Tokratno Sonico, ki se na več lokacijah v prestolnici odvija med 19. in 22. aprilom, tvorijo štirje konceptualno zaokroženi večeri, na katerih bodo nastopila osrednja imena festivala.

Na drevišnjem uvodnem koncertnem večeru v Kinu Šiška nastopa vizionarka avantgardnega popa, kolumbijska glasbenica Lucrecia Dalt, na večeru premier v Cukrarni francoski virtuoz ambientalne glasbe Aho Ssanom, na klubskem večeru v Channel Zeru kolumbijska didžejka Bitter Babe in na sklepni sobotni večer v Gala hali ugandsko-britanski tolkalski techno kolektiv Nihloxica in egipčanski didžej Abadir.

V festivalski program so že tradicoinalno uvrščeni tudi performansi in razstave. Med drugim so to javna zvočna instalacija umetnika Andreasa Trobollowitscha, naslovljena Santa Melodica, razstava kanadske umetnice Darshe Hewitt z naslovom High Fidelity Wasteland II: The Proto-Plastic Groove ter performans in instalacija Simona Whethama, naslovljen Successive Actions, in razstava slovenske ustvarjalke Lune Woelle z naslovom Imaginary Robotics.

Ob 15. jubileju festivala so se pogovarjali s kuratorsko trojico, ki jo ob Martinu Briclju Baragi sestavljata še Luka T. Zagoričnik in Jaša Bužinel.

Vabljeni k branju intervjuja!

Zakaj ste se prvotno sploh odločili za ustanovitev festivala Sonica? Kakšna je bila takrat tukajšnja scena, vezana na sorodne ali vsaj primerljive umetniške prakse oziroma usmeritve?
Martin Bricelj Baraga: Iz želje ustvariti nekaj novega, nekaj, kar je Ljubljani manjkalo, tako kot je bil Festival pomladi sprva predhodnik Sonice. A če gremo malo nazaj: MoTA, torej Muzej tranzitornih umetnosti, se je začela kot umetniško usmerjena izpostava drugega združenja, in sicer CodeEp, ki je skoraj deset let delovalo na področju urbane kulture, vizualnih komunikacij in elektronske glasbe. Z združenjem CodeEp smo takrat organizirali prvi festival elektronske glasbe na prostem Festival pomladi, v parku Tivoli, ki je bil zelo popularen in je takrat zrasel na skoraj 5000 obiskovalcev v enem večeru.

Kasneje smo začeli izvajati kot rezidenčni program MoTE – takrat so v Sloveniji obstajali le občasni rezidenčni programi, naš cilj pa je bil ustvariti stalnega. Po enem letu smo zasnovali prvo Sonico – enomesečno razstavo oziroma festival, ki je bil zasnovan kot laboratorij, kjer so umetniki v galeriji ustvarjali nova dela, ki so ostala del razstave … Sonica je sprva delovala kot introvertna sestra velikega Festivala pomladi. Sonica je takrat predstavljala vrhunske ustvarjalce in forme s področja zvočne in avdiovizualne umetnosti, ki so bile nove in jih praviloma drugi ustvarjalci s scene niso pokrivali.

Ustanovitelj Sonice je torej MoTA – Muzej tranzitorne umetnosti. Kako bi popolnemu laiku razložili pojem tranzitorne umetnosti?
MBB: Če poenostavim: tranzitorno vidimo v smislu prehodnosti v času in prostoru. Torej umetniške prakse, kot so glasba, gibljiva slika, hibridne forme in seveda njihov preplet. Zanima nas živa umetnost, ki živi, je radovedna in se odziva na življenje tu in zdaj.

Tranzitorna umetnost je tudi poskus poimenovanja umetnosti, ki se nam je zdel bolj smiseln kot termin sodobna ali celo novomedijska umetnost – dva izraza, ki izgubljata svoj pomen. Muzeji sodobne umetnosti so le redko res to, kar pravi njihovo ime, razen če se je sodobna umetnost že končala. In ker mora biti umetnost vedno raziskovalna, radovedna, kritična in odprta, mora tudi izstopiti iz muzejev in galerij, preprosto zato, da ostane aktualna. Zato vedno iščemo nove kontekste in oblike ter to počnemo pod izrazom tranzitorna umetnost, morda nekoliko provokativno.

Kaj bi imenovali kot bistvene razlike med Sonico v začetni fazi, pred 10 leti, pred 5 leti in danes?
MBB: Vsak festival Sonica prinaša avdiovizualne predstave, interaktivne instalacije, predavanja, digitalne delavnice, projekcije, klubske večere in javne urbane inštalacije. A vseeno je bila na začetku vsaka Sonica drugačna: po vsebini, dolžini, strukturi. Z leti smo se odzivali na stvari, o katerih razmišljamo in razpravljamo, o katerih menimo, da so pomembne in relevantne za naš čas, in temu prilagajali format festivala. Tako lahko rečem, da je Sonica poleg močnega poudarka na zvoku, umetnosti in tehnologiji bila glede na letne teme in diskurzivni program tudi predstavitev interesov in vprašanj celoletne ekipe. A vendar, če se je festival začel kot eksperimentalna intermedijska razstava, kot eksperiment v prostoru in času, nekakšen Bauhaus prihodnosti, je z leti pridobival vse bolj značilnosti resnega glasbenega festivala in mislim, da je bila desetletnica največja izvedba do zdaj, tako v smislu gostujočih imen, kot tudi prostorov, ki smo jih zasedali.

Kaj pa predstavlja tako rekoč nespremenljivo jedro Sonice?
MBB: Nespremenljivo jedro Sonice je iskanje novih izrazov oziroma še bolje, zelo specifičnih izrazov in poetik raziskovalnih ustvarjalk in ustvarjalcev ter kolektivov. Vsekakor gre za raznolik pristop kuriranja vsebin za raznolike prostore, ki izhaja iz dveh premis – prvič: radikalno odklanjanje zavezanosti kakršnim koli žanrom ali želji po afirmiranju bodisi visoke kulture bodisi t. i. podtalja, ampak raje mešanje teh dveh svetov, in drugič: naše zanimanje za prostore in kontekste, ki narekujejo, kako beremo vsebine in doživljamo njihovo atmosfero.

Sonica je nedvomno vse prej kot festival, namenjen najširšemu krogu ljudi. Zagotovo pa vas vodi tudi želja, da bi jih za tovrstne vsebine navdušili čim več. Kako pomembna postavka je vzgoja občinstva?
MBB: Meni se zdi najzanimivejši fenomen, kako se spreminja senzibiliteta občinstva pri poslušanju glasbe. Z vztrajanjem pri resnejših koncertnih vsebinah, kjer potrebuješ dejansko fokus pri skupinskem poslušanju glasbe, lahko opažaš tudi transformacijo občinstva skozi leta. Ljudje kultivirajo svoj odnos do samega akta poslušanja in ti skupinski trenutki so lahko zelo lepi. Tako lepi, da si potem rečeš, zato je pa smiselno delati take stvari (nasmešek).

Luka T. Zagoričnik: Postavka je seveda pomembna, predvsem v zvezi z vsebinami in estetikami, ki so "nove" v nekem prostoru. Temeljno idejo, temo festivala, ki se odstira prek različnih vsebin in nastopajočih oziroma razstavljajočih, seveda hočeš čim bolje posredovati občinstvu. V ta namen v okrilju Sonice vedno vztrajamo pri našem t. i. diskurzivnem programu, v katerem ponujamo delavnice, pogovore z ustvarjalci, javne debate in okrogle mize ter predavanja, prek katerih se lahko domača srenja seznani z delom dotičnih avtoric in avtorjev oziroma z različnimi estetikami, poetikami in njihovimi pristopi. Obenem pa to ni zgolj enosmeren proces, občinstvo ni enovit, celosten organizem, še manj enako misleč in enako stoječ – v družbenem in socialnem smislu. Ne nazadnje smo tudi sami občinstvo, ki se nenehno uči, tako ob prisostvovanju vsebin, ki jih ponujamo, kot prek občinstva samega. Festival so ne nazadnje srečanja, so srečevanja, ob katerih se oplajamo vsi, ki prisostvujemo festivalu in v njem sodelujemo. Hkrati pa sem mnenja, da je to poudarjanje vzgajanja občinstva s pomočjo kulturne politike tudi prek formalnih zahtev in vrednostih modelov znotraj denimo sistema sofinanciranj v kulturi malce preforsirano. Občinstvo je pri nas tudi poznavalsko, nekateri v njem celo bolj od nas samih. Zato občinstva ne podcenjujemo!

Jaša Bužinel: Kot najmlajšemu predstavniku kuratorske ekipe mi je vzgoja predvsem mlajšega občinstva eno glavnih vodil, saj je neloga festivalov in kuratorjev nišnih klubskih programov, da na kakovosten in domiseln način predstavljajo sodobne glasbene in umetniške vsebine, ki so morda robne, manj dostopne za širšo javnost, a vsekakor vredne njene pozornosti. Prav to "prebijanje" nevidne ločnice, ki definira, kaj je pravi underground in kaj je mainstream. V to kategorijo po mojem mnenju spada osrednja gostja letošnje izvedbe festivala, kolumbijska avantpop vizionarka Lucrecia Dalt, ki s ploščo ¡Ay! nagovarja tako zahtevnejša občinstva kot tudi širšo javnost. S prihodom novih generacij, ki pred korono še niso bile vključene v nočno življenje, se ponuja priložnost za vzgojo novih kritičnih odjemalk in odjemalcev glasbe, ki bodo krojili prihodnost domače progresivne glasbene scene, in prav v tem vidim funkcijo festivalov, kot je Sonica.

Sorodna novica "Poslušamo in slišimo drugače, če v živo opazujemo koncert ali pa smo priča posnetku"

Ste nemara zaznali, da se z leti spreminja struktura občinstva?
MBB: Tako specifičen festival, ki raziskuje in predstavlja nove smernice v glasbi in sorodnih umetnostih, ima seveda neko določeno bazo sledilcev, ki so z nami že vsa leta, in to nam res veliko pomeni. Seveda pa vsakič znova pridejo novi obrazi, saj so nekatere vsebine tudi najzanimivejše za mlajšo generacijo. Zares zanimivo je videti, da celo znotraj enega koncertnega večera, kjer imamo na primer uvod z novo naročeno odlično kompozicijo Širom z Yannom Gourodnom in kasneje nastop energetičnega Lorenza Sennija lahko opazimo migracijo občinstva, kjer se pojavijo proti koncu večera popolnoma drugi ljudje, kot v prvem delu koncerta. Kvantitativno pa je seveda obisk rasel z leti, a mislim, da ne sledimo le temu, da to povečujemo, ampak predvsem, da ohranjamo stik z občinstvom, ki ga kakovostne vsebine zanimajo, in s kombiniranjem z različnimi akterji, kot je letošnje sodelovanje s festivaloma Ment in Druga Godba, nagovorimo tudi druge.

LTZ: Seveda se spreminja, kot se spreminjajo vsebine, tehnologije, ustvarjalni pristopi in trendi. Obenem do določene mere občinstvo narekujejo tudi prostori, v katerih se dogodki odvijajo, in teh je bilo v 15 letih res veliko, od ustanov in ustaljenih koncertnih dvoran in klubov do neodvisnih kulturnih con, začasnih prostorov, javnih površin in na novo začasno naseljenih prostorov. S temi vsebinami in prostori se spreminja tudi občinstvo. Sonica ima nekaj stalnih sledilcev, ki jih izredno cenimo in jih imamo za razširjeno družino, obenem pa že sama raznolika vsebinska zasnova festivala s koncerti, klubskimi dogodki, razstavami in javnimi intervencijami zagotavlja določena premeščanja znotraj nje. Hkrati se spreminjajo tudi načini nagovarjanja občinstva in oblike promocije, ki imajo spet svoje specifike in različno nagovarjajo različne segmente občinstva. Če festival vztraja pri preozki in vedno isti usmerjenosti, s preveč enoličnim programom in vedno istim pristopom, lahko hitro razvodeni, ob hiperprodukciji in ob t. i. ekonomiji pozornosti pa sta danes njegova prezenca in vidnost precej bolj kratkoročna in pozornost se hitro lahko usmeri drugam. Ustvarjati želimo živ festival, organizem, ki se nenehno spreminja, v svojem jedru pa ohranja bistvene vzgibe, kontinuiteto in identiteto, iz katerih je nastal.

Kako se je z leti spreminjala ekipa, ki ustvarja festival Sonica? Tudi z vidika tega, kako se z leti spreminjajo organizacijske potrebe in vsakokratne usmeritve posamičnih izdaj.
MBB: Glede na to, da je Sonica festival eksperimentalne glasbe in eksperimentira z razstavnimi formati in prostori, tudi ekipa ni statična, vseeno pa ostaja neko jedro. Programsko smo sodelovali tudi z mnogimi sokuratorji, med drugim s Sally Golding, umetnico in kuratorko iz Londona, ki je prej že nastopila na prvih izvedbah Sonice, in z zvočnim umetnikom Tengalom iz Manile, s haaškim festivalom TodaysArt in drugimi. Napomembneje pa velja omeniti, da je po osmih izvedbah prevzela vodenje festivala naša draga sodelavka Neja Tomšič, ki je z novo ekipo izpeljala odlično desetletnico festivala! Kasneje se je posvetila svoji umetniški produkciji in delu z Nonument Group, tako da sva od stare ekipe tu še Luka in jaz, mnogo stalnih sodelavcev ter seveda Igor Vuk, ki budno spremlja, da se vse tehnične zadeve uredijo. Pomemben del Sonice je tudi vizualni aspekt, tako da vsaka ekipa sodeluje z drugačnim oblikovalcem, omeniti velja sodelovanje s tandemom Lealudvik, kasneje s Primožem Zorkom ter letošnje prvo sodelovanje z oblikovalcem Rokom Marom in Celeste Sanjo Smareglia, ki sta ustvarila odlično podobo edicije Translocal Underground.

Sorodna novica "Navdušuje me, da lahko stroji izvajajo glasbene strukture, ki presegajo človeške zmogljivosti"

Katere ustvarjalce ali določene dogodke bi imenovali za vrhunce Sonice ob njenem 15. jubileju?
MBB: Meni osebno Vessel in Pedro Maia v Koncertni dvorani Rog ter Marina Rosenfeld, Tim Hecker in Atom™ v Kinu Šiška. Vessel, ker je imel odličen nastop v kultnem prostoru Koncertne dvorane Rog, taka surova energija, kar neponovljivo. Za ostale tri, pa ker je vsak na zelo poseben način transformiral Katedralo v Kinu Šiška: Marina Rosenfeld z delom Teenage Lontano s sodelovanjem z mladimi ustvarjalci in prostorsko zvočnim eksperimentom, Tim Hecker, ki je s koncertom Love Streams dvorano začasno transformiral v meditativno zvočno savno, Atom™ pa je po koncertu s projektom Flanger Katedralo obrnil v rave.

LTZ: Vrhuncev se v vseh teh letih nabere seveda veliko, sam sem jih doživljal kot obiskovalec, kot glasbeni kritik in kot programski (so)vodja in organizator. Sonica je širše morda najbolj znana kot festival, a vse do nedavnega smo organizirali tudi posamezne koncerte, zvočne dogodke, razstave, koncertne cike in dogodke tudi v tujini. V tem kontekstu bi kot enega izmed vrhuncev omenil prostor MoTA Point, ki smo ga na Gosposvetski ulici v Ljubljani vodili med letoma 2013 in 2015 ter ga naseljevali z različnimi vsebinami tako znotraj festivala, kot ob njem in zunaj njega. Gre za posebno izkušnjo, ko sam vzpostaviš prostor, skrbiš zanj, ga čistiš, polniš z vsebinami in ga daš na voljo tudi širši sceni. Obenem ti tak prostor omogoča bolj spontano in intuitivno ter predvsem manj formalno okolje. V nekem smislu imaš naiven občutek, da gradiš določeno začasno skupnost, bolj realno pa, da si zgradil začasno infrastrukturo na sceni, zase in tudi za druge, kar je pomembno.

Izpostavil bi nastop oskarjevke, violončelistke, elektrofoničarke in skladateljice Hildur Guðnadóttir, nor projekt, ko je nastopila na splavu na Ljubljanici ob Tromostovju, in gostovanje kultnega ameriškega pianista, organista, performerja in videasta Charlemagna Palestina v Cerkvi Sv. Jakoba v Ljubljani. Nepozabna sta bil tudi manjši koncert in predavanje nemškega elektrofonika in znanega oblikovalca zvoka Rashada Beckerja in nastop britanskega dvojca Emptyset v Klubu K4, s katerima smo zasnovali tudi bolj dolgoročno sodelovanje. Vrhunec ni nujno najbolj zveneče ime festivala in to je najboljše pri festivalski formi. Dolgoročnejše sodelovanje z domačimi in tujimi ustvarjalci oziroma ustvarjalkami pa je hkrati tudi ena od smernic Sonice, čeprav bo del občinstva ob tem ponergal, da se ponavljaš, prav tako pa bo to ozkogledno tolmačila odločevalska kulturna politika. Posebno zadovoljstvo je vsekakor, ko neki projekt ali umetnik oziroma umetnica, domači ali tuji, prek festivala dobi širši angažma in preraste zgolj lokalno okolje. Hkrati pa festival niso le dogodki, so spoznavanja in srečevanja z umetniškimi deli, novo in staro občinstvo, novi prostori in sodelavci, nove vezi in prijateljstva, druženja in nove programske vizije, novi načini dela in ne nazadnje reševanja težav znotraj ekipe v stresnih okoliščinah. Vsekakor pa je meni osebno vrhunec vsak prihajajoči festival, saj zato tudi delaš te stvari.

JB: Ker sem sam zamudil nekaj prvih izvedb festivala in sem Sonico v zadnjem desetletju spoznaval predvsem kot obiskovalec, šele od lani kot sokurator, se mi je v spomin najbolj vpisal vratolomni, nepredvidljivi, divje eklektični didžejski set lanske gostje, nizozemske didžejke DJ Marcelle.

Ostaja kakšna do zdaj še nerealizirana ideja, koncept ali zelo zaželen gost, ki vam ga ni uspelo oziroma vam ga še ni uspelo pripeljati sem?
MBB: Aphex Twin in Boards of Canada? (Smeh.)
JB: Predvsem si želim še naprej ohraniti čim bolj aktualno ponudbo sodobne elektronske ustvarjalnosti, ki odraža duha časa in se iz leta v leto spreminja. Med željami je tudi večji Sonica rejv, ki pa je zaradi trenutnih okoliščin na ljubljanski sceni, kjer obstaja pomanjkanje srednje velikih prostorov za 300 do 600 ljudi, ostal le na papirju. Seznam zaželenih gostov in gostij pa je bil že letos predolg in se bo z leti verjetno samo še daljšal. Poleg ikon, kot so Autechre, Brian Eno, Flying Lotus in – naj bo – Frank Ocean, želim v Slovenijo pripeljati predvsem pri nas neznana, a sicer svetovno priznana imena, kot so Dean Blunt, Pariah, Badsista, Eris Drew, Lea Bertucci, Sarah Davachi …

Z leti se povezujete tudi z drugimi organizatorji dogodkov. Kako pomembna je povezanost določene lokalne scene za delovanje festivalov, kot je Sonica?
JB: Občutek imam, da je postkoronski čas predvsem med mlajšimi generacijami na domači glasbeni sceni prinesel novo zavest o pomembnosti sodelovanja med promotorji klubskih dogodkov in nasploh sodelovanju kot temelju zdrave klubske scene. Brez rednega kakovostnega programa v slovenskih klubih in aktivnega grajenja scene bi Sonica veliko težje naslavljala mlajše radovedneže, ki bodo na Sonici potencialno odkrili novega najljubšega didžeja ali producentko. V smislu vzgoje občinstva pa je prav letošnje sodelovanje s festivalom Druga godba korak naproti združevanju različnih, a po senzibilnosti sorodnih občinstev, ki jih navdihujejo sodobni globalni oziroma translokalni glasbeni izrazi na presečišču tradicije in sodobne glasbe. Eklatanten primer tega je glasba letošnjih gostov, kot so Lucrecia Dalt, Nihiloxica, Abadir, Bitter Babe, Ale Hop in drugi.

LTZ: Povezovanje je vsekakor pomembno, saj gre pri tem ne le za lažjo izvedbo določenega, včasih zahtevnejšega projekta, ampak tudi za razširjanje vsebin in prenos določenih znanj, včasih celo za vzajemno pomoč. Sorodne festivale, kot so denimo Grounded, Sajeta, Indigo in druge, imamo za del istega ekosistema, ki se družno razvija in skuša nekaj vzpostavljati v našem kulturnem in prireditvenem prostoru. A obenem se je treba zavedati, da se razmerja pri nas kaj hitro spreminjajo in zato vedno ne izhajamo vsi iz istih pozicij in pristopov, ne nazadnje tudi ne iz istih estetskih, organizacijskih, produkcijskih in finančnih okvirjev. Obenem pa se ne moremo slepiti, da smo znotraj kontekstov ekonomije pozornosti, privabljanja občinstva, nagovarjanja in bookiranja, torej pridobivanja nastopajočih, lastnih programov in pri pridobivanju sredstev, hočeš nočeš tudi v konkurenčnem odnosu. Te relacije so seveda različne in položaji v njih tudi in pri tem je pomembno zavedanje teh dejstev vseh nas.

Hkrati pa je nekaj popolnoma drugega sodelovati s sorodnimi akterji iz tako rekoč neodvisne scene, kot pa sodelovati z javnimi ustanovami, in mi operiramo na obeh poljih. Obenem so tu še mednarodna sodelovanja in sodelovanja v mednarodnih mrežah in platformah, kot je pomembna festivalska mreža Shape+, ki nam omogoča širše plasiranje domačih ustvarjalcev in ustvarjalk v mednarodno okolje, hkrati pa nas daje ob bok najvidnejšim sorodnim festivalom v Evropi in širše, kot so denimo CTM Berlin, Unsound, Musikrptokoll … A obenem tovrstne mreže, ki so del evropskih programov sofinanciranja, za seboj potegnejo cel kup formalizmov in birokracije.

In še pogled v prihodnje dni: kaj je fokus letošnjega festivala Sonica? Katera imena bi posebej izpostavili?
JB: Cilj je slovenski in regionalni javnosti predstaviti prerez presežne elektronske in eksperimentalne ustvarjalnosti, ki obstaja onstran zahodne imaginacije. Izpostavljam nastop domače mojstrice električne harfe in nasploh ene vidnejših predstavnic slovenske eksperimentalne glasbene scene Urške Preis z umetniškim imenom rouge-ah, ki bo v četrtek v Kinu Šiška predstavila material iz nove plošče. Med vrhunce spada tudi premiera prvenca Monuments mladega hrvaškega producenta, skladatelja in umetnostnega zgodovinarja Nikola Krgović, delujočega pod imenom N/OBE, ki se bo odvila v petek v Cukrarni. Album predstavlja preplet sodobne klubske glasbe, zvočne umetnosti in burne zgodovine nekdanje skupne države, saj obravnava dediščino modernističnih revolucionarnih spomenikov. Kot zadnjega pa sobotni nastop ugandsko-britanskega kolektiva Nihiloxica iz vrst ugandske založbe in festivala Nyege Nyege, najpomembnejše afriške institucije za elektronsko glasbo zadnjih nekaj let, ki bodo predstavili svojo vizijo tradicionalnega techna, ki temelji na bugandanski bobnarski tradiciji.

LTZ: Osebno bi omenvil nastop perujske strunarke, elektrofoničarke, zvočne umetnice in aktivistke Ale Hop v njeni samosvoji zvočnosti sodobnega in preteklega ter preseganja lokalnosti in zahodnih glasbenih idiomov. Tu je tudi v Franciji bazirani ustvarjalec Aho Ssan z eno najprepričljivejših zvočnih podob govori znotraj polja eksperimentalne elektronike in ambientalne glasbe. Veseli me tudi vrnitev domače ustvarjalke rouge-ah, ki je na festivalu prvič nastopila že leta 2017 in se nanj vrača kot vedno bolj dejaven člen berlinske scene z nedavnim nastopom v njihovem legendarnem klubu Berghain.

MBB: Letošnji fokus je predvsem odmik od ustaljenih zahodnih praks oziroma ustvarjalcev Evrope, Velike Britanije in ZDA in vpogled v različne bogate scene latinskoameriškega ali afriškega okolja ter Balkana oziroma naše regije. Ob vseh zanimivih glasbenikih bi omenil prvo samostojno razstavo v Tokiu živeče mlade slovenske umetnice Lune Woelle, ki je ustvarila specifično delo Imaginary Robotics za MoTA LAB in ga transformirala v sanjski tokijski kiosk na začetku Šiške. Festival odpiramo danes z zelo zanimivim zvočnim performansom v javnem prostoru Santa Melodica Ensemble, kjer bodo performerji s posebnimi instrumenti tri dni zapored zvočili Ljubljanico in mostove Ljubljanice. In seveda smo v pričakovanju letošnjega novega naročila Sonice, ki ga skozi rezidenčno gostovanje razvijata umetnici Aleksandra Bajde in Isabella Forciniti v sodelovanju z Uršulo Berlot. Gre za novo delo, ki ga bodo premierno uprizorile v petek v avli Cukrarne.

Obstaja vsaj približna vizija Sonice ob 20. jubileju? Katere spremembe bi lahko predvideli oziroma jih lahko pričakujemo glede organiziranja dogodkov in konzumiranja glasbe?
MBB: (Smeh.) Vsekakor imamo ideje, ampak bi rad, da zaključimo to 15-letnico in se pogovorimo, kako so novosti, ki smo jih vnesli v program s spremenjenim terminom na pomlad in nekaterimi programskimi smernicami, vplivale na sam festival, na občinstvo in na nas. Sicer pa upamo na čim več izvedb v drugih mestih v Sloveniji in tujini ter čim več naših talentov, ki se lahko tam predstavijo. Ob novi ekipi, ki se je ravnokar sestavila in se začenja vzpostavljati neki nov modus, pa lahko pričakujemo presenečenj.

JB: V idealnem scenariju bi želel videti ob 20. obletnici bogat tridnevni program s številnimi osrednjimi nastopajočimi ter vsemi ustvarjalkami in ustvarjalci, ki nam jih prej ni uspelo pripeljati v Ljubljano. Sicer pa upam, da bodo ne glede na vpliv družbenih medijev in nasploh vsesplošne "udomačenosti", ki smo se je privadili med koronakrizo, živa glasba, klubska scena in nasploh nočno življenje ohranili pomembno vlogo v tudi življenju mlajših generacij, ko gre za socializacijo z glasbo.