Mednarodni filmski festival se v češkem zdraviliškem mestecu odvija že oseminpetdesetič. Festival bo v Karlovih Varih potekal vse do 6. julija, ko se bo sklenil s podelitvijo nagrad. V vmesnem času pa bodo podelili tudi častne nagrade predsednika festivala, ki jih bodo letos prejeli igralci Viggo Mortensen, Clive Owen, Daniel Brühl in scenaristka ter režiserka Nicole Holofcener.

V oddaji Gremo v kino so pred mikrofon povabili Karla Ocha, umetniškega vodjo festivala v Karlovih Varih.

Vabljeni k branju in poslušanju.

Karel Och, umetniški vodja festivala ste od leta 2010, sicer pa za festival delate že več kot 20 let. Kako izbirate filme, ki se prijavijo na festival, in koliko ste jih prejeli letos?
Ne razlikujemo med povsem novimi filmi in filmi, ki so bili že premierno prikazani kje drugje. Nikoli nismo čutili potrebe, da bi jih delili in šteli, saj si prizadevamo, da bi bil naš festival kompleksna platforma za prikazovanje, predstavitev in lansiranje vseh filmov. To je včasih težko razložiti, zlasti novim akterjem v industriji, saj niso prepričani, ali gre pri našem festivalu za nove filme ali za ustvarjanje novega konteksta za stare filme. Mi si želimo obojega, saj si naše občinstvo želi nekaj drugega kot industrija. Letos smo tako prejeli približno 2000 prijav, med katerimi so bili povsem novi filmi, igrani in dokumentarni, na koncu pa smo izbrali 136 celovečernih filmov.

Kaj pa lahko tokrat pričakujemo od glavnega tekmovalnega programa?
Ponovno imamo 12 filmov. Menimo, da je to število, ki žiriji omogoča, da si filme ogleda na premieri, s filmsko ekipo in občinstvom. Ne želimo, da bi jih gledali v majhni zasebni sobi. Letos imamo nekoliko več zgodovinskih filmov. Vedno je zanimivo videti, kako fenomen zgodovinskega filma še živi v sodobnem avtorskem filmu, saj se zdi, da jih je v zadnjih letih vse manj. Verjetno se zaradi kompleksnosti sodobne realnosti – socialne, politične – zlasti mladi filmski ustvarjalci raje osredinjajo na sodobno družbo. Letos imamo filme, ki se dogajajo pred desetletji – hrvaški film Proslava, pa portugalski film Banzo in slovaški film Madžarska šivilja – , vendar se ukvarjajo s temami, ki jih je mogoče prenesti tudi na sodobno družbo.

Pred nekaj leti se je glavnemu tekmovalnemu programu pridružil tekmovalni program Proxima. Kako bi opisali poslanstvo tega programa?
Lagal bi, če bi vam rekel, da je ta program ta hip natančno določen. Še vedno ga poskušamo definirati. To je tretje leto programa Proxima. Želeli smo ponuditi prostor mladim filmskim ustvarjalcem, zlasti z območij, ki jih je prej pokrival sklop Vzhodno od Zahoda, vendar tudi iz Latinske Amerike, Azije. To je prostor za eksperimente, prostor za pogumne pristope. Hkrati pa želimo ustvariti varen prostor za filmske ustvarjalce, ki se šele uveljavljajo in se raje odločajo za –recimo temu subtilnejši, intimnejši pristop in se osredinjajo na moč same zgodbe. Gledalec filma iz programa Proxima tako morda ne bo vedno naletel na nor, formalističen, avantgarden estetski pristop.

Sorodna novica Začetek 58. filmskega festivala v Karlovih Varih, ki se poklanja 100-letnici smrti Franza Kafke

Letos v ospredje postavljate retrospektivo filmov, ki so tako ali drugače povezani s Franzem Kafko. Nam lahko poveste kaj več o filmih iz retrospektive?
Lansko jesen sem se ob branju nekega besedila o Kafki zavedel, da bomo junija 2024 zaznamovali 100 let od njegove smrti. Z Lorenzom Espositom, ki je naš italijanski programski svetovalec, sva s Kafko že leta na nek način obsedena. Vedno sva se, ker je tudi moj prijatelj, pogovarjala o Kafki in filmu, in to je bila čudovita priložnost, da skupaj nekaj narediva. Kateri festival pa bo primeren za to, če ne ravno Karlovi Vari? Tukaj dela kup ljudi, katerih pisarne so oddaljene le 300 metrov od kraja, kjer se je rodil. Hodimo po pločnikih, po katerih je Kafka hodil pred več kot 100 leti in kjer je napisal svoja najslavnejša dela. V praškem starem mestu je v zraku čutiti občutljivost, ki jo lahko najdemo v njegovih knjigah. Pokazati smo hoteli pogum filmskih ustvarjalcev, ki se približujejo njegovemu delu, ki ga je včasih težko prirediti za film. In tega ne čutimo samo mi, ampak to povedo tudi filmski ustvarjalci, na primer Martin Scorsese s svojo temno komedijo Idiotska noč ali Federico Fellini z Intervjujem ter drugi, ki so glede tega manj eksplicitni, a vendar oprijemljivi, recimo Ousmane Sembene in njegov čudoviti film Mandabi. Seveda smo naravnost navdušeni nad dejstvom, da imamo za Kafkovo retrospektivo tako posebnega gosta, kot je Steven Soderbergh, saj si niti v sanjah ne bi mogli predstavljati, da bo kljub temu, da je tako zelo zaposlen, izpolnil obljubo, ki nam jo je dal pred približno desetimi leti, da bo prišel v Karlove Vare, in da se bo to zgodilo ravno v trenutku, ko končal montažo svojega filma Kafka. Imamo torej priredbe, vendar je to tudi predstavitev filmov, na katere je močno vplival duh Franza Kafke.

Tudi sicer so Karlovi Vari festival, ki ne zanemarja filmskih klasik.
Vsa leta podpiramo klasični film. Menimo, da bi moral festival predstavljati tudi te, ker jih redkeje vidimo na velikem platnu. Nadaljuje se naša obsedenost z Johnom Cassavetesom. Pred nekaj leti sem dejal, da bo na vsakem festivalu en Cassavetesov film. Ne glede na razlog. In ko enkrat zmanjka 12 filmov, ki jih je posnel, začnemo znova, ker menimo, da ga moramo kazati. Imamo še eno restavrirano mojstrovino, ki spada v skupino filmov, za katere so ljudje slišali, niso pa jih nujno videli. To je Pariz, Teksas Wima Wendersa. Ob 40. obletnici zlate palme, ki jo je dobil v Cannesu, bomo predvajali restavrirano različico. To bo za mnoge verjetno eden najbolj čustvenih trenutkov festivala.

Kaj pa letošnja bera domače, češke filmske produkcije na festivalu?
Rad bi omenil nenavadno raznolikost čeških filmov v letošnjem programu. Mislim, da se en film ne bi mogel bolj razlikovati od drugega, vendar so vsi po svoje izjemni. Skupno jim je, da znajo nagovoriti tudi tuja občinstva, s čimer je imel češki film pred desetimi, petnajstimi leti več težav. Celovečerni prvenec Adama Martinca Naše ljubo klanje prašičev je v glavnem tekmovalnem programu. Težko ga pričakujejo, saj so njegove kratke filme kazali že v San Sebastianu in drugod. Takšne filme vedno poskušamo podpirati, ne glede na to, ali so igrani ali dokumentarni.