a ne igram kot oni. Vendar nisem bil nikoli deležen negativnih odzivov, kar je res zelo lepo. Ponosni so, da se njihova tradicija širi med drugimi.

Veljate za iskanega mentorja transilvanske in romunske glasbe, pod vašim vodstvom so potekale že številne delavnice po vsej Evropi. Kako ste prišli do te vloge in kako ste od začetka našli svoje učence oziroma oni vas?
Prek mreže glasbenikov, s katerimi sodelujem ali sem kdaj sodeloval, se je razširil glas o tem, da sem se poglobljeno in intenzivno posvetil tem tradicijam ter da to dragoceno znanje zdaj predajam naprej. Zame je velika čast, da lahko igram to glasbo in jo delim z drugimi. Hkrati je moja želja, da bi kdaj v ne pretirano oddaljeni prihodnosti pomagal v Franciji ali kje v bližini organizirati srečanje oziroma delavnico z dejanskimi romskimi glasbeniki iz Transilvanije, glede na to, da govorim romunsko, četudi ne več tako dobro kot v preteklosti. Česar pa ni tako preprosto organizirati, vendar si tega zelo želim, saj bi se tako nekako oddolžil za vse to prekrasno znanje oziroma darove, ki sem jih bil do zdaj deležen od romskih glasbenikov v Transilvaniji.

Tudi v Sloveniji niste prvikrat ...
V Slovenijo sem prvič prišel z enim mojih najboljših prijateljev, pariškim violinistom Emiliem Castiellom, ki nastopa pod imenom Milko. Z Bojanom Cvetrežnikom se je spoznal pred mano, ko je Bojanov Simbolični orkester koncertiral v Parizu. V tistem času sem se že večkrat odpravil v Romunijo, ko je Milko enkrat šel z mano, je spontano predlagal, da se na poti nazaj ustaviva še v Sloveniji. Takrat sem spoznal Bojana in Barjo Drnovšek, zaradi tega Milkovega norega predloga.