Festivalna dvorana bo jutri tretjič zapored gostila Veliki gala koncert Godalkanje, ki letos v ospredje postavlja balfolk oz. v grobem prevodu ‘plesi sveta’. Balfolk izvira iz Francije, Italije in Belgije, svoj ponovni razcvet pa je doživel v zadnjih desetih letih, ko se je, tako kot nekoč, zunaj na trgih mest na stotine plesalcev in glasbenikov srečalo, da bi plesali plese v paru, kot so mazurka, skotiš, valček, plese v krogu, kot so circle circassian, chapelloise, bourree in plese v vrsti, kot so andro, hanter dro in drugi.

Pionir in glavni mentor Godalkanja Bojan Cvetrežnik je letos v ozadju, saj je idejna vodja in specializantka sklopa mentorica Godalkanja za balfolk Barja Drnovšek, ki se je z balfolkom bližje srečala pred sedmimi leti, ko so jo, naključno mimoidočo, na Šuštarskem mostu potegnili v ples. Violinistka, mentorica, klasična in folk glasbenica … je postala fanica skupin, kot so Les Zeoles, Duo Absynthe, Andy Cutting, Naragonia, in to glasbo začela igrati in poučevati v okviru Godalkanja tudi sama.

Osrednji gost letošnjega Godalkanja bo belgijski multižanrski violinist Wouter Vandenabeele, ustanovitelj festivala ‘Fiddlers on the move’ v belgijskem mestu Ghent, kamor prihajajo mentorji in znanja željni iz vse Evrope, in člani različnih mednarodnih zasedb, kot so Tamala, Olla Vogala, Ghent Folk Violin Project … Poleg njega in Barje Drnovšek bo nastopila tudi najstniška zasedba najbolj zavzetih Godalkarjev, ki se jih je oprijelo ime ‘Slovenian Fiddle Gang’, iz Švedske pa prihajajo posebni gostje, ki poleg violin igrajo tudi švedski ljudski inštrument ‘nyckelharpo’.

Več v pogovoru z Barjo Drnovšek.

Bistvo godalkanja je preplet znanja evropskih tradicionalnih violinskih stilov (folk glasba) s klasično glasbo in improvizacijo.

Za tiste ljudi, ki so hodili v glasbeno šolo in so navajeni samo po notah igrati, je na začetku to malo šok. Mi se namreč vse oz. večino učimo po posluhu. Tako da sprva je kdo kar malo presenečen, ko nimamo nobenih not, češ kaj bom zdaj tu delal, ampak še čisto vsak se je navadil. Tako imamo svoje redne učence godalkanja, potem pa so tu tudi kakšne posebne delavnice. Svoje učence že od začetka učimo po posluhu in se šele pozneje naučijo brati note. Na naše delavnice pride zelo raznolika družba, tudi učitelji glasbe, študentje, učenci iz glasbenih šol, ki tega niso nikoli delali. Ne poznam nikogar, ki ga godalkanje ne bi pritegnilo. Je pa treba premagati začetno nelagodje.

Kaj je za vas največji čar godalkanja?

Ravno to skupno koncertiranje, muziciranje, to da imamo skupen repertoar, ki ga lahko vedno zaigramo. Ko se pokličemo in rečemo, ah, glej zadnji sončni dan je, pojdimo hitro na ulico in ga izkoristimo. Največ igramo folk viže iz različnih držav. Ene se naučiš in jih samo preigravaš, pri enih je že malo več improvizacije in lastnega pečata, skratka različno.

Letošnje Godalkanje v ospredje postavlja balfolk. V kakšnem razmerju sta godalkanje in balfolk?

Gre za glasbo v povezavi s plesom oz. glasba za ples, torej ne da sedimo na stolu in poslušamo, temveč da tudi lahko pleše, kdor želi, ni pa obvezno. Ljudje me pogosto sprašujejo, če je to kaj z Balkanom povezano, če je to balkanska glasba. Ne, to ni povezano z balkanom, ampak gre za bal kot ples. Včasih so se ljudje srečevali na balih, danes pa tega dejansko pri nas ne poznamo več. Obstaja le še folklora, ki pa je drugačne vrste, kjer se trenira koreografija. Tu je pa v ospredju želja, da občinstvo pride tja in se napleše za svoje lastno veselje, ne za to, da bi nastopali. Niso na odru, hkrati pa v bistvu so, ni take ločnice med odrom in občinstvom.

Kako pa je s samim plesom, vseeno obstajajo neke koreografije ali gre za improvizacijo?

Dobro je, da znamo osnovne korake za določen ples. Eni so res tako enostavni, da se jih da osvojiti na licu mesta, nekaj minut opazovanja zadostuje. Je pa seveda tudi veliko improvizacije, eni plesi so v paru, drugi v krogu, ki imajo točno določene korake, ampak večina je takšnih, da se da hitro naučiti in priključiti. Določena skupina plesov je takšnih, da se plešejo skoraj na vseh balfolk dogodkih. Pri nas je zelo majhno število ljudi, ki plešejo te plese, v tujini, predvsem v Franciji, Belgiji in Italiji, od koder izvirajo, pa je veliko tovrstnih dogodkov. Določeno število teh plesov je standardnih, se vedno plešejo, potem pa je kopica takšnih, ki so lokalni in značilni za točno določen predel.

Kako laiku razložiti, kaj balfolk sploh je? So to etno plesi?

Pri nas so nekateri to prevedli plesi sveta. Sama ga ne želim uporabljati, ker si potem ljudje to malo na široko predstavljajo. Dejansko pa gre za zelo specifične plese, večina plesov je francoskih, veliko jih je iz Bretanje. Seveda je lažje pojasniti ob glasbi, a če poenostavim: valček je podoben, kot ga mi poznamo, samo da ga plešemo na malo bolj eleganten način. Enako velja tudi za polko: da jo plešemo na bolj lep način.

Od kod izvira balfolk?

Gre za precej novo stvar, vse skupaj se je, kot je meni znano, začelo v 70. letih. Začelo se je ravno s to pobudo, da so se ljudje želeli družiti in plesati za lastno veselje, manj formalno kot v folklori. Iz Francije se je potem to razširilo po Italiji, Belgiji in po vseh glavnih evropskih mestih obstajajo različne skupine. Seveda se pa ves čas plesi malo spreminjajo, vsak malo spremeni, kaj doda, kaj odvzame. Recimo najbolj znan švedski ples se imenuje polska. Plesalci balfolka so ga vzeli za svojega, čeprav ni francoski, ampak je bil tako všeč tem plesalcem, da je zelo pogost.

Kako pa je z balfolkom v Sloveniji?

K nam je po mojih informacijah prišel okoli leta 2010, 2011, potem ko so plese videli v tujini na teh festivalih. Mija Koderman, ki je tudi naša mentorica za te plese oz. plesna voditeljica, je tedaj imela že tečaj za ta ples. Žal zdaj takšnih uradnih tečajev ni. Sama sem takrat eno leto hodila na te plesne delavnice, prek plesa sem pa tudi glasbo spoznala in sem začela raziskovati te skupine. Tudi med popotovanjem po Franciji in Belgiji sem potem šla na kakšen dogodek in sem videla, kako to gre pri njih. Taka je bila moja osebna izkušnja. V tujini je recimo tudi veliko skupin, ki igrajo samo balfolk, pri nas pa ne poznam nikogar, ki bi igral samo to. Mi smo eni redkih, ki to igramo, a seveda ne igramo izključno balfolk glasbe, to je le del našega repertoarja.

Kako pa Slovenci sprejemamo godalkanje? Glede na to, da bodo v nedeljo vabljeni na plesišče, je to verjetno kar velik izziv, če upoštevamo, da smo kar precej sramežljivi?

Mogoče je celo že bolj dvorezen, kot smo si mislili, da bo. Lani je bila v ospredju srbska glasba, ki je nam je mogoče malo bližje. Prvi del je bil bolj koncertni, v drugem smo malo bolj spontano začeli plesati. Letos pa bo ples bolj v ospredju. Kar veliko ljudi ima malo strahu pred tem, a brez potrebe. Pripravili smo tri take neuradne plesne delavnice za naše učence in starše, ravno zato, da bi se naučili plesati. Nekateri se malo bojijo, mi pa ne bomo prišli, češ ne maramo plesati. Ravno zato pridite, ker so to zabavni plesi in je strah res odveč.

Kako ste potem poiskali goste?

Z Wouterjem Vandenabeelejem smo se poznali že od prej. Spoznali smo se v Belgiji, po naključju pred približno tremi leti, potem ko smo slišali, da delajo podobne stvari kot mi. Organizira festival podobno kot mi, in je najprej on nas povabil na festival in smo potem videl, kaj počne. Tako da se nam je zdel idealen za to. Najbolj tipičen inštrument za to vrsto glasbe je harmonika, sicer taka malo drugačna, malo manjša, violinistov, ki bi res bili tako usmerjeni v to, pa spet ni tako veliko. Tako da smo ga povabili in odlično je, ker ima veliko izkušenj s teh živih dogodkov.

S Švedi, nastopili bodo trije učitelji in tri učenke, smo se pa spoznali leta 2016, ko je bila v Ljubljani konferenca Esta (European string teacher association), in smo želeli poskrbeti za večerno dogajanje. In tako smo res tri večer zaporedoma igrali in zadnji večer, ko smo že nehali igrati, je k nam pristopil eden izmed Švedov. Beseda je dala besedo in smo že igrali. Sva takoj našla nekaj švedskih viž, da sva skupaj zaigrala. Potem sva se še nekajkrat srečala in se dogovorila, da pride s svojimi učenci v Ljubljano. Ravno danes so mi povedali, da so celo poletje igrali na ulici, da so zbrali denar, da so lahko zdaj prišli v Ljubljano. Žal mi nimamo dovolj finančnih sredstev, za koncert sicer dobimo nekaj od MOL-a, a to ne zadostuje za vse.