Tako o zapuščini Braneta Bitenca (1962–2014), nekdanjega frontmana in avtorja besedil Otrok socializma, pravi Andrija Pušić, ki je bil nekaj časa član te zasedbe.

Lani so minila štiri desetletja od ustanovitve Otrok socializma in v počastitev tega jubileja so pri založbi Dallas Records njihove skladbe sploh prvikrat izšle na vinilni plošči. Čeprav, kot pove še en član zasedbe Andrej Štritof, so imeli "na takratni ZKP RTV Ljubljana registrirano izdajo 3000 kosov" in vse do danes hranijo "podpisano pogodbo, vendar teh plošč nismo nikoli videli v živo". Plošče so se namreč nekako izgubile na poti iz beograjske tiskarne v Ljubljano, ali pa niso sploh nikoli bile natisnjene. Otroci socializma so bili v svoji prvi fazi precej bolj kritični do takratne oblasti v primerjavi z drugo oziroma postpunkovsko fazo, ki je prinesla obrat od usmerjanja kritičnih puščic navzven k bistveno bolj poglobljeni samorefleksiji.

Sorodna novica Razširjena izdaja zbirke Kri: "Brane Bitenc je za svojo poezijo dobesedno krvavel"

Začetek letošnjega leta je prinesel še ponatis oziroma razširjeno izdajo leta 1986 objavljene pesniške zbirke Braneta Bitenca, naslovljene Kri. Tine Hribar je knjižno izdajo pospremil z besedami, da je Bitenc "še posebej močan pri slikanju eksistence v mejnih situacijah, tudi tistih, ki zajemajo človeka v spodnjih nihajih zasvojenosti, ob prebujenju, pri čemer prebujenja nikakor ne smemo razumeti zgolj v fiziološkem smislu." Esad Babačić, ki mu gre zahvala za svežo izdajo pod streho njegove založbe Hiša imen, pa je zapisal, da je Kri "gotovo najbolj krvava zbirka slovenske poezije, kar jih je bilo napisanih. Brane Bitenc je za svojo poezijo dobesedno krvavel. In to ne zgolj v metaforičnem smislu." Razširjena izdaja prinaša tudi poznejše pesmi, ki jih je Bitenc pisal vse do konca.

Otroci socializma, članstvo katerih se je kljub precej kratkemu obdobju ustvarjanja kar nekajkrat spremenilo, so se tako rekoč samoukinili leta 1986. Vendar so pozneje še dvakrat stopili na oder: leta 2010 v Kinu Šiška ob dogodku v počastitev 60-letnice Igorja Vidmarja in leto pozneje v Križankah ob 30. obletnici prvega Novega rocka. Sicer so leta 1982 nastopili na drugi izvedbi tega festivala, vendar kot pove Štritof, ima na ta nastop prejkone "mešane spomine", v zasedbi so namreč imeli "precej zapleteno situacijo" in vse do konca ni bilo gotovo, ali ga bodo sploh odigrali. In mimogrede, "velika" beograjska Ekatarina Velika je nekoč celo nastopila kot zgolj predskupina te ljubljanske zasedbe.

Vabljeni k branju intervjuja z Andrejem Štritofom in Andrijo Pušićem!

Konec lanskega leta so na vinilni plošči izšle skladbe Otrok socializma, v tem mesecu pa še ponatis oziroma razširjena izdaja pesniške zbirke Braneta Bitenca. Časovnica teh dveh izidov najbrž ni bila naključna?

Andrej Štritof: Leto izdaje je bilo seveda načrtno izbrano. Glede na to, kako nepričakovano hitro teče čas, nas je 40. obletnica ustanovitve zasedbe kar nekako presenetila. Kljub temu nam je pravočasno uspelo dokončno sestaviti vinilno ploščo, s katero smo sklenili celotni ciklus obstajanja zasedbe in smo s tem tako rekoč zapakirali našo glasbo končno tudi na vinil.

Najbrž tudi rdeča barva samega vinila ni naključje ...

AŠ: Drži, ni naključje. Tak je bil izvirni ovitek, ki ga je leta 1982 oblikoval Dušan Mandić za ploščo, ki pa ni nikoli izšla oziroma vsaj ni izšla v tistih časih. Obstaja kar nekaj razlag, zakaj ni doživela izida, vendar nismo nikoli izvedeli dejanskega razloga. Skozi sledenje tej zgodbi smo sicer izvedeli, da so bile plošče natisnjene v tiskarni Jež v Beogradu, ki je bila ena od takratnih možnosti za tiskanje vinilnih plošč. Na poti v Ljubljano pa so se te plošče "čudežno" izgubile oziroma ne moremo niti vedeti zagotovo, ali so bile sploh natisnjene. Dejstvo je, da so imeli na takratni ZKP RTV Ljubljana registrirano izdajo 3000 kosov in še danes hranimo podpisano pogodbo, vendar teh plošč nismo nikoli videli v živo. Glede tega lahko povem anekdoto, ki se je zgodila nekaj let pozneje. Nekega večera smo v Opatiji z Iztokom Turkom in preostalimi člani zasedbe Videosex sedeli skupaj z Juretom Robežnikom, ki nam je čestital za prodanih 3000 plošč. Z Iztokom sva seveda samo začudeno spogledala, saj se nama ni sanjalo, o čem govori. Izkazalo se je, da je dejansko imel v mislih te nesrečne plošče Otrok socializma, ki kot rečeno niso nikoli niti prišle v trgovine.

Vendar je izšla vaša kaseta pod okriljem Škuca …

AŠ: Do izdaje na kaseti pod okriljem Škuca je med drugim prišlo iz preprostega razloga, da smo pred tem svoj posneti material sicer ponujali še drugim založbam, a jih ta ni zanimal, saj so bili založniki mnenja, da gre za komercialno neprimeren projekt. Z izdajo kasete se je seveda izkazalo nasprotno. Tako je bila v letu 1982 kaseta, naslovljena kar Otroci socializma, prva glasbena izdaja Škuca, natančneje Galerije Škuc Izdaje, kjer so do leta 1984 izhajale izključno kasete. Svoj material smo izdali tam, ker pač preprosto drugje ni bilo te možnosti. Pri približno prvih petih izdajah sva bila z Branetom nekako tudi v vlogi urednikov, od teh izdaj lahko navedem, denimo, skupine Via Ofenziva, Čao pičke, Grč z Reke na Hrvaškem in tudi Laibach so v tem sklopu izdali svojo prvo kaseto. Nadaljevanje tega založniškega izdajanja v okviru Škuca je bila Založba FV, kjer smo leta 1986 izdali svojo drugo kaseto, naslovljeno Kri.

Če torej ni bilo lahko najti založbe za vašo glasbeno izdajo, je pesniška zbirka Braneta Bitenca izšla pri založbi Obzorja Maribor …

Sorodna novica Esad Babačić: "Punk je bil predigra osamosvojitvene zgodbe Slovenije"

AŠ: Drži, vendar to je bilo nekaj let pozneje, natančneje leta 1986. Za letošnji ponatis zbirke je poskrbel tako rekoč Branetov najboljši prijatelj Esad Babačić, in sicer pod streho lastne založbe Hiša imen. S to ponovno izdajo je znova obudil to nadvse izjemno pesniško zbirko, tako da res hvala, Esad!

Uglasbena besedila Braneta Bitenca so potemtakem prišla najprej do poslušalstva in so bila šele pozneje natisnjena na papirju. Jih je pisal tudi z mislijo na knjižno izdajo?

Andrija Pušić: Njegova besedila so že prvotno nastajala kot poezija. Bil je del tukajšnje pesniške scene in je bil takrat tudi že znan kot pesnik, niti ne toliko kot pevec. Pravzaprav se tudi sam ni imel za nekega hudega pevca.

AŠ: Lahko bi dejali, da je Brane bolj kot ne izrabljal bend za svojo poezijo.

Kakšna je bila dinamika nastajanja Bitenčevih besedil in glasbe, ki ste jo ustvarjali preostali člani zasedbe?

AŠ: Brane je imel besedila večinoma že vnaprej napisana, vendar so bila nekatera kdaj tudi popolnoma neprimerna za uglasbitev. Dejstvo je, da je večinoma izhodišča za muziciranje glede na njegova besedila vselej podajal on, v smislu: "Ustvarite takšno in takšno atmosfero." Denimo glede skladbe Pejd ga pogledat, Brane se spomnim, da je prišel k meni na obisk in mi zavrtel skladbo La Folie zasedbe The Stranglers in dejal, da hoče imeti prav takšno atmosfero v naši skladbi.

AP: Tako kot drugi Branetovi pesniški kolegi je tudi on imel vselej s seboj zvezek z besedili, a je prav tako imel veliko materiala v glavi. In ko smo na vajah kdaj prosto muzicirali, je recimo dejal, da mu je nekaj določenega všeč, včasih ni nič dejal, kdaj pa je tudi kar sam začel zapise iz svojega zvezka podajati in prilagajati našemu igranju. Mi smo se nato poskušali prilagoditi njemu in nato znova on nam. Zgodilo se je tudi, da smo začeli z enim besedilom na določeno glasbo, končali pa z drugim, in tudi obratno. Šlo je torej za tako rekoč "poskus in napaka" način ustvarjanja, za zelo dinamičen postopek. To je bila absolutno ena izmed lastnosti te skupine, ki mi je bila zelo všeč – morda ne v samem postopku ustvarjanja, zagotovo pa, ko sem slišal rezultate tega pristopa.

AŠ: Ena izmed naših specifik je bila tudi ta, da smo avtorstvo podpisovali kot celotna zasedba, seveda z izjemo besedil, ki so bila popolnoma v Branetovi domeni. Mislim, da je to skupno avtorstvo bilo tudi najbolj smiselno, saj je vsak član zasedbe prispeva svoj delež.

Koliko je bil Bitenc kot pesnik glasbeno izobražen ali recimo temu glasbeno "veden"?

AP: Čisto nič.

Vendar je najbrž kot pesnik imel dober občutek za ritem?

AP: Imel je popolnoma svoj občutek za ritem. Glede ritma smo se zaradi tega v zasedbi kar lovili, kar je bil precejšen izziv za nas. Vendar je ob poslušanju posnetkov mogoče skleniti, da so bile te rešitve dejansko zanimive. Tudi ne bi mogli dejati, da je bil Brane nekakšen resen pevec, in dodam lahko le, da hvala bogu, da ni bil. Včasih si poskušam zamisliti, kako bi bilo slišati, če bi bile te pesmi odpete v neki melodični maniri. Mislim, da jaz sam preprosto ne bi želel sodelovati pri tem.

Obstaja pa kar nekaj priredb vaših skladb …

AŠ: Dvojec Incurabili je, denimo, v letu 2014 posnel ploščo priredb več naših skladb, ki je izšla pri Založbi Radia Študent. Obstaja še nekaj priredb drugih zasedb, na svojih koncertih je, denimo, tudi zasedba Carina izvajala nekatere naše skladbe.

Vaša zasedba je čisto na začetku delovala kot "trio brez vokala", se pravi prav tako kot Joy Division, za slovensko različico katerih nekateri označujejo Otroke socializma.

AŠ: To, da smo oboji bili sprva brez pevca, je bil čisto naključje, zvok pa je bil v nekaterih segmentih res podoben. Otroci socializma smo bili v tistih časih znani po tem, da je bil naš oziroma moj bas na visokih tonih, kar so takrat nekako kot prvi v novodobni zvok vnesli prav Joy Division. S tega vidika smo se dejansko zgledovali pri njih.

AP: Tukaj bi izpostavil še to zanimivo ločnico med punkovskim in postpunkovskim obdobjem Otrok socializma, zato so tudi skladbe na zgoščenki razvrščene v dva dela. Med nastankom prvih in drugih je minilo nekaj let, šlo je za približno triletni preskok, v katerem nismo posneli nič novega. V teh letih se je ravno punk bolj kot ne izpel, na svetovni sceni je bila ta tranzicija iz punka v postpunk opravljena že prej. Skladbe Otrok socializma, ki so pristale na kaseti, bi lahko torej izšle kot prva plošča, drugi del skladb na zgoščenki, ki so bile posnete leta 1985, pa kot druga plošča.

Kako se je ta prvotna trojica, iz katere so nato zrasli Otroci socializma, sploh znašla skupaj? Od kod želja ali nuja po muziciranju in osnovanju lastne glasbene zasedbe?

AŠ: Želja o lastni glasbeni skupini je bila pri mnogih, saj je bilo to v tistih časih zelo popularno. Tako sva z Romanom Dečmanom imela prostor za vaje, v katerem sva ustvarjala – recimo temu – ideje za neke bodoče skladbe. Ob tem sva se učila osnovnega igranja instrumentov, saj sva namreč oba glasbena samouka in sva skupaj šla skozi proces pridobivanja tega znanja. Ko sva začutila, da sva zadosti usposobljena, da se nama pridruži še kitarist, sva zasedbo razširila še z Daretom Bolho in začeli so nastajati prvi osnutki skladb, ki so bili podlaga za Branetova besedila.

Segajo ti začetki z Dečmanom še v vaša pozna srednješolska leta?

AŠ: Povsem začetno obdobje se je res začelo že na koncu srednje šole, vendar sva nato oba vmes odslužila še vojaški rok, obdobje Otrok socializma pa je nastopilo po tem.

Znano je, da je več slovenskih zasedb v 80. letih prenehalo delovati prav zaradi vpoklicev njihovih članov v vojsko, do katerih je kdaj prihajalo prav zato, da se tako rekoč razkroji to sceno, ki je šla oblasti v nos. Je bilo Otrokom socializma to prihranjeno?

AŠ: Ne, tudi nas kot že formirani skupini se je zaradi služenja vojaškega roka zgodil odhod Janeza Križaja, ki je bil predtem za nekaj mesecev naš kitarist.

Nasploh je zasedba v obdobju nekaj let doživela več menjav članov in tudi nekatera prehajanja iz drugih zasedb …

AŠ: Prvotna formacija, v kateri smo bili Brane Bitenc, Dare Bolha, Roman Dečman in jaz, smo hitro ugotovili, da smo glasbeno prejkone omejeni in da potrebujemo nekoga, ki je bolj glasbeno pismen od nas. Zato smo v svoje vrste kot kitarista povabili Iztoka Turka, ki je prišel iz Idrije v srednjo šolo v Ljubljani. Ta se je na naše povabilo z veseljem odzval in njegova pridružitev je takoj pomenila višji nivo igranja, kar se absolutno pozna pri skladbah. Andrija se nam je pridružil v nekoliko poznejšem obdobju, ko je na kitari zamenjal Iztoka.

AP: Kitaro sem prvič igral na vajah z Otroki socializma. Res je, da sem jo prej že večkrat prijel v roke, saj smo imeli doma vse polno instrumentov. Sem pa svojo kariero kitarista tako začel kot tudi končal pri Otrocih socializma (nasmešek). Sicer sem klaviaturist, vendar so bile klaviature v naših skladbah le malo prisotne, in še to bolj zaradi tega, ker sem se jim jaz težko uprl.

AŠ: Še danes se dobro spomnim te prve vaje z Andrijo, na kateri me je fasciniral njegov pristop, ki je bil tako zelo specifičen, da nam je preprosto moral biti všeč. Iskali smo nekaj drugačnega, ne klasičnega vrhunskega kitarista, temveč kreativca in z njim smo dobili prav to, kar smo si potiho želeli. Specifičen je bil njegov zvok in specifične so bile njegove harmonije.

AP: Takrat so mi pač bili blazno všeč Joy Division, zato sem na ta način tudi igral kitaro. In ko danes poslušam naše skladbe, se mi to zdi zelo očitno, takrat tega niti nisem tako zaznaval.

Kako se po vaši lastni oceni na skladbah odražajo še preostale menjave članov, do katerih je prihajalo v sicer kratkem, a intenzivnem obdobju delovanja zasedbe?

AŠ: Mislim, da se precej odražajo. V t. i. drugem delu naše kariere smo v enem obdobju imeli celo dva baskitarista, poleg mene še Dareta Hočevarja, ki je bil absolutno zelo pomemben za zasedbo. Dare je namreč zelo pripomogel k našemu zvoku – najprej kot producent naših prvih posnetkov in pozneje še kot basist. V nasprotju z nami je bil profesionalni glasbenik, ki je igral z znanimi skupinami tistega časa in je res bil vrhunski basist. Z njim smo Otroci socializma pridobili povsem drug glasbeni izraz v primerjavi s prvim obdobjem, takrat smo začeli tudi malo koketirati s funkom. Ta sprememba, ki se je zgodila s prehodom iz prvega obdobja v drugo, nas je tako rekoč držala skupaj kot zasedbo, šlo je za skok, ki nas je še za nekaj časa tudi držal pokonci. V prvem obdobju smo namreč že prišli v ustvarjalno krizo, saj nismo vedeli, kam naprej – tako z zvočnega kot idejnega vidika.

Kako je bilo v tistih časih s prostori za vaje glasbenih skupin? Kako ste takrat sploh prišli do teh prostorov?

AŠ: Tako kot preostale skupine tistega obdobja smo se tudi mi kar nekajkrat selili. Začeli smo v prostoru na Prulah, ki nam ga je oddal eden od naših znancev. Nato smo se selili v študentsko naselje v Rožni dolini, kjer je tako ali tako vadila večina takratnih zasedb. Če se ne motim, nas je takrat kar 12 ali celo več zasedb vadilo v tem istem prostoru, ki se je nahajal poleg znamenitega Disca FV. Od tam nas je pot vodila na Tržaško cesto, natančneje v stavbo, kjer je pozneje deloval SAZAS, spodaj pa so bili trije prostori, kjer je bilo mogoče vaditi. In nujno moramo omeniti še zaklonišče za Bežigradom. Do prostorov za vaje smo prišli izključno prek ustnega izročila, preprosto smo se morali sami nekako znajti.

In kje ste snemali? Je šlo zmeraj za "uradno vzpostavljene" glasbene studie?

AŠ: V prvi fazi zasedbe smo material posneli v treh studiih. V studiu Top Ten smo snemali prek ZKP RTV Ljubljana, nato v Studiu Metro, kjer so nastali posnetki za Novi rock v letu 1982, ter v studiu Radia Študent, kjer smo imeli tako rekoč bianco vstopnico in smo lahko snemali, kadar koli smo začutili potrebo po tem. Studio Metro je bil zasebni studio, v katerem smo za potrebe promocije Novega rocka posneli tri skladbe, naročilnica za to snemanje pa je prišla od ZKP RTV Ljubljana, sam Novi rock se je takrat tudi v živo prenašal na valovih Radia Ljubljana. Glede tega dogodka pa bi dejal, da imam nanj precej mešane spomine, saj smo imeli takrat v zasedbi precej zapleteno situacijo. Brane Bitenc je bil v – recimo temu – ljubezenskem tunelu in vse do zadnjega trenutka nismo niti vedeli zagotovo, ali bomo sploh nastopili ali ne. Nastop se je sicer zgodil, vendar je bil Brane kakšne pol ure obrnjen s hrbtom proti občinstvu, imel je porezane in v robec zavite roke, besedila je podajal nadvse melanholično, sporočilo pa je bilo naslovljeno na neko dotično osebo v občinstvu.

AP: V drugi fazi zasedbe moramo nujno omeniti prostor, ki je bil tako majhen, da bi ga skoraj težko imenovali studio, kjer smo leta 1985 snemali na moj štirikanalni magnetofon in z minimalnimi sredstvi. Ta podstrešni prostor je bil tako majhen, da je bilo povsem nemogoče, da bi vanj sploh spravili ves set pravih bobnov. Tako si je Roman Dečman iz tujine nabavil elektronske bobne, brez katerih tam nikakor ne bi mogli snemati. Šlo je tako rekoč za igračo, ki je bila takrat zelo popularna – uporabljali so jih, denimo, tudi Duran Duran. To snemanje in produkcija, za katero sem poskrbel, sta bila precejšen podvig. Prostor nam je dal na razpolago danes že pokojni gospod Vojko Paunović, ki je bil tako prijazen, da nam je ta prostor brezplačno odstopil. Hkrati se je spoznal na snemalno tehniko in mi je tudi s kakšnimi svojim kabli pomagal povezati vse te komponente. Ni pa vplival na naše ustvarjanje, bil je odličen in nadvse duhovit gostitelj, ki se ga zelo rad spomnim in ga tudi zelo rad omenim.

Koliko ste bili informirani glede glasbenega dogajanja in glasbenih tokov na svetovni ravni? In kolikšen je bil lasten angažma okoli tega, glede na to, da informacije niso bile tako zelo zlahka dostopne kot danes?

AP: Sam imam precej široko glasbeno izobrazbo in sem se kot klaviaturist že prej posvečal precej različnim glasbenim projektom. Kot član Otrok socializma sem takrat sem rad verjel, da ne sledimo prav ničemur, vendar se v resnici preprosto ne moreš izogniti vplivom in tudi v naši glasbi se jih kar sliši. Dejal bi, da je v drugi fazi zasedbe, v kateri sem bil prisoten, šlo za čudno kombinacijo, za nekakšen lirični punk funk. Všeč mi je bil ta naš izraz, saj je bil prejkone nenavaden. Ne toliko sama glasba, temveč glasba v kombinaciji z Bitenčevimi besedili in njegovim podajanjem le-teh.

AŠ: Ko je govor o poznavanju trendov, bi dejal, da je bil pri nas Iztok Turk glavni protagonist tega. V tistem času je bil glede tega korak pred drugimi in tako smo prek njegove vizije sinhrono sledili aktualnim glasbenim tokovom, v nekaterih pogledih pa smo bili tudi pred svetovno oziroma evropsko sceno. Iztok je to svojo sposobnost izkazal tudi kot član Videosexa, saj so njihove plošče bile pogosto pred trendi, ki so prihajali iz tujine.

Po koncertu v Kinu Šiška ob 60. obletnici Igorja Vidmarja v letu 2010, na katerem so poleg vas nastopili Lublanski psi, Laibach, Indust Bag, Niet, Pankrti in Via Ofenziva, je bilo slišati, da ste Otroci socializma zveneli tako dobro, kot da sploh nikoli ne bi odložili instrumentov. Kako je to mogoče, glede na to, da ste imeli toliko let trajajoč premor?

AP: Vadili smo (nasmešek).

AŠ: Pravzaprav, ko smo se po sprejeti odločitvi, da nastopimo na tem koncertu, sešli na vajah, je bil pri prav vseh nas občutek tak, kot da bi imeli zgolj teden dni premora. Iste šale in veliko drugega je ostalo takega, kot ko smo bili kakšnih 30 let mlajši. Atmosfera med nami je bila naravnost fantastična, kar je bilo vidno oziroma slišno tudi na tem koncertu.

In kateri od vseh vaših nastopov vam je najbolj ostal v spominu?

AP: Dejansko zadnji, ki smo ga odigrali.

AŠ: Tudi meni. To je bil koncert v Križankah ob 30. obletnici prvega Novega rocka, ki je bila eno leto pozneje, kot omenjeni koncert v Kinu Šiška. Kar me je zelo pozitivno presenetilo na tem koncertu, je bilo mlado občinstvo, ki je očitno zelo dobro poznalo našo glasbo in besedila. Dandanes me pogosto preseneti tudi, da mi, denimo, na Facebook pišejo mladi, ki so se z našo glasbo seznanili 40 let po njenem nastanku.

Izdaja vinilne plošče in ponatis Bitenčeve zbirke, oboje tudi danes aktualno. Gledano z današnjega vidika, kakšna je sporočilnost v primerjavi s takratno?

AŠ: Ravno na poti na ta intervju sem razmišljal, kako smo v prvi fazi zasedbe skozi besedila kritizirali takratno oblast. Danes pa politični nasledniki takratnega sistema tako rekoč uporabljajo naša gesla, kot je denimo "Zamenite mi glavo" za svoje politične kampanje. Situacija je blago rečeno kontradiktorna. Vendar moram reči, da me to na neki način zabava, tako kot nas je takrat izjemno zabavalo nasprotovanje takratnemu sistemu.

AP: Današnja situacija je kar večplastno ironična. Praktično skoraj vse se je radikalno spremenilo, tudi mi sami smo se seveda spremenili. Menim, da so Branetova besedila tisto, kar je od vsega najbolj obstalo. Ne moremo jih opredeliti kot ozko usmerjen dnevnopolitični punk, gre za stvaritve bistveno bolj lirične narave, ki so zaradi tega prestale preizkus časa. Naša postpunkovska faza je bila zelo samorefleksivna in nič kaj dosti borbena. Ta del Branetove osebnosti je našemu ustvarjanju dal neko povsem drugačno dimenzijo. Če ustvarjaš kot punkovski bend v punkovsem času, si pač del neke scene, ki ima svoja obeležja, tudi svoja pravila. In Otroci socializma smo izstopili iz tega, vendar smo hkrati v to svojo drugo fazo prenesli nekatere elemente prve faze in tako vendarle nadaljevali njeno zgodbo, čeprav smo zavili drugam, kar ni bilo prepoznavno v smislu katerega koli trenda.

AŠ: Glede aktualnosti bi omenil še intervju z Branetom na Valu 202 ob omenjenem koncertu v Križankah leta 2011. Njegova kritičnost je bila po intenziteti identična kot v 80. letih. Tudi v 21. stoletju je ostal absolutno kritičen do aktualne situacije, čeprav tega ni več izražal skozi poezijo, a ko je dobil priložnost, da to izpove, je imel še zmeraj veliko povedati.

Ste se Otroci socializma na neki določeni točki razšli ali ste preprosto nehali ustvarjati in seveda posledično obstajati?

AŠ: Ne, prav namensko smo se samoukinili, kot se je temu takrat reklo. Preprosto nismo imeli več časa, da bi skupaj muzicirali – Brane se je v tistem času že začel posvečati režiji, Andrija se je že resno podajal v podjetniške vode, Iztok je bil dejaven z zasedbo Videosex, Roman in Dare pa z Laibach … Tako smo 21. maja 1986, če me spomin ne vara, v študentskem naselju v Rožni dolini odigrali poslovilni koncert, na katerem smo nastopili vsi, ki smo bili kdaj člani Otrok socializma. Takrat smo si obljubili, da ne bomo nikoli več stopili na oder. To obljubo smo sicer pzneje dvakrat prelomili.

Obstaja še kaj, kar bi rada povedala in vaju nisem povprašala po tem?

AP: Povedal sem več, kot se dejansko spomnim (nasmešek).