“Saj je bilo še veliko drugih stvari, s katerimi sem preizkušal meje dopustnega, ampak sem kmalu ugotovil, da če kar naenkrat začneš predvajati Titove govore, da pa to postane ogenj v strehi tvoje osnovne šole in tako postane zadeva zanimiva. Če bi šla samo mimo in bi rekli: 'Saj ga bo minilo čez en mesec', bi me najbrž minilo čez en mesec. Tako pa me ni.” In ostalo je zgodovina, pravijo. Žiga Virc, ki je okuse viralnosti preizkusil s parodijo na Martina Strela, imenovano Tine Strela (in to še pred pojavom YouTuba), je prepoznavnost dobil z dokudramo Houston, imamo problem. Tisti dokumentarec, pri katerem so se ljudje spraševali: “Kaj pa, če je vse res?”.

Vabljeni k poslušanju pogovora z režiserjem Žigom Vircem v podkastu Prvega Intervju, spodaj pa preberite nekaj poudarkov.

Ob pripravi na ta intervju ne morem mimo tega, da se mi ne bi velikokrat ob vašem imenu pojavila beseda Jugoslavija. S to tematiko ste se ukvarjali v svojem izredno uspešnem filmu oz. dokudrami, dokumentarni drami ‘Houston, imamo problem’, če ne drugega, je dogajanje umeščeno v ta prostor v filmu ‘Trst je naš’, imate nov dokumentarec Poletje ’91, ki kaže spomine v obliki videoposnetkov okrog obdobja pred osamosvojitvijo Slovenije, med njo in po njej. Z osamosvojitvijo ste se ukvarjali tudi v dokumentarnem filmu Nov dan. Ne nazadnje se je tudi v Novem mestu, od koder ste, kino nekoč imenoval Jugoslavija. Ta beseda vas spremlja povsod.

Ja, takole. Ko nekdo drug tole pove, se sliši kar strašljivo, tako da se moram počasi zamisliti malo nad seboj. Pa najbrž ne bi bil edini, ki bi se. Mogoče je to neka stvar, ki te determinira v določenem obdobju življenja, ker sem bil rojen štiri leta pred osamosvojitvijo in se mi zdi, da vsaj po nekih psihoterapevtskih dognanjih prva tri leta, recimo, plus minus otroka zelo determinirajo, to je bil točno zadnji trenutek še pred razpadom Jugoslavije.

Eden mojih prvih spominov je, kako me oče nese v zaklonišče, ko je bil alarm za zračni napad leta’ 91 med osamosvojitveno vojno. Ne samo to, tudi pozneje se je začelo dogajati, da je šolski sistem poskusil kar naenkrat izbrisati vse, kar je bilo, tebe kot otroka pa najbolj zanimajo prepovedane zadeve. In tako se je začelo moje raziskovanje polpretekle zgodovine.

Sorodna novica Poletje ’91 – nostalgični dokument nekega obdobja

Kot ste dejali, ste bili stari štiri leta, ko je bila osamosvojitvena vojna, nekako torej niste začutili Jugoslavije, ko ste hodili v osnovno šolo. Seveda na steni ni bilo Tita, ste pa v prvem razredu kupili kaseto s Titovimi govori.

(Smeh.) Vprašanje je, kdo je dejansko politično motiviran za neko akcijo, frakcijo – kakor koli. Kot otroka te to ne zanima, saj se ne spoznaš, nimaš pojma. Veš pa, kako je provocirati. To je tisto, kar te zanima kot otroka: preverjati meje. Jaz mislim, da je šlo za to. Saj je bilo še veliko drugih stvari, s katerimi sem meje dopustnega preizkušal, ampak kmalu sem ugotovil, da če kar naenkrat začneš predvajati Titove govore, to postane ogenj v strehi tvoje osnovne šole in tako postane zadeva zanimiva. Ker če bi šla samo mimo in bi rekli: 'Saj ga bo minilo čez en mesec', bi me najbrž minilo čez en mesec. Tako pa me ni.

Kako dolgo traja ta občutek, ko vas nekdo pohvali, na primer v primeru Tineta Strele, je postalo viralno, vsi so bili navdušeni, ali se zelo hitro se vrneta na realna tla oziroma če predrugačim vprašanje: mnenje koga vam največ pomeni, največ šteje pri vašem delu?

Zanimivo vprašanje. Osebno mi veliko pomeni mnenje gledalcev, ker v končni fazi zanje delamo film. Dejstvo pa je, da za neki profesionalno poslovni razvoj, če hočemo temu tako reči, so pa pomembna še mnenja marsikoga drugega.

Začne se vedno z mnenjem različnih komisij, ker vseeno večinoma za zdaj temeljimo na javnem financiranju. To se začne seveda na Filmskem centru, na RTV-ju in tako naprej. Zdaj se z novim filmom prijavljamo in čakamo vesti iz drugih držav; to so večinoma žirije filmskih profesionalcev, ki odločajo o tem, ali boš posnel film. To mnenje je tisto, ki naredi ali ne naredi filma. Potem pa naprej: mnenja distributerja, mnenja koprodukcijskih partnerjev, mnenja VOD (video na zahtevo, op.a.) platform, drugih producentov. In teh mnenj je veliko.

Na neki način se ta paradigma filmskega ustvarjanja spreminja, ker je mogoče to malo utopičen spomin na neke druge čase, ampak zdi se mi, da je vseeno skozi zgodovino filma vedno bil nekdo, ki je imel večjo moč, poenostavljeno povedano, pri ustvarjanju.

Vemo, da so bili v nekem zlatem obdobju Hollywooda igralci zelo močni in so odločali, kdo bo režiral, so tudi režiserja zamenjali sredi projekta in podobne zgodbe. Danes režiserja in igralca najbrž zamenja Netflix in ta neki power play se danes zelo spreminja. Danes je odločevalni trenutek bolj na produkcijski strani. Spraševali smo se, kam so šli vsi res močni komercialno uspešni hollywoodski filmi zlatega obdobja iz 80-ih. Taksist bi bil danes neki avtorski, art film, ki bi ga predvajali najbrž v Art kino mreži. Takrat pa je bil normalno v kinu in so ga gledali. Očitno je bila potreba po takih filmih.

To je povezano s financerji, trenutno pa so najmočnejši financerji platforme. Podobno je tudi v glasbi. Nimam dovolj izkušenj z glasbo, a velikokrat jo spremljam. Imam iTunese in Apple Music, in to je to. Tistega glasbenika, ki ne pride na Apple music, ga jaz pač ne morem poslušati.

Mislim, da sem pred kratkim želel Zmelkoowe poslušati na Apple Music, pa jih ni tam, najbrž imajo svoje razloge za to. Ne mislim, da je kar koli s tem narobe! Je pa to težava za glasbenike. Seveda, jaz bom pa nekje izbrskal stare CD-je in ugotovil, kje imam jaz sploh tisti CD predvajalnik, in upam, da še dela.

Nekateri so načeloma zelo 'strogi' glede tega, kje bi se moral film predvajati: v kinodvoranah, ne pa na platformah, ker sama izkušnja ni enaka. Vi sami se ne obremenjujete s tem, kje boste – ali na Netflixu, HBO-ju ali VOYO pri nas v Sloveniji, kjer ste režirali Punce mojega brata. Sami se tudi ne marate predalčkati, ne marate oznake 'slovenski film', češ, zakaj slovenski film, zakaj moramo dajati oznako?

To sta dve vprašanji, bom najprej odgovoril na prvo.

Glede platform in kje se predvajajo filmi ali vsebine – to se ves čas spreminja. Meni je fascinantno, kako film kot polje umetnosti, ki naj bi vedno nekaj novega odkrivala, bila drugačna, drugače gledana, kar koli vse obstaja, potem pa kar naenkrat tržiš to, pa rečejo: 'Ne, to mora biti pa v kinu predvajano, to je pa edina svetinja'. Prav, samo jaz še vedno mislim, da mi slonimo na hrbtu velikih ustvarjalcev, ki so vedno zagrabili nove tehnološke možnosti, jih razvili do potankosti in uporabili.

Če bi bilo zdaj obdobje nemega filma in bi pravkar prihajal tonski film, bi najbrž imela podobno debato: 'ojoj, tonski film, kaj pa je to, mi smo zdaj proti temu'. Jaz osebno pozdravljam vse nove načine gledanja filmov, kino se mi zdi neka svojevrstna izkušnja. Osebno zelo rad gledam filme na VOD (video-on-demand, filmi na zahtevo), ker se mi zdi izkušnja, ko smo prišli tehnološko do tega, da imam lahko doma velik LCD s 5.1 ozvočenjem in takim foteljem, ki mi ustreza, iskreno uživam v tem in gledam filme in jih doživljam. Vprašanje, ali ne včasih še bolj kot v kinu. Iskreno.

Vsake toliko gremo v kino seveda pogledat najnovejše filme, ampak jaz ne vem (smeh), vsakič vidim, da sosed klepeta, pa je nekdo pred mano, čez katerega ne vidim. Ta izkušnja je zanimiva, ampak ne bi je pa dal na ta neki skoraj religiozni piedestal gledanja filmov.

V končni fazi, jaz sem začel s filmom, ki se je pošiljal po e-mailu (smeh). Ampak dejstvo je, da je kinodistribucija ta neki sveti gral vsakega filmskega ustvarjalca, kjer je film predstavljen točno tako, kot smo si ga zamislili, čeprav je tudi problem, da je s komercialnimi kinematografi slika slaba, velikokrat je zvok problematičnem in tako naprej. Tudi tam so torej določeni problemi. Tako bom rekel. Sploh VOD-platforme… to je klasično vprašanje: Kaj menite glede raznih VOD, Netflixih …

Pozdravljam VOD-platforme in mislim, da neka demokratizacija tega, da si ljudje lahko pogledajo tisti film ali serijo, ki jim ustreza, je odlična. Pa je najbrž centralizacija tega.

Čeprav se premika tudi v to smer – Netflix odkupuje lokalne filme, iz določene regije. Če samo omenimo uspeh korejskega filma, ki morda pred 10 leti ne bi dobil toliko pozornosti. Hočem reči, da se tudi občinstvo odpira temu, da obstaja še neameriška produkcija.

Ja, samo moramo vedeti, da je Evropa zamudila vlak, da bi ustvarila neki svoj VOD. To je problem tudi zato, ker tudi Evropi ni uspelo centralizirati … No, ne centralizirati, ampak generalno reči, da: 'Zdaj pa film delam sicer za evropski trg, a hkrati za določeno državo'. Pa vsi vemo, če želimo gledati neki film v Sloveniji, ki pač nima pravic za predvajanje pri nas, da imamo s tem lahko probleme. In Netflix na neki način samo zapolni to vrzel in odkupi. Ampak to so dokaj poceni odkupi.

To ni poslovni model, ki bi lahko deloval na dolgi rok ali pa bi bil zanimiv. Tudi HBO in Netflix sta nekoliko za to neko našo regijo, ex-Jugoslavija, Balkan, čakaj, kaj imajo že izraz? Adria regija.

MTV Adria, HBO Adria…

To, ja. Pač Adria regija nekako ni najzanimivejša. Ker tudi prej omenjeni korejski film … Moramo vedeti, da so to države, ki imajo veliko zaledij same po sebi. Veliko kapitala, veliko gledalcev, ki dejansko plačajo VOD-platformo, ne pa da vzamejo s Pirate Baya vse, kar pride gor. In se predvaja potem na teh platformah, ki so močne in se potem zgodi neki t. i. spill over, ko bi mogoče bilo še za nekoga drugega to zanimivo. Tako se je s Squid games zgodilo.

Vsi so bili skeptični. Večina takih projektov zares ne uspe, vsake toliko pa kdo uspe. Samo zdaj je vprašanje, ali je to nova paradigma, nov dokaz, da smo se spremenili – ali to je to samo izjema, ki potrjuje pravilo? Tega pa nihče ne ve.

Ampak dejstvo je, da bi Evropa potrebovala svojo platformo in neko zedinjene glede pravic za predvajanje filmov, ker meni je še vedno bizarno, da … Vse razumem, spoznam se na to, vsak dan sem v pisarni deset ur, imamo sestanke in vse mi je jasno, ampak še vedno na koncu dneva … Jaz imam kot član Evropske filmske akademije na primer dostop do malo več filmov. Ampak ko pogledaš nek odličen film in bi ga rad predlagal prijateljem, te vprašajo: 'Kje lahko to vidim?' In si rečeš: 'Hm, dobro vprašanje.'