Yohann Floch je vodja operacij pri mednarodni mreži za mobilnost v kulturi On the Move, ki ima več kot 50 članov. To je mreža, ki podpira umetnike in kulturne delavce pri delovanju na mednarodni ravni ter si istočasno prizadeva, da bi bila mobilnost pravičnejša, do okolja prijaznejša in bolj vključujoča. Ta mreža tako zagotavlja brezplačne informacije o mobilnosti v kulturi, od virov financiranja do strokovnih tem, kot sta vizumska in davčna zakonodaja.

Floch je bil gost nedavnega enodnevnega foruma Ustvarjalnost za trajnost, ki ga je v Ljubljani organiziral Center za spodbujanje sodelovanja v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih Motovila. Rdeča nit razprav so bile okoljske smernice in dobre prakse za (bolj) trajnostno mednarodno (so)delovanje in mobilnost v kulturi. Motovila je tako s tem forumom poskrbela za nadaljevanje niza razprav o mobilnosti – še posebej od leta 2019, ko je Evropska komisija (EK) napovedala, da bo v novem proračunskem obdobju (med letoma 2021 in 2027) večjo pozornost posvetila prav individualni mobilnosti ustvarjalcev in kulturnih delavcev. Potem ko je EK podprl pilotni projekt i-Portunus, je zdaj vzpostavil (nov) konkretni ukrep Kultura premika Evropo (Culture Moves Europe), ki mu je namenila 21 milijonov evrov.

"Pri tem bodo seveda tako EK kot tudi ustvarjalci, organizacije, mednarodna združenja in odločevalci morali upoštevati in optimizirati okoljsko trajnostne prakse. Mobilnost seveda ni vedno nujno prostovoljna, zaradi vse večjih družbenih in okoljskih sprememb je (pre)večkrat tudi prisilna. To vse so trenutno vroče teme razprav evropske kulturne srenje, ki jih tudi Motovila daje v ospredje letošnjega foruma," so sporočili z Motovile.

On the Move in Motovila sta sodelovala tudi pri pripravi vodnika za mednarodno mobilnost na območju Balkana. Od nedavnega na spletu dostopni Vodnik po financiranju mobilnosti na območju Balkana (Mobility Funding Guide for the Balkan Region) je namenjen regiji, ki vključuje Albanijo, Bolgarijo, Bosno in Hercegovino, Črno goro, Hrvaško, Kosovo, Romunijo, Severno Makedonijo, Slovenijo in Srbijo. To je pomemben vir informacij o priložnostih za ustvarjalce in kulturne delavce – predvsem pa za odločevalce, ki jih želijo spodbuditi k razmisleku o spremembah glede mehanizmov, praks in financiranja mednarodnega kulturnega sodelovanja, še posebej v spremenjenih okoliščinah. In kot so dodali pri Motovili: "V Sloveniji tega zelo manjka."

Ob forumu smo se pogovarjali z Yohannom Flochom, ki velja za poznavalca smernic mobilnosti v kulturi in mednarodnega kulturnega sodelovanja na splošno. Ukvarja se s krepitvijo zmogljivosti, strateškim razvojem, mednarodnim mreženjem in kulturno politiko. Za sabo ima številne projekte sodelovanj na evropski ravni, deluje kot zagovornik umetnosti in kulture, je gostujoči predavatelj na univerzah in strokovnih srečanjih. Dejaven je tudi kot neodvisni strokovnjak za javne in zasebne institucije, ki podpirajo kulturne izmenjave in podjetništvo v kulturi.

Vabljeni k branju intervjuja!

Že več kot 20 let ste dejavni na področju mobilnosti v kulturi in mednarodnega kulturnega sodelovanja. Kdaj se je po vaši oceni sploh začelo sistematičneje razmišljati o vprašanju mobilnosti umetnikov oziroma kdaj je ta sploh postala relevantno vprašanje?
To je bilo že od nekdaj veliko vprašanje. Sam delam za organizacijo On the Move, evropsko in mednarodno mrežo, namenjeno umetnikom in kulturni mobilnosti, ki torej obstaja že 20 let. Začela je kot informacijski portal in zelo hitro prerasla v nevladno organizacijo z veliko člani, pravzaprav z veliko raznolikimi člani. Imamo financerje in ustanove, imamo tudi posameznike, ki so del On the Move, tako je to velika mreža, ki zajema veliko različnih realnosti in profilov. Kot rečeno, tema mobilnosti v umetnosti in kulturi je že od nekdaj veliko vprašanje, a je postala zelo močna v 90. letih preteklega stoletja, predvsem zaradi potrebe umetnikov, da razširijo svoja obzorja. Zelo močna je postala tudi zaradi novega političnega konteksta omenjenega desetletja s padcem Berlinskega zidu in vsem, kar je sledilo temu prelomnemu dogodku. Vse te nove realnosti so umetnike spodbudile, da so razširili svoja obzorja, zadovoljili potrebo po radovednosti in sprejeli različne kulture. Zato so se zelo hitro številne kulturne ustanove in številni umetniki odločili sprejeti to raznolikost. In za dostop do te raznolikosti se je res smiselno odpraviti nekam, potovati, spoznavati novo občinstvo, odkrivati ​​ tudi druge gledališke tehnike in tako dalje.

Začelo se je torej z radovednostjo, a je z leti postalo tudi kar nekako nujno za umetniški in kulturniški ekosistem, če se želijo akterji preživljati s svojo umetniško ali kulturniško dejavnostjo. Če ste na Finskem živeči džezovski umetnik, se najverjetneje morate podati tudi čez meje svoje domovine, da se lahko preživljate z muziciranjem. Finska glasbena scena je lahko sicer precej močna, a imajo tam verjetno okoli pet džezovskih festivalov. In enako bi lahko dejali na primer tudi za sodobno cirkuško sceno, saj si morate v že zelo zgodnji fazi snovanja nove cirkuške predstave zamisliti svojo mednarodno pot, če želite to predstavo čim dlje uprizarjati. Zato osnovna nujnost in včasih potreba po omenjenem vzdrževanju projektov vodita do številnih mednarodnih sodelovanj in mobilnosti. Na ta način lahko ljudje nenadoma dostopajo do drugih priložnosti v smislu zaposlitvenih možnosti, v smislu izobraževanja, v smislu usposabljanja ... Prepričan sem, da si nekdo, ki se udejanja na področju sodobnega plesa, resnično želi, da bi se lahko udeležil prestižnih plesnih delavnic v Bruslju, če navedem zgolj en primer. To je tudi način spremljanja razvoja umetnika ali kulturnega delavca in to je nekaj, čemur so se že precej zgodaj začele posvečati EU-ustanove.

Med letoma 2006 in 2008 je bila na ravni EU-ja izvedena zelo pomembna študija o umetniški mobilnosti. Z njo so dobro ujeli potrebo po tovrstni mobilnosti in tudi dejstvo, da bi pravzaprav morali biti vsi mobilni, če želimo rasti. Ne le rasti v smislu gospodarstva in denarja, temveč tudi umetniške rasti v smislu spretnosti in medkulturnih kompetenc. In rasti tudi v smislu tega, kako si lahko tlakujemo pot, ki je smiselna in izpolnjujoča.

Ima mreža On the Move kakršen koli vpogled v vsaj približni delež kulturnikov oziroma umetnikov, ki delujejo v tujini, a to ni njihova prostovoljna izbira? Sprašujem torej po številkah glede neprostovoljne mobilnosti.
Pred nekaj leti smo znotraj mreže ustanovili delovno skupino z veliko organizacijami, ki so intenzivno vključene v to, kar imenujemo neprostovoljna mobilnost ali prisilna mobilnost. Tako kot danes v Ukrajini smo bili v preteklih letih priča vojnam in konfliktom v Afganistanu, mnogo let v Iranu ter žal še marsikje drugje po svetu. To dogajanje spremljajo tokovi umetnikov in kulturnih delavcev, ki so se prisiljeni izseliti iz svojega domačega kraja ali svoje domovine. Številne organizacije so v preteklih letih združile moči, da bi jim pomagale ter podprle in osmislile zanje vključujočo pot. Organizacije, kot sta finski rezidenčni program Artists at Risk ali pa Pan American Art Projects, ki povezuje umetnike vseh treh Amerik, zelo močno podpirajo in pomagajo umetnikom, ki so zapustili svoje domovine – ne glede na to, ali so morali oditi proti svoji volji, da bi si rešili golo življenje, ali pa zaradi slabih delovnih ali življenjskih razmer. Na žalost nimamo nobenih številk v smislu izračuna dejanske količine kulturnih delavcev, ki so prisiljeni v mobilnost. Vendar vidimo, da imamo nenehno nove in nove valove ljudi, ki zapuščajo svoje domovine. Nimamo statistike, s katero bi lahko mapirali vse tokove mobilnosti, ki niso prostovoljni. A vemo, da jih je veliko, med drugim tudi zato, ker se ti ljudje nato naselijo v drugih državah ter služijo tudi kot zgled oziroma kot voditelji, ki lahko tistim, ki se šele odpravljajo na pot, zagotovijo informacije o stanju v drugi državi.

Pred kratkim smo imeli čudovit pogovor z iranskim glasbenikom, ki je svojo domovino zapustil pred več kot desetimi leti in zdaj živi v Nemčiji. Med drugim nam je povedal zgodbo o vseh svojih velikih bojih, ki segajo onkraj prav tako velikih administrativnih težav, težav z vizumi in tako dalje. Težava je lahko tudi dejstvo, da sicer imate izobrazbo, imate znanje, imate strokovno znanje o glasbi, ki pa ni vedno priznano v državi, v katero ste se preselili. Ob tem lahko izveste, da so možnosti za delo zelo drugačne in da izobrazba v neki tuji glasbeni tradiciji preprosto ni nujno kompatibilna z novim okoljem. Nenadoma se borite, da bi lahko sploh še naprej delovali kot umetnik v okolju, v katerem ne poznate lokalnega ekosistema. Predstavljam si, da je to lahko res težek položaj za posameznika. Pred kratkim smo intervjuvali tudi umetnico iz Mjanmara, ki je zapustila domovino takoj po lanskem vojaškem udaru. Po tem je pristala v Franciji in zdaj skuša krmariti skozi realnost tuje umetnice v zares težki stiski, hkrati pa poskuša krmariti skozi sistem, ki je tako zelo drugačen v smislu pridobivanja sredstev, povezovanja, lansiranja sebe kot umetnice, sodelovanja z drugimi umetniki in tako naprej.

Vidimo, da je ta prisilna mobilnost res težava, ki jo mnogo organizacij zdaj upošteva pri svojem delu in poskuša ponuditi zelo konkretne rešitve. Vidimo pa tudi, da so se mnoge od teh organizacij pripravljene dodatno "opremiti" za podporo tem posameznikom, saj te krize prihajajo druga za drugo vse pogosteje. In kar velja in kar je veljalo pred leti za ta kontekst, se lahko uporabi za ukrajinske umetnike danes in bo morda veljalo za katero koli drugo krizo v naslednjih mesecih. Zato je prisotna močna volja, da bi bile umetniške organizacije bolje opremljene, da se bodo lahko prilagodile, odzvale in zagotovile podporo, a se hkrati tudi zavedale svojih meja – to niso niti socialni niti humanitarni delavci, niso strokovnjaki s področja socialne varnosti in niti ne pravni svetovalci.

In kako je s sodobnimi smernicami na področju mobilnosti umetnikov in kulturnikov, ki ni prisilna? Pred leti je bil Berlin zelo zaželena evropska destinacija, saj so bila stanovanja zaradi nizkih najemnin res dosegljiva, scena pa je bila – ali pa še zmeraj je – zelo cvetoča in razgibana.
Vedno obstajajo smernice. In ko želi kdo videti te smernice v mobilnosti, mu svetujemo, da se vpraša, od kod prihaja denar. Mreža On the Move se skupaj s partnerji v zadnjih nekaj letih trudi pregledati vse te vire financiranja in ugotoviti, kdo umetnikom in kulturnim delavcem plačuje potovanja na razne rezidence, delavnice, konference, festivale ali turneje. Pri tem lahko vidimo, da je večina razpoložljivih finančnih sredstev za potovanja namenjenih rezidencam. Velik del denarja gre torej za uresničitev ideje, da lahko umetniki preživijo tri tedne ali tri mesece v drugi državi, kjer ustvarjajo, producirajo, razmišljajo, pišejo ... Sicer pa je zajetih veliko različnih vrst mobilnosti – od poskusnih potovanj do sodelovanj na konferencah, pri dejavnostih različnih mrež in tako naprej. Opažamo tudi, da glavni financerji mobilnosti večinoma prihajajo iz zahodnega in severnega dela Evrope. Posledično seveda obstaja precejšen tok mobilnosti s teh območij in tudi na ta območja, saj je tukaj pač preprosto največ priložnosti za mobilnost. Razni inštituti in državni organi v Franciji, Nemčiji, skandinavskih državah ali Združenem kraljestvu zagotavljajo velike vsote denarja, s katerim lahko na eni strani na svoja tla povabijo tuje umetnike in kulturne delavce ter po drugi strani svojim umetnikom omogočijo potovanja v tujino.

Seveda je mobilnost že od nekdaj na določenih območjih precej nižja kot v preostali Evropi. V mislih imam zlasti balkansko regijo, v kateri so zneski, namenjeni mobilnosti umetnikov in kulturnih delavcev, res precej omejeni. Zato se vedno ukvarjamo s tovrstnimi neravnovesji in ideja "sledi denarju" je zelo dober način za opazovanje teh gibanj. V zadnjem času se je zaradi pandemije zgodilo tudi to, da poskušajo financerji spremeniti svoje sheme financiranja v podporo temu, kar imenujemo digitalna mobilnost. Umetniki in kulturni delavci so se v tem času lahko udeleževali spletnih konferenc, omogočeno je bilo tudi predstavljanje njihovih stvaritev na spletu, prek spleta so se lahko pridružili tudi festivalskemu dogajanju v tujini, prav tako so lahko dostopali do rezidenc prek spleta ... Tako smo med pandemijo videli razcvet teh priložnosti, ki pa so jih vselej omogočali eni in isti financerji z Zahoda. Kljub temu so bile te priložnosti precej pomembne, a takoj ko se je pandemija začela bolj ali manj poslavljati, smo se vrnili k običajnim načinom delovanja. Četudi se te digitalne dejavnosti in digitalna mobilnost vse bolj upočasnjujejo, so nekateri hibridni elementi še zmeraj prisotni. Tako imate vse več priložnosti, da se prek spleta pridružite strokovnim razvojnim programom, delavnicam, rezidencam, srečanjem z drugimi umetniki ali dogodkom, namenjenim mreženju. Te spletne dejavnosti so lahko prav tako del kakega ambicioznejšega programa, v katerem imate tudi fizične aktivnosti, kot je prav ta forum Ustvarjalnost za trajnost v Ljubljani.

So se organizacije, ki podpirajo umetnike in kulturnike, sposobne dovolj hitro odzvati na razmere, kakršne so zdaj v Ukrajini? Razpolagate s skladom za nujne primere ali s čim podobnim?
Vsekakor. Za ogrožene umetnike v Ukrajini je več fundacij skoraj nemudoma začelo preoblikovati svoje sheme in skoraj čez noč so lahko podprle vse te, ki so želeli pobegniti iz države na varno in so nato potrebovali dostop do rezidenc. Obstaja torej zelo hiter mehanizem, ki je omogočil izdajo viz in sprejemanje ljudi, ki so bili prisiljeni v mobilnost. Na delu so bile praktično vse oblike mobilnosti, in sicer tudi zaradi odločitve ukrajinskih oblasti, da ustavijo oziroma omejijo možnost, da ukrajinski državljani dejansko odidejo iz države. V prvih nekaj mesecih vojne ideja o mehanizmih za podporo mobilnosti tamkajšnjih umetnikov še ni bila tako pomembna, predvsem zaradi povsem praktične realnosti, da se jih je precejšnje število odločilo ostati in ​​braniti domovino.

Zdaj vidimo, da so ustanove predvsem v mestih oziroma kulturnih središčih v sosednjih državah Ukrajine še zmeraj zelo dejavne pri podpiranju umetnikov, ki prihajajo in odhajajo, ter pri iskanju nastanitev zanje in zagotavljanju vsakovrstne pomoči, kolikor je pač mogoče. Stanju izrednih razmer so se zato v tem pogledu morale prilagoditi tudi države, ki mejijo na Ukrajino. Ta prilagoditev je bila nujna tudi na širši evropski ravni. Evropska komisija je pred kratkim objavila poseben razpis za podporo umetnikom in kulturnim delavcem iz Ukrajine, da se bodo lahko evropske organizacije opremile s finančnimi sredstvi in bodo lahko nato podprle te umetnike. Sredstva so namenjena tudi zaščiti kulturne dediščine v Ukrajini, kot so zgodovinske zgradbe in predmeti ali zbirke muzejev, knjižnice in tako naprej. Sredstva pa so namenjena tudi usposabljanju ukrajinskih kulturnih delavcev, da bi se na ta način poskrbelo za krepitev zaščite vse te dediščine. EU torej v okviru te vone ni ukrepala in se pozicionirala zgolj glede tematik, kot je energetika, ampak tudi glede umetnosti in kulture. Prizadevanja EU-ustanov so velika in ocenil bi, da so se številne organizacije po Evropi pripravljene zavezati pomoči ukrajinskim ustvarjalcem. Lahko navedem primere iz Danske ali Francije, kjer so številne kulturne infrastrukture v različnih mestih, ne vedno zgolj v prestolnicah, odpirale svoja vrata z besedami: "Če nas potrebujete, nam povejte in poiskali bomo rešitve." Tukaj je na delu precej osupljiv čut za solidarnost.

Kaj bi poudarili kot eno najbolj presenetljivih ali vznemirljivih stvari, ki ste jih slišali na tem enodnevnem forumu Ustvarjalnost za trajnost?
Kot enega od mnogo sklepov tega dne lahko poudarim, da vedno obstaja vtis, da so praktično vsi, ki so dejavni v kulturi ali umetnosti, navdušeni nad idejo trajnosti ter da so zelo napredni na tem področju. Včasih tudi veliko naprednejši od ustanov, politikov in drugih odločevalcev, pri čemer znajo tudi navesti številne primere dobrih praks. Zame je vsakič fascinantno slišati dejstvo, da so ustanove ali veliki akterji v kulturi vedno v določenem zaostanku. Umetniki in kulturni delavci oziroma razni samozaposleni in neodvisna scena na splošno so pogosto nekaj korakov pred njimi, zato mislim, da je bila razprava na forumu zelo zanimiva v smislu poskusa, da se ti dve sili srečata in se medsebojno oplemenitita.

Vendar se vam ne zdi, da je tovrstne stvari na ravni posameznika laže spremeniti oziroma premakniti v neki zamišljeni smeri kot pa v neki veliki organizaciji?
Ne, nisem tega mnenja, saj imajo po moje velika podjetja, velike ustanove ali pač velike nevladne organizacije bistveno večji vpliv. Ko torej sprejmejo neko odločitev, iz nje izide veliko učinkov v konkretnem smislu. Pri posameznih akterjih ali umetnikih pa je način sprejemanja trajnostnih in do okolja prijaznih praks precej drugačen tudi zato, ker izhajajo iz prejkone negotovih položajev. Seveda posamezniki nimajo enakega vpliva kot velike organizacije in včasih je za najšibkejši element ekosistema zelo težko ne le imeti polno sposobnost ukrepanja, ampak tudi dejanskega vplivanja. Sklenil bi, da večji kot ste, večji vpliv boste imeli na tak ali drugačen način.

Toda, ali ni tako kot pri večjih organizacijah vedno prisotna neka inertnost in je zato težje vnesti dejanske spremembe?
Ne znam zares pojasniti, od kod izvira inertnost. Na individualni ravni namreč vsi vidimo, da je nujno treba ukrepati, kar zadeva okolje. Mislim, da nihče zares ne dvomi več o tem stanju na področju podnebnih sprememb. Kot državljan lahko verjetno vsakdo izkusi te spremembe, vsi smo soočeni z novicam. Zato predvidevam, da inertnost včasih izvira iz predpisov ali zakonov in tega, kako so bile stvari zgrajene v preteklosti. Menim, da niso kulturniki in kulturne ustanove tisti, ki se počasi odzivajo, ampak zakonodajalci, oblikovalci politik in tisti, ki so bili izvoljeni zato, da bi dejansko ukrepali. To lahko v nas vzbuja občutek, da so na določenem področju dejavni ljudje in posledično tudi to samo področje vedno napredni, oblastne strukture pa vedno nekoliko počasnejše.

Motovila iz Slovenije je prav tako članica mreže On the Move, Motovilina svetovalka na področju mednarodnega kulturnega sodelovanja Mateja Lazar pa je od letošnje pomladi prva iz celotne regije postala tudi članica odbora te mednarodne mreže. Zakaj je pomembno, da so organizacije, kot je Motovila, članice vaše mreže?
Motovilino članstvo v naši mreži izhaja iz volje in želje te organizacije, ki je prav tako zelo predana podpori mobilnosti. Kot veste, je Motovila nevladna organizacija, ki zelo dejavno pomaga umetnikom in kulturnim strokovnjakom pri internacionalizaciji, ki jim omogoča dostop do priložnosti v širši regiji in tujini. Ta organizacija poskrbi, da imajo slovenski umetniki in kulturniki enake možnosti kot drugi iz Evrope. Zanimivo je, da Motovila že več kot eno leto gradi lastne zmogljivosti za delovanje kot infotočka o mobilnosti, da bi lahko ponudila tudi informacije o pridobivanju viz, o pravnih vidikih in podobnem.

V primeru Motovile je zanimivo dejstvo, da v njenem okviru deluje tudi Center Ustvarjalna Evropa v Sloveniji, torej nacionalna informacijska pisarna EU-programa Ustvarjalna Evropa, vodja katere je prav Mateja. To pomeni, da so zelo dobro povezani z Evropsko komisijo, pravzaprav z evropsko realnostjo, a tudi s tem, kar se tako rekoč kuha. Lahko bi dejali, da ima Motovila poseben cevovod novic in informacij, ki jih lahko posreduje zainteresiranim v Sloveniji. To je zelo pomembno ne samo za komuniciranje o EU-programih, ampak tudi za demistificiranje vsega, kar je povezano s še zmeraj preveč oddaljenim Brusljem, zaradi česar še zmeraj obstaja toliko mitov, povezanih s to neuradno EU-prestolnico.

Motovila in Mateja prinašata v našo mrežo perspektivo ne le iz neke posamezne države, temveč tudi iz določene regije. V teh evropskih ali mednarodnih mrežah je zelo dobro imeti neko reprezentativnost in imeti nekoga, ki pozna realnost ne le v Sloveniji, ampak tudi v Severni Makedoniji, Srbiji in tako naprej. Hkrati je dobro imeti nekoga, ki ima glas – ne le v smislu zastopanja neke regije, temveč da je sposoben predstaviti resnično stanje na področju delovnih pogojev, projektov, novih pobud in drugega. To prinaša velik doprinos k evropski mreži, saj sicer veliko teh evropskih subjektov izgubi stik z realnostjo svojega okolja, saj plujejo v teh mednarodnih bruseljskih vodah v Bruslju. Zato je vselej dobro imeti v mreži in tudi v odboru nekoga takega, ki je zelo povezan z realnostjo umetnikov in organizacij.