Sorodna novica Trikotnik žalosti

V Osijeku na Hrvaškem, kjer se je rodil, je živel v neposredni bližini železnice. Njegov oče, stric in brat so bili železničarji, njega pa je vleklo drugam, pod žaromete. Ne zato, da bi tam hranil svoj ego. Odraščal je v času, ko so vsi kulturni aktivisti poslušali punk, hodili v kinematografe gledat prepovedane filme in iskali svoj prostor umetniškega izražanja zunaj družbenih okvirjev. Edino, kar v svojem življenju obžaluje, je to, da v mladosti svoje kreativne energije ni vložil v osnutek kakšne politične stranke. Prave igralske izobrazbe nima, študiral je psihologijo in sociologijo. Čeprav že dolgo živi na Danskem, je prvi hrvaški igralec, ki je pred dvema letoma prejel nagrado za najboljšega evropskega igralca, evropsko različico oskarja, za vlogo ruskega oligarha Dimitrija v filmu Rubena Östlunda Trikotnik žalosti. Film je ostra satira o razrednem konfliktu, ki se gleda kot komedija. Tako na trenutno družbo gleda tudi sam. Je antijunak, ki živi po svoje. Realnost prikazuje brez šminke in to ljudje začutijo. Je iskren in prodoren opazovalec družbe, ki mimogrede pove, da je vedno koristno brati knjige. Je družinski človek, ki mu je uspelo v Hollywoodu. Pravi, da pri filmu ni samo to, ali je dober ali ne – nekaj mora klikniti.

Z Zlatkom Burićem sva se srečala na sončen sobotni popoldan sredi junija. V Layerjevo hišo umetnikov v Kranju je vstopil skoraj neslišno, brez velikega pompa, v mornarsko modri srajci, ki bi jo mladi najverjetneje označili za retro, in skuštranimi, malo predolgimi sivo-belimi lasmi. Zunaj so se zbirali filmarji in igralci, ki so ga prišli poslušat na Kranjski igralski filmski festival Krafft, midva pa sva se v notranjost zaprla pred zunanjimi zvoki in kar malo pozabila na čas.

Vaš igralski opus je zelo obsežen. V svojem življenju ste bili že Milo, Kitjo, Dimitrij, Max … Tisti, ki so vam najbližje, pa vas kličejo Kićo. Od kod ste dobili ta vzdevek?

Rad vidim, če me ljudje pokličejo Kićo. Moj starejši brat je bil velik ljubitelj stripov. Odraščala sva v svetu stripov – Kekec, pozneje zagrebški Plavi vjesnik oziroma Plavac, pa kultni Politikin Zabavnik z Mikijem miško. Potem je bil tu tudi Popaj. V njem je nastopal otrok, ki se je plazil v plenicah. Na Danskem ima sicer drugačno ime, ampak na prostoru nekdanje Jugoslavije je bil Kićo. Moj brat je imel dve imeni, jaz pa le eno in ker sem se kot otrok plazil okoli v plenicah, me je brat pri dvanajstih letih začel klicati Kićo. Kićo sem bil za vse. Za mamo, očeta, tudi v šoli so me klicali tako.

Ste Kićo tudi na Danskem?

Ne, tam je z vzdevki drugače. Vse manj je ljudi, ki imajo vzdevek. V mojem času je bilo to, da imaš vzdevek, nekaj najbolj običajnega. Tudi v Kugla glumištu smo vsi imeli vzdevke. Spomnim se, kako smo Damirja Bartola, ki je bil ves tih in miren, začeli klicati Indoš oziroma Indijanec po liku iz Kukavičjega gnezda. Nedolgo tega je Damir postal zaslužni umetnik, prejel je najvišjo nagrado med hrvaškimi umetniki. In veste, kako so zapisali njegovo ime? Damir Bartol - Indoš, povsod je podpisan tako. V nekdanji Jugoslaviji je bilo imeti vzdevek nekaj povsem običajnega. Današnja družba pa je drugačna. Mladi imajo manj pogosto vzdevke, na Danskem je to popolnoma subkulturno.

Sorodna novica Nov ponatis za Cocktail, ponarodeli kantavtorski biser Marka Breclja

Študirali ste psihologijo in sociologijo, prave igralske izobrazbe nimate. A vseeno nekako izhajate iz gledališča. V to, kar ste danes, vas je oblikovala Kugla glumište, hrvaška satirična gledališka skupina , ki je v sredini sedemdesetih let tematizirala družbene probleme, meje med igralci in režiserji so bile zabrisane, prav tako med občinstvom in vami, ko ste nastopali. Z gledališčem pa je bil povezan tudi razlog vašega tokratnega obiska Slovenije.

Res je. Na Danskem imam najtesnejše prijatelje in z njimi občasno pripravimo kakšno produkcijo. To sodelovanje traja že 20 let. Zbrali smo nekaj denarja in naš naslednji skupen projekt je predstava po besedilih in spominih na to, kar je bil Marko Brecelj, on je bil najbolj kriv, da se je slovenska alternativna scena ohranila. Vsi prijatelji gledališča smo njegovi veliki občudovalci. Mene pa nanj še posebej veže dolgoletno prijateljstvo. V 90. letih sem bil pogosto v Kopru. Včeraj je tako naša mala kreativna skupina s kombijem odšla iz Zagreba v Koper, obiskali smo njegovo ženo Arijano. Skupaj smo brskali po škatlah z njegovimi besedili, ogledali smo si še nadaljevanje njegove razstave Ložacija nesprijaznjenega v Galeriji Loža. Nekako smo skupaj razpravljali o idejah in to je bil razlog mojega obiska Slovenije, ja.

Povedali ste, da ste pogosto obiskovali Mladinski klub Koper, ko ste še živeli na Hrvaškem. Tam se je rodilo vaše prijateljstvo z Markom Brecljem. Marka Breclja na žalost ni več, kako se morda spominjate tega obdobja, kaj vam je dalo?

Z Markom sva se nekako površno poznala prek kulturnega dogajanja, ki je bilo na Hrvaškem in v Sloveniji v 70. letih podobno. Ko sem odšel na Dansko, sem od daleč opazoval, kaj je počel z Buldožerji. Sem tudi velik ljubitelj Ivana Voleriča - Fea, to je bila res vrhunska produkcija. Tudi mi iz Kugla glumišta smo imeli podobne poglede in podobno željo kot on – da pridemo do drugih ljudi, da v nekem malem avtu potujemo po Srbiji, do Skopja, Bosne in tako naprej. V 80. letih sem se potem vrnil iz Danske in nekaj časa živel na Hrvaškem. Nato je moja takratna žena v nemirnem obdobju pred vojno vzela otroke na Dansko, verjetno se je bala, ne vem točno. Takrat sem bil tako tudi sam večino časa na Danskem. Tam me gledališče ni zanimalo, filma še nisem snemal. Imeli pa so odlično in zelo široko punkovsko sceno. Navdihovala se je v berlinski sceni Genialnih diletantov, bližina je naredila svoje. Ljudje, ki so pripadali tej sceni, so v punkovskih klubih ustvarjali improvizirano glasbo. Spoprijateljil sem se s Henningom Freemanom, ki je ustvarjal zvočne skulpture, kar se sliši zelo umetniško. Gre nekako za to, da pobereš smeti, jih ozvočiš in igraš nanje. Leta 1993 smo potovali po Beneluksu, predvsem po Belgiji in malo tudi po Nizozemski. Takrat sem poskušal priti nazaj v to, kar je ostalo od Jugoslavije. Razmere na Hrvaškem so bile katastrofalne, vsi klubi so bili zaprti. V tako imenovanih domovih kulture so peli neki socialistični pevski zbori. V Zagrebu ni bilo prostora za alternativno kulturo. Potovali smo v starem kombiju in prečkali mejo v Trstu in prišli v Koper k Marku. Takoj nam je organiziral prvi koncert z odličnim bendom iz Rotterdama. To je bilo nekaj! Klub je bil videti svetovno. Predvsem zaradi Marka smo pogosto prihajali v Koper in tam izvajali glasbene nastope. Prek njega smo spoznali slovensko alternativno sceno. Razlika med Slovenijo in drugim prostorom nekdanje Jugoslavije je bila velika. Klubi in tisto, kar se zdaj posmehljivo imenuje domovi kulture, so bili prostori, kjer se je kaj dogajalo. Na Hrvaškem so ti prostori postali disko klubi ali še slabše, striptiz klubi. V Srbiji so zapuščeni domovi kulture postali skomercializirani. V Sloveniji se to ni zgodilo, klubi so ostali živi. Spominjam se klubov v Postojni, Sežani, Železnikih, vsem tem malim mestom je uspelo. Skvoterska ideja je zaživela in se povezala, tako da je bila živa scena pri vas popolnoma drugačna od preostale Jugoslavije.

Ko sam razmišljala, kako bi z besedami prikazala vaš značaj. Spomnila sem se te primerjave. V enem izmed intervjujev ste rekli, da ne pijete bevande, da mora biti ali samo vino, ali pa samo voda. Ker ima vse, kar je povezano z vami neko zgodbo, kakšna je zgodba za tem?

Sorodna novica Bertolt Brecht: Kaj je rop banke proti ustanovitvi banke?

Moram biti odkrit. To ni zraslo na mojem zelniku, ampak je last Bertolta Brechta, mojega velikega učitelja. Navdušujeta me njegova poezija in odnos, kjer ga je zdaj lahko obtožiti stalinističnih odklonov, vendar, kot pravi, to počnete tisti, ki niste doživeli težkih časov. Lahko je biti pameten in govoriti o napakah. Vendar v sedanjosti, ko smo aktivni, delamo napake, mar ne? Njegov pogum, da ne odneha, je nekako še vedno pomemben.

Objektivno gledano ste igralec pravzaprav postali precej pozno. Sami sebe ste takrat videli kot radikalnega kulturnega aktivista. Rekli ste, da vas je v to formirala Kugla glumište, kaj lepega vas vedno znova pritegne k igri da se k njej vračate tudi v vaših sedemdesetih letih?

Ljudje, vsekakor ljudje. Še vedno sem v stiku z ljudmi iz Kugla glumišta, z njimi lahko dobro delam in razmišljam. Nekako mi je uspelo povezati njih in mojo dansko družbo. Na neki način smo majhna skupina, ki je razpršena po prostoru. To je ena stvar. Upiram se nostalgiji, a nekako sem povezan s težo preteklosti, z ljudmi, ki so umrli, s starši, s temi alternativnimi gibanji. To ima veliko težo, pa jezik zagotovo tudi. Navezanost na prostor je prepojena z neko vrsto žalosti, kot da tukaj lahko bolje vidim veliko teh človeških naporov, ki so se začeli in propadli. Ni najboljša formulacija, a rekel bi, da v najboljši ločljivosti vseeno vidim Osijek, ker se tam vsi poznamo, poznamo ulice, tam so bili Nemci in naredili pokopališče, potem so se preselili, ljudje tam pa so še vedno lovili ribe. Ločljivost je najbolj natančna tam, kjer si najbolj obremenjen s preteklostjo.

Rodili ste se v Osijeku na Hrvaškem. Tam pa še vedno stoji vaš najljubši kino Urania.

To je bil res en tak kultni kino. Takrat se še ni imenoval Urania, ampak Papok. Zelo podoben je enemu kinu z Dunaja, iz obdobja avstrijske odcepitve. Odcepitev ima svoje slabe strani, vendar ima tudi nekaj dobrih v vizualni umetnosti. Kino je videti magično, pred njim sta dve levji sfingi z golimi prsmi. Že na vratih ti je jasno, da vstopaš v neki drug svet. Drži se ga neka magičnost, ne zaradi zgradbe same, ampak zaradi magičnega trenutka, ko je filmska umetnost doživela svoj vrhunec. Tu so se mešali žanri, bili smo priča nastanku tega, kar danes imenujemo umetniški film. Še vedno mi pripovedujejo zgodbe, da sem kot otrok v tem kinu gledal film Jeana-Luca Godarda Nori Pierrot. Star sem bil 13 ali 14 let in vsi moji sosedje železničarji so zahajali v kino. Oboževali so Belmonda. Njegove filme dešifriramo še danes, a takrat se jih je moralo gledati. Danes je najbolj žalostno to, da umetniške filme gleda zelo malo ljudi. To ni značilno samo za naše kraje, tudi na Danskem gre za majhno sceno. V Københavnu imamo kino, ki se imenuje Grand Teatret, kjer si te filme ogleda nekje od 50 do 100 ljudi. Mislim, da bodo težko postali dostopni tudi za širše občinstvo.

Osijek je prostor, kjer so se od nekdaj mešali svetovi, jeziki, Drava je bila blizu, pa tudi Dunaj in Zagreb, ki je bil v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja pomembno izhodišče vaše multimedijske progresivne gledališke skupnosti Kugla glumište. S Kugla glumištem ste nekako brisali te meje med umetnostnimi zvrstmi, pa med seveda tudi igralci in občinstvom. Kako je ta ideja sploh nastala, kaj ste delali takrat?

To je bilo obdobje, ko z gledališčem nismo bili nezadovoljni le mi na Hrvaškem, ampak tudi drugod po svetu. Večinoma je pri tem šlo za to, da se je igralo le besedilo, vloge med igralci in režiserjem so bile jasno razmejene, z drugim pa se ni ukvarjalo. V Kugla glumištu smo si želeli večji prostor umetnosti. To nam je potem uspelo z zunanjo strukturo zgodbe − z improvizacijo, zvokom, sceno. Sproti smo se učili, kaj pred občinstvom deluje, in kaj ne.

Verjetno se v glavah večine najinih poslušalcev ob slišanju vašega glasu pojavi tisti znameniti "I sell shit", ki ga izrečete v vlogi ruskega oligarha Dimitrija v z zlato palmo v Cannesu nagrajenem Trikotniku žalosti. Igralec ste pravzaprav dobra štiri desetletja. Vaš prvi igralski uspeh je bil na prelomu tisočletja s trilogijo Pusher, kjer ste igrali srbskega narkolorda Mila. Kaj je v tem balkanskem patosu oziroma melosu takega, da se vas držijo vloge, ki so pravzaprav v čistem nasprotju z vašo naravo, z vašim značajem?

Smešne so mi primerjave med vlogami. Gre za to, ali je film dober ali ne. Včasih so bile te razprave prav na ravni karikature, nekaj takega. Kot zadnje, kdo bo zdaj igral Nemca ali kriminalca. Moja odločitev, da začnem filmske vloge, je povezana s srečanjem z režiserjem trilogije Pusher Nicolasom Windingom Refnom pred tridesetimi leti. Takrat je bil zelo mlad, mislim, da je bil star 24 let. Nekaj me je pritegnilo k temu, kar je on delal. Nekako sva se ujela. To, da sem igral v Pusherju, se je zgodilo povsem naključno. Zamislil si je, da bi se dogajal v Pakistanu, a ni našel pakistanskega igralca. Potem sem nekako v to vlogo vskočil sam, a od mene je zahteval absolutni realizem, tako da film pravzaprav nima nobene balkanske fantazme. Res pa je, da je bila v tistem času razširjena trgovina s heroinom, okoli nje pa so obstajali ljudje iz držav nekdanje Jugoslavije. To je bil realizem. Razumem vprašanje, zagotovo obstaja nekakšen balkanski fantazem, a meni je zelo odbijajoč.

Film Trikotnik žalosti je v resnici dobro ogledalo današnji družbi. Kako vi dojemate trenutno družbeno-politično dogajanje po svetu?

Ne morem verjeti, da kaj takega sploh doživljam. Prav o tem sem razmišljal zjutraj. Prav silim se, berem elektronske novice in brskam po portalih. Ker sem tako razdeljen oziroma razpet med različnimi državami, tudi sledim svetovnim dogodkom. Preidem na regijo nekdanje Jugoslavije, nato na Dansko, malo tudi na Švedsko. Vse skupaj je vir velike depresije. Prav zjutraj sem se spopadal s to mizernostjo, ne morem se sprijazniti s to količino slabih novic. Ta svet … brez vere v spremembo, s to brezobzirno legitimacijo najnižjih nagonov, ki se potem normalizirajo v prevladujoči pogled. Svet opazujem z velikim sočutjem do mladih ljudi, ki imajo moč in željo ustvarjati nekaj, kar ima v sebi zrno utopičnega. Kot vidim, je edini izhod, da smo v skupinah nekaterih ljudi, ki še niso obupali.

Z dvojico podobno mislečih pa ste oblikovala tudi band Telepatska internacionalna grupa T.I.G. Zasledila sem, da ste deset let nazaj pri nas nastopili na Metelkovi v Menzi pri Koritu. Kaj je nekako drugačno pri tej artikulaciji, ko ste na odru s bendom, kot pa takrat, ko ste na odru sami v igralski vlogi?

Ne gre samo za teater, ampak za performans. Ljudje, s katerimi igram v T.I.G.-u, se ukvarjajo še z drugimi stvarmi. Hennning Frimann se ukvarja še z zvočnimi instalacijami. Pridružil se nama je še Peter Ole Jørgensen, ki je dolgo sodeloval s pevcem skupine Pere Ubu Davidom Thomasom. On je prvi free jazzovski heroj, ima eksperimentalni pristop k jazzovski improvizaciji. Komadi našega benda so drugačni, morajo imeti začetek in konec. Šalimo se, da smo kot pop orkester. To je zame veliko doživetje, užitek mi je, da nekako delamo z omejitvami, da mora biti komad, da mora biti bend, a tisto, kar je vznemirljivo, je oblika.

Na Dansko pa, če ste zdaj vrneva na vaše začetke, vas je leta 1982 pripeljala ljubezen. Zdaj ste več svojega življenja na Danskem kot pa ste bili na Hrvaškem. Če se malo pogovarjava o Danski v 80. letih prejšnjega stoletja, to je bila družba kjer je veliko mladih živelo kolektivno, bili so liberalni, tolerantni, funkcionirali so tudi lokalno. Kako bi primerjali današnjo dansko družbo s tisto v 80. letih?

Sorodna novica Danska: Levosredinski blok obdržal tesno večino enega sedeža

Kako bi se reklo, da ne povem preveč zlobno, danska družba je postala spoštovana, a ti impulzi so pod velikim pritiskom. Zanje je najbolj značilno, da nekako niso dobro izšli iz procesa globalizacije, dobili so ksenofobični refleks in se zaprli vase. To je bil tudi odraz politične nespretnosti. Na oblast je prišla stranka Dansk Folkeparti, ki pa ni klasična desničarska ali buržoazna stranka. Grobo rečeno, podpirali so socialno državo socialdemokratov, ki so bili takrat na Danskem zelo močni, a z eno ključno razliko. Uvedli so idejo, da ideje socialdemokratov veljajo le za Dance. Sprva so njihove ideje vsi zavračali, med ljudmi se je govorilo, da to ni stranka, s katero si želijo biti v isti sobi. A postopno je postalo normalno biti z njimi v isti sobi. Legitimirali so nov način govora, ki je v osnovi ksenofobičen, v sebi pa nosi nacionalistične tendence. Ko imaš to prtljago, te "kovčke travm" iz prostorov, kjer se je vse slabo končalo, lahko prepoznaš podobnosti. Danci jih sicer bolje zakrijejo, a reference na njihovo literaturo, njihove pesnike in tiste lažne karte, ki jih nacionalisti potegnejo iz žepov pod pretvezo skrbi za kulturo in podobno, so prepoznavne. To v tebi vzbudi le odpor. V procesu globalizacije so izgubili nekaj dobrih stvari, ki so jih imeli. Ni nujno, da lokalna skupnost sama po sebi zagovarja nacionalizem. Res je, da je bilo nekaj, kar je bilo dobro za Dansko in za nacijo, vendar so to izgubili. To pa bi morali ohraniti. Imeli so neposreden občutek za demokracijo, saj so izhajali iz kmečke kulture. V tej transformaciji je bila njihova komunikacija zelo neposredna, brez priznavanja avtoritet, kar je bilo zelo simpatično. Tudi policija je včasih delovala bolj privatno, ko si prišel na postajo, so ti vedno rekli: "Poglejmo, kako lahko pomagamo." Zdaj so ta lep del danske družbe izgubili. Imajo velik zagon digitalizacije družbe, spreminjanja odnosov v številke. Nove danske generacije se morajo spoprijemati s temi izzivi. Ni vse, kako bi rekel, kar prebavljeno. Še vedno je čisto legitimen pogovor, če nekdo govori o življenju v kolektivu. Še vedno obstajajo ljudje, ki so pripadniki mainstream kulture, a razmišljajo alternativno, kar daje več prostora za alternativne prakse.

Vam lahko rečem Balkanec? Kako se Balkanec počuti na Danskem, na mrzlem Severu, a imate svoje običaje, ki ste jih z Balkana prenesli na Dansko?

Seveda, veliko! Vedno me sprašujejo, koliko sarme bom skuhal in podobno. Običaji, ki sem jih ohranil, se predvsem vrtijo okoli hrane. Na Danskem imam tudi pravo jugoslovansko družbo, tam smo se spoznali. V nekem trenutku smo obvladali sceno vseh danskih alternativnih klubov. Povsod so delali naši ljudje. V mestu smo bili znani po tem, da smo vesela in odprta družba. Seveda imam balkanske navade! Recimo to, kako poslušam radio. Sosedom se zdi noro glasno in potem telefonirajo in rečejo: "Daj, povej temu Zlatku, naj malo stiša radio."

Na Danskem živite v mestu, hodite tudi na tržnico in niste nepoznani danski populaciji. Tudi oni vas poznajo kot veliko zvezdo in vas, verjetno, ustavljajo na ulici. Radi svoj čas posvetite naključnim mimoidočim?

Da, sicer je tu in tam utrujajoče in zahteva energijo, a je prijetno. Lepo je, če se ljudje podpiramo med seboj in tak občutek imam na ulici. Zanimivo pa je iz tega vidika: jaz kot neki tujec sredi tržnice … prvič na Danskem se je zgodilo, da me imajo rade tudi babice. To je zelo zanimivo v smislu integracije.

Režiser Igor Mirković je o vas povedal, da ne pozna človeka, ki bi ga bilo manj strah da bo postal velika zvezda. Pri vas lahko opazimo, da se ne date impresionirati, ampak živite po svoje. Kako gre to skupaj s tem da ste dejavni tudi v Hollywoodu, ki pa je po drugi strani zrastel na zvezdništvu?

Ne, ni takšnega pritiska. To si moraš izboriti. Jaz živim tako, kot živim. Tudi ko sem v Los Angelesu, živim enako. Nimam želje jesti v dragih restavracijah, pravzaprav sploh ne maram hoditi v restavracije, raje najdem kakšno trgovino. Delam, kot delam. Tako pač živim. Tako da ne, ne čutim nobenih pritiskov glede tega. Ni ti treba hoditi v drage klube in uživati kokain, nihče te ne sili v to, ko mi kdaj kdo govori o pritiskih. Pritisk se pojavi v nekaterih položajih, ko gre za promocije filma, ki jim sledijo pogovori in intervjuji, ki so malo naporni in čutiš, da te postavljajo v neki kalup, kar je zelo mučno. Moram priznati, da se tega bojim. Tega, da obstaja ena velika industrija, ki živi od novic, ki so nesmiselne, nekako se napaja v tem, da obstajamo in če nisi previden, lahko padeš v ta kalup – od ljubezenskega življenja do tega, kam hodiš ven. Toliko inteligenten pa vendar sem, da o tem razmišljam in se temu izogibam, kolikor se le da. Zadnjih nekaj let se trudim, da se čim manj pojavljam na takšnih javnih dogodkih. Na Danskem je veliko rumenega tiska in tračev, ki živijo samo od zabave, blišča in tega, kje in v kateri družbi bodo koga zasačili. Predstavljam si, kako bi lahko kdaj v kakšnem časopisu pisalo: "Da, družili so se v tej hiši, na vrtu pa je Milka našla 25 džointov." To bi seveda tudi fotografirali. Ampak potem bi bil problem, ker bi nekdo napisal: "Ampak tam je bil tudi ta moj Zlatko."