Madžarska umetnostna zgodovinarka, kritičarka, kuratorka in višja znanstvena sodelavka Raziskovalnega središča za humanistiko na Inštitutu za umetnostno zgodovino je letošnja dobitnica nagrade Igorja Zabela za kulturo in teorijo.

Nagrada Igorja Zabela je nastala leta 2008 na pobudo sklada ERSTE z Dunaja. Od takrat jo skupaj z Društvom Igorja Zabela za kulturo in teorijo bienalno podeljujejo kustosom, umetnostnim zgodovinarjem, teoretikom, piscem in kritikom za izjemne dosežke na področju vizualne umetnosti in kulture srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope. Letos so za izjemen prispevek k protihegemonističnim diskurzom o vzhodnoevropski umetnosti in umetnostni zgodovini, v katerih obravnava lokalne razmere in posebnosti, pa tudi za progresivno in kritično delo feministične kuratorke, raziskovalke in avtorice nagradili madžarsko umetnostno zgodovinarko Edit András.

Ukvarja se, in to ne glede na politične pritiske, na primer s študijami spolov, pa tudi s tem, kako zahodne teorije prilagoditi tako lokalnemu kot vzhodnoevropskemu kontekstu.

Dobitniki štipendij so ...
Podelili pa so tudi štipendije, prejeli so jih Irfan Hošić iz Bosne in Hercegovine, Ovidiu Tichindeleanu, ki deluje med Romunijo in Dansko, in Natalija Vujošević iz Črne gore.

Kaj lahko umetnost prispeva svetu v primežu kriz?
Z Edit András smo se na Programu Ars pogovarjali v sklopu dvodnevnega dogajanja, ki je pospremilo podelitev nagrade Igorja Zabela. V četrtek in petek je v Moderni galeriji potekal seminar, na katerem so prejemnice in prejemniki nagrade in štipendij predstavili svoje delo ter razpravljali o zmožnostih umetnosti in teorije iz srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope, pa tudi njunemu prispevku svetu v času zaostrenih kriz. V kontekstu naraščajočih, vse bolj prepletenih kriz in katastrof, ki škodijo človeškim in nečloveškim življenjem ter spodbujajo zatiralne, nasilne politike in ideologije, so na seminarju izpostavili prakse, ki afirmirajo življenje, so transformativne in lokalno umeščene ter gradijo prečna sodelovanja, aktivirajo emancipatorne dediščine, se upirajo zatiranju in diskriminaciji, cinizmu in resignaciji.

Več pa v spodnjem pogovoru.

Edit András, čestitam za nagrado Igorja Zabela. V tem času je še posebej v ospredju téma svetovne politične in gospodarske napetosti, bojimo se velikih vojn, medtem ko se nasilje že dogaja, bojimo se apokalipse. Ob nagradi so dejali, da s svojo zavzetostjo in strokovnim znanjem ozaveščate o pomenu in subverzivni moči umetnosti in kulture. Zdaj pa vas bom vprašal, kakšno moč imata umetnost in kultura v razmerah, v kakršnih je danes svet? Če na to pogledate skozi svoje delovanje.
Na videz je umetnost v takih razmerah potisnjena ob rob, a v bistvu je naloga umetnikov in teoretikov zelo pomembna. Svet je namreč poln slik, dojemamo ga predvsem vizualno, zdaj pa je tu še umetna inteligenca, da težko ugotovimo, kaj je sploh resnično. Tudi mediji in politični režimi se zanašajo na podobe, saj na ljudi vplivajo subtilno, podkožno. Za marsikoga je lahko vse to konfuzno in prav umetniki te pomene bolje razumejo, razlagajo, postavljajo v pravi kontekst in ironizirajo. In hkrati se postavljajo po robu poplavi podob. Po drugi strani pa nam lahko tudi povedo, naj se upočasnimo, saj smo zaradi hitrega tempa izgubili tla pod nogami. Pokažejo, kako z druge plati razumeti krizo, kako vstopiti v vrzeli, ki niso vidne, a obstajajo, kako se torej ukvarjati s skritimi vidiki in tabuji. Umetnost je namreč dialog, teoretiki in kuratorji pa pomagamo posredovati med občinstvom in umetnostjo. Včasih kakšen umetniki reče, da sam niti pomislil ni na to, kar recimo jaz opazim ob njegovem delu, da pa se poistoveti s tem. Zato mi preprosto ni všeč ideja, da bi umetnost lahko živela sama. Ne more, ker smo v kontekstu, v diskurzu – gre torej za neke vrste ekipno delo.

Zanimivo je, kako se tudi med vojno pojavi želja po kulturi. Nedavno sem zopet bral o okupiranem Sarajevu med vojno v nekdanji Jugoslaviji – čeprav niso vedeli, ali bodo imeli jutri hrano in vodo, ali bodo živi, so si v kleteh organizirali koncerte, kulturno navdahnjene pogovore in podobno. Torej ta želja v človeku je močna. Eksistencialna.
Ja, se povsem strinjam, ker brez tega nam ostane le vegetacija. Kulturo enostavno potrebujemo za preživetje, za samorefleksijo, za razmisleke o prihodnosti. Zato verjamem, da je to notranja potreba, enako pomembna kot osnovne fizične potrebe.

Ena od dilem, ki ste jo navedli, je, ali je za umetnostnozgodovinsko analizo (vzhodnoevropski) regionalizem še primerno stališče oziroma metoda? Sprašujete pa se tudi, kakšne so, če sploh, posebnosti vzhodnoevropske regije in kaj lahko ta danes ponudi svetu?
Ko se je železna zavesa sesula, je Vzhodni blok izgubil svoj eksotični duh, svoj položaj ekskluzivnega drugega v odnosu do Zahoda. Seveda je bil to srečen čas, a zgodilo se je tudi omenjeno. Pojavili so se drugi ''drugi'', na primer postkolonialni ''drugi'', Latinska Amerika, v ospredje je prišla afriška umetnost. Veliko teoretikov se je zato začelo ukvarjati s tem, kako še naprej ohranjati posebno držo vzhodnoevropske umetnosti, da bo videna in slišana. Med njimi smo denimo bili Igor Zabel, Piotr Piotrowski, Bojana Perić in jaz. In zakaj je to pomembno? Glejte, v času socializma se je regija od zunaj zdela homogena, poenotena sivina, mi pa smo vsi vedeli, da ima ta sivina številne odtenke. Toda v času razpada se s to občutljivo témo nismo mogli ukvarjati, še posebej ne z nacionalnimi posebnostmi. Saj smo videli, kam je to pripeljalo v Jugoslaviji, pa tudi na Češkoslovaškem. Nacionalizem psihološko sloni na razlikah, ki so pretirane.

Na drugi strani pa regionalizem lahko gradi na kulturnem povezovanju. Če sodelujete, če potujete po regiji, če razmišljate o skupni zgodovini, pretirane razlike izginejo. Ko torej govorimo o vzhodnoevropski regiji, s tem ne želimo sporočati, da je homogena, temveč da jo povezuje posebna zgodovina, precej drugačna od zahodne, kjer je bil razvoj postopen linearen. Pri nas smo se premikali naprej, nazaj, razpadali, se spet združevali in nato bežali v prihodnost. Verjamem, da je ta dediščina zelo pomembna in nacionalizem se z njo ne sklada. Prav nagrada Igorja Zabela se zavzema za to specifično skupno dediščino in prispeva k nekakšni varnostni mreži v tem času populizma, nacionalizma in sploh vseh vrst kriz. Glede aktualnosti pa dodam še en primer: Leta 2015 sem sodelovala pri seriji razstav Zasebni nacionalizem, saj je bil to čas, ko je imel FIDESZ na Madžarskem drugi mandat zapovrstjo. Takrat sem razstavo ponujala različnim muzejem v Združenih državah in vsi so rekli ne, to ni naš problem, celo da to ni ''trendovska téma''. No, deset let pozneje je ta téma še kako tudi njihov problem. In države, ki niso imele na ta način turbulentne zgodovine kot mi, zdaj enostavno ne zmorejo razumeti, kaj se dogaja. Na svoj način pa zato razumemo mi. Ne bi rekla, da imamo boljšo strategijo za boj proti aktualnim krizam, imamo pa vsaj veliko izkušenj, dobrih ali slabih.